Devin Townsend je odigral dvojno vlogo - pevca v ansamblu ter stand up komika. Ne nazadnje ima bipolarno motnjo. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Devin Townsend je odigral dvojno vlogo - pevca v ansamblu ter stand up komika. Ne nazadnje ima bipolarno motnjo. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Supercrush!
More!
Kingdom
Truth
Planet of the Apes
Where We Belong
War
Vampira
Lucky Animals
Juular
Grace
Deep Peace
Zircus
Kot predskupina so nastopili slovenski Zircus. Skupina nedvomno veliko obeta in jo bomo v prihodnosti še slišali. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
The Industrialist
Shock
Smasher/Devourer
Powershifter
Acres of Skin