Skupina Nina Bulatovix je nastala kot upor neumnostim lokalnih politik v času priprav na Evropsko prestolnico kulture Maribor 2012 in načrtovanju prenove kulturnega centra Pekarna. V obeh projektih je prednjačil podcenjujoč in sprevržen odnos do samonikle in 'underground' kulture. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Skupina Nina Bulatovix je nastala kot upor neumnostim lokalnih politik v času priprav na Evropsko prestolnico kulture Maribor 2012 in načrtovanju prenove kulturnega centra Pekarna. V obeh projektih je prednjačil podcenjujoč in sprevržen odnos do samonikle in 'underground' kulture. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Album Jate prinaša nadaljevanje zgodbe o (samo)nategovanju. Enajst komadov je bilo posnetih v improviziranem studiu na dvodnevni seansi v Pekarni na začetku maja 2014. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Junija 2009 je zasedba prvič nastopila na odru Gustafa v mariborski Pekarni, dan prej pa prejela grožnjo tožbe zaradi razžalitve. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Želimo poudariti nesmisel. To najlažje dosežemo s ponavljanjem (smeh). Glede na to, da gre v praksi za zelo brutalne primerne in je na njih zelo težko opozoriti, je treba izraz toliko bolj pretkano ustvariti – z "beatom" ali besedo, ki sproži pri kom vsaj kanček premisleka.

Gregor Kosi
Člani skupine so se spoznali v etru Mariborskega radia Študent že leta prej, kjer so (so)delovali kot glasbeni opremljevalci, spikerji in avtorji oddaj, predvsem pa kot glasovi kreativnih godb in misli. Marko je obenem bil ena izmed gonilnih sil v postkrautrockerjih Coma Stereo, Jure je bobnal v indierokerskih We Can’t Sleep At Night in bratski navezi Vortex Magnolia, Gregor pa je nekaj let prej govoričil in napletal v melanholično tripaškem bendu Vojtiva 8 in pozneje v elektro-akustičnem improkolektivu Trak47. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Skupina je v zamahu pripravila ducat pesmi, odigrala nekaj koncertov na rodni grudi in širše ter aprila 2010 na festivalu Scena posnela svoj nastop, ki je izšel na zgoščenki. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Ob iskanju ljubega kruhka se je ritemsekcija odločila za selitev v Ljubljano, s čimer je prostor za vaje v Pekarni nadomestila Metelkova. Marko in Jure sta obenem postala dejavna v sint-trashy skupini Napravi mi dete in z njim obilno koncertirala; Marko je zraven gnal še matično zasedbo Coma Stereo in z njo izdal tretji album. Gregor pa je bil prepričan, da je pametovanju treba reči dovolj, in se odzval vabilu mariborskega vstajniškega župana, da začne delo v njegovem kabinetu. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Medtem se je ves čas nabiralo gradivo za Ninine zvočne dogodivščine. Zadeve so se ponovno poklopile, ko je bilo jasno, da je vstajniški župan nateg, Napravi mi dete pa preteklost. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Družbeno dogajanje vsak na svoj način močno občuti. Na nas je vplivalo toliko, da je bil material pred nosom in ga je bilo treba prenesti v glasbeno govorico. Po drugi strani pa je bilo nekaj razočaranj: mariborski obeti so bili veliki in so bili na neki točki vseslovenski, končali pa so se v izredno kmetavzarskem slogu. V Mariboru smo dobili novega kralja na Betajnovi in vse je ostalo isto ali še slabše, kot je bilo. To ni najboljši občutek, je pa dober poriv za ustvarjanje in nova prizadevanja za spremembe.

Gregor Kosi
Jate združujejo enajst skladb: A A, V okove, Brecht, Gobci (foreva), Ljudmila, Z obema rokama, Pridi k skupini, Psihiatrija, Iz obrazov molčečih, Topla voda, Jate. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Način igranja je takšen, da nisi nikoli povlečen nazaj – vsaj pri hitrih skladbah je tako. Vržeš se čez brezno in igraš na meji. Vse skladbe – včasih imam premore in nekaj časa ne igram – zahtevajo veliko kondicije, da zdržiš. Nikoli ni tako, da je preprosto igrati skladbo – to mi je všeč pri Nini Bulatovix, saj iz skupine povleče dodatno energijo.

Jure Lavrin
Nina Bulatovix so Gregor Kosi (na vokalu), Jure Lavrin (na bobnih) in Marko Širec (na basu). Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Nastali so kot upor neumnostim lokalnih politik v času priprav na EPK Maribor 2012 in načrtovanju prenove kulturnega centra Pekarna, skupina Nina Bulatovix je del tega vzdušja strnila na drugi studijski album Jate. "Povsod, kjer govorim, je kritika in samokritika obenem. Je kritika včredenja in obenem kritika novega individualizma, kjer velja prepričanje, da lahko posameznik naredi vse sam in je za to dovolj pameten. Gre za vmesno pot," je pojasnil prvi poet skupine Gregor Kosi.

Trojka, ki jo dopolnjujeta bobnar Jure Lavrin (stari znanec iz zasedb We Can't Sleep At Night, Vortex Magnolia in Napravi mi dete) in baskitarist Marko Širca (dejavni član Coma Sterea in nekdanji član razpadle zasedbe Napravi mi dete), je po odmoru decembra lani znova strnila svoje vrste. "Jate so vabilo na ples v času granitnih kock, samokandidatur, grupiranja, petja tralalajev in grizljanja žuljev z ustnic," so album opisali sami. Mi pa dodajamo, da je album izkaz iskrenosti, ki je še ostala v (komercialno izrabljeni besedi) slovenskem panku.

Celoten pogovor s člani skupine pred promocijo v Gali Hali si lahko preberete spodaj.


Če se poigramo z vprašanjem, ki ga podate v skladbi Jate z istoimenskega albuma: kakšne "jate" ste vzgojili?
GK: Kar zadeva našo glasbo, so te jate široke in dosledne. Tudi iskrene. Kar pa zadeva jate, o katerih želimo govoriti skozi glasbo, pa niso naš proizvod. Oz. so v tolikšni meri, kot niso. Perspektiva življenja med jatami ni rožnata: najprej so jate, potem so kobilice, na koncu so še hrošči in podgane (smeh). Bakterije preživijo vse (smeh).
Je album le kritika kolektivizma ali gre za širše dojemanje sveta okoli nas?
GK: Ni bil mišljen kot kritika kolektivizma. Povsod, kjer govorim, je kritika in samokritika obenem. Je kritika včredenja in obenem kritika novega individualizma, kjer velja prepričanje, da lahko posameznik naredi vse sam in je za to dovolj pameten. Gre za vmesno pot.
Govorite ob glasbi, zakaj ne pojete? Prav to je ena izmed karakteristik tega albuma, po kateri si vas poslušalec zapomni, saj gre že skoraj za recitiranje besedil.
GK: Mogoče ne znam peti (smeh). Na takšen način moje izražanje najbolj ustreza zvoku, ki ga ustvarjamo: drža, ki je nastala v celoti spontano. Pankovski način: narediš, kot znaš, zmoreš, in mu dodaš besedno izpoved.

Skladbe ne temeljijo le na repeticiji instrumentalnih vložkov, ampak tudi besed – to je tudi nekaj, kar vas razlikuje od drugih. Kaj s tem dosežete?
GK: Želimo poudariti nesmisel. To najlažje dosežemo s ponavljanjem (smeh). Glede na to, da gre v praksi za zelo brutalne primerne in je na njih zelo težko opozoriti, je treba izraz toliko bolj pretkano ustvariti – z "beatom" ali besedo, ki sproži pri kom vsaj kanček premisleka.
Kakšen vpliv je imel na vas Brecht – razen da je postal naslov ene izmed skladb na albumu?
GK: Brecht je simpatični vir za vse, ki nismo zadovoljni s trenutnim stanjem. Kar zadeva liriko, je izvrsten v neposrednosti podajanja družbenega dogajanja. In je povsod: kar delajo Jani Kovačič, Svetlana Makarovič, Marko Brecelj in je počel Fran Milčinski – Ježek. Vse so brechtovske manire. Smo samo sledilci zelo pozitivnega izročila domače glasbe.
Koliko lahko glasbenik prispeva k spremembam?
GK: Ljudje spreminjajo zadeve, glasba pa je le čudovito gibalo, mantra, sama po sebi pa ne spreminja stanja.
JL: Na album gledam tudi kot na proces, v katerega verjamemo stoodstotno, in ko se na takšen način lotiš svojega izraznega sredstva, mislim, da najbolje pripomoreš k spremembam. Daš refleksijo in pokažeš, da ti ni vseeno.
Glede na to, da zvok temelji na ritemsekciji, koliko se je poznala odsotnost kitare?
JL: Toliko, kot te omejitve na neki način onemogočajo, je pri ustvarjanju vedno tudi velik potisk, kako iz osnove iztisniti največ. Pri ustvarjanju skladb se ob dobrih 'riffih' in ritmu vedno vprašamo, kako skladbo "razbiti".
MŠ: Ukvarjamo se z vprašanjem, kako ga narediti zanimivega. Bas pri nas pogosto skače iz stroge ritemsekcije v harmonične zadeve, v melodije in v celoti nadomešča kitaro. Precej pa se tudi ukvarjava z dinamiko. Z danimi sredstvi skušamo narediti čim več.
JL: V vsakem ustvarjalnem procesu si lahko s postavljanjem omejitev omogočiš veliko svobodo, kaj boš naredil znotraj tega.
MŠ: Ne ukvarjaš se več z vprašanjem, kakšen spekter imaš na voljo, ampak samo, kaj želiš povedati in kako.
GK: Po mojem mnenju je seksi, da z manj ustvariš čim bolj raznoliko glasbo.
Potrebuješ žaljivko, da te beseda zaboli oz. da sproži v tebi določeno čustvo?
GK: Žaljivka te verjetno odvrne: vzbudi prizadetost. Dobro premišljena beseda ima večji učinek kot žaljivka. Mi skušamo med vrsticami podajati sporočila, ki se nam zdijo relevantna.
Kdaj so začele nastajati prve skladbe za album?
MŠ: Album je nastal v dveh delih. Tri ali štiri skladbe so nastale pred nekaj leti – po izidu prve plošče, ko smo še nastopali -, potem je sledila dolg odmor, lani pa smo se decembra znova zbrali in v manj kot letu dni pripravili skladbe ter posneli nov album. To je bilo ravno obdobje, ko je v Slovenijo prišel vstajniški duh – z vsem razočaranjem, ki je sledilo.
Koliko je to vplivalo na družbeno kritiko, ki jo podajate v skladbah?
GK: Družbeno dogajanje vsak na svoj način močno občuti. Na nas je vplivalo toliko, da je bil material pred nosom in ga je bilo treba prenesti v glasbeno govorico. Po drugi strani pa je bilo nekaj razočaranj: mariborski obeti so bili veliki in so bili na neki točki vseslovenski, končali pa so se v izredno kmetavzarskem slogu. V Mariboru smo dobili novega kralja na Betajnovi in vse je ostalo isto ali še slabše, kot je bilo. To ni najboljši občutek, je pa dober poriv za ustvarjanje in nova prizadevanja za spremembe.

Gregor, nekaj časa ste bili ob njih. Sedeli ste v kabinetu župana. Zakaj ste se odločili za umik v glasbo? Si lahko tam glasnejši?
GK: Če si uradnik, si prisiljen delati drugače, kot če si na odru. A vseeno menim, da moje delo in prizadevanja niso bila tako radikalno drugačna. Skušal sem to glasbeno neposrednost uresničiti tudi kot uradnik. Na neki točki se je to izkazalo za nezaželeno in tudi nemogoče. Hude razlike med delom za javni interes in kričanjem v skupini ne vidim. Oboje mora biti premišljeno in življenjsko. Je pa res, da mora sam pri sebi presoditi, do katere točke gre lahko oz. pri kateri točki se uniči ali zlije s sistemom. V kabinetu in na občini ni bilo interesa, da se kar koli spremeni ali da se nadaljuje s spremembami v vstajniškem duhu. Županu in njegovim najbližjim sodelavcem je šlo le za oblast in novo razdelitev fevdov.

Če se vrnemo na album, Jure, koliko so vaši kriki in vzkliki spontani?
JL: Všeč so mi postpankovske skupine, kjer glasbeniki prepletajo glasove in se gradi energija na nerazločnem vzkliku: ko gre za kombinacijo besed in vzklikov. To se je zgodilo spontano na vajah. Tudi o stvareh, kjer se derem v skladbah, nisem nikoli prej razmišljal na vajah, kam jih bom umestil. Gre za lepo kombinacijo Gregorjevega vokala, ki je včasih zadržan, počasen, in mojega nezadržnega izražanja. Takrat pride na površino to, kar je globoko v meni (smeh).
Če samo poslušamo skladbo A A, za katero ste izdali tudi videospot, je boben zelo v ospredju. Kakšen napor je to za bobnarja? Zdi se že, kot da zavzemate vlogo frontmana skupine.
MŠ: Na odru imamo bobne na sredini in midva z Gregorjem sva ob strani. Pravzaprav je on frontman.
GK: S tem mu omogočiva izživeti to skrito željo (smeh).
JL: Način igranja je takšen, da nisi nikoli povlečen nazaj – vsaj pri hitrih skladbah je tako. Vržeš se čez brezno in igraš na meji. Vse skladbe – včasih imam premore in nekaj časa ne igram – zahtevajo veliko kondicije, da zdržiš. Nikoli ni tako, da je preprosto igrati skladbo – to mi je všeč pri Nini Bulatovix, saj iz skupine povleče dodatno energijo.
Vsi ste igrali v različnih projektih pred Nino Bulatovix in po njej, kako je začenjati na novo?
JL: Ni veliko drugače kot na začetku, ko smo ustanovili Nino Bulatovix. V nasprotju z drugimi skupinami, kjer se podrejaš drugim, smo v tej skupini zelo hitro naredili skladbe za drug album. Zame je bila odlična izkušnja, ker sem videl, da obstaja glasba, ki jo lahko brutalno fizično zaigraš, in zame je bilo to osvobajajoče – kot tudi bolj nepremišljen način izdelave skladbe. Nismo razmišljali, kakšen del bomo kam postavili.
MŠ: Bolj je prvinsko.
JL: Pri drugem albumu pa smo naredili tudi nekaj mirnejših skladb, ker nam je takšno izražanje ustrezalo. In je super za koncerte, ker bomo lahko podivjani vlak za trenutek umirili – tudi poslušalci. In zdi se mi veliko bolje, če imaš kombinacijo brutalnih in bolj zadržanih skladb: celotno sporočilo glasbe pride bolj do izraza.
MŠ: Igranje v drugih skupinah nam je omogočilo, da imamo že vzpostavljene kanale in stike z ljudmi, ki nam lahko pomagajo, da pridemo lažje do ljudi. In tudi mi se poznamo že več kot deset let in imamo za sabo en album, nekaj koncertov, tako da nismo več novinci.
JL: Prvi album je bil posnet v živo – na koncertu –, pri drugem pa smo si vzeli več časa za pripravo na snemanje in tudi produkcijsko smo želeli izdelati čim bolj dovršen album – kolikor je mogoče za pank.
MŠ: Čeprav je bila še vedno posneta v dveh dneh - vsaka skladba maksimalno v treh posnetkih.
Jate je skladba, ki izstopa v celoti. Gre za zadnjo skladbo na albumu, ki na nepričakovan način – z mirnejšim stopnjevalnim ritmom – zaokroži celotni pankovski izraz skupine. Kakšna je zgodba za njo?
MŠ: Jure je poskušal iz elektronskih bobnov spraviti zvoke, s katerimi se je igral že v skupini Napravi mi dete. In nekako se je rodila ta skladba.
GK: Večina skladb nastane brez pretiranih kalkulacij ali naprezanja: včasih iz "jamma", včasih iz določene besede.
JL: Mogoče je bilo pri tej skladbi drugače, ker pri hitrejših midva z Markom že prideva s postavljenim ritmom, pri Jatah pa smo ustvarjali skupaj – midva sva se bolj odzivala na Gregorjeve besede, ki jih govori. Ni bila toliko glasbena ideja, je pa obstajal bobnarski sample, ki smo mu dodali dramaturški lok.
Marko Lavrin se v primerjavi z na primer Napravi mi dete in We Can't Sleep At Night pojavil le v vlogi producenta. Kakšen pečat je pustil?
MŠ: Levji delež. On nas pozna najbolje, imamo podoben okus in bil je del sestavljanke, ki se je najbolj prilegal. Brez njega ne vem, kako bi nastala ta plošča. In tudi bratska dinamika vpliva na celotno skupino.
JL: Nikjer nam ni ničesar vsiljeval.
MŠ: Kot producent je upošteval želje vseh v skupini in diplomatsko posegal med nami – to počne najbolje.
Kako na vas vpliva to, da sta dve tretjini skupine iz Ljubljane in ena po novem iz Rima? Težave so podobne?
GK: Težave z življenjem in smislom so globalne. Pozivne perspektive ni na vidiku, kot tudi ni na vidiku konca ropanja in razlaščanja ljudi. Generacije, ki so mlajše od mene in so vpete v ta način življenja, ga ne zaznavajo tako skrajno kot mi, ki smo prej videli drugačne alternative in imamo zdaj občutek, da se vsepovsod izumlja le še topla voda. Za nameček je zelo oteženo tudi delovanje klubov in prostorov drugačnosti, ki so za glasbo in odnose, ki so nam blizu, ključni.
Danes poraženci, jutri zmagovalci? Kot govorite v eni izmed skladb.
GK: Upanje umira predzadnje, je nekoč zapisal Ivan Volarič - Feo.

Želimo poudariti nesmisel. To najlažje dosežemo s ponavljanjem (smeh). Glede na to, da gre v praksi za zelo brutalne primerne in je na njih zelo težko opozoriti, je treba izraz toliko bolj pretkano ustvariti – z "beatom" ali besedo, ki sproži pri kom vsaj kanček premisleka.

Gregor Kosi

Družbeno dogajanje vsak na svoj način močno občuti. Na nas je vplivalo toliko, da je bil material pred nosom in ga je bilo treba prenesti v glasbeno govorico. Po drugi strani pa je bilo nekaj razočaranj: mariborski obeti so bili veliki in so bili na neki točki vseslovenski, končali pa so se v izredno kmetavzarskem slogu. V Mariboru smo dobili novega kralja na Betajnovi in vse je ostalo isto ali še slabše, kot je bilo. To ni najboljši občutek, je pa dober poriv za ustvarjanje in nova prizadevanja za spremembe.

Gregor Kosi

Način igranja je takšen, da nisi nikoli povlečen nazaj – vsaj pri hitrih skladbah je tako. Vržeš se čez brezno in igraš na meji. Vse skladbe – včasih imam premore in nekaj časa ne igram – zahtevajo veliko kondicije, da zdržiš. Nikoli ni tako, da je preprosto igrati skladbo – to mi je všeč pri Nini Bulatovix, saj iz skupine povleče dodatno energijo.

Jure Lavrin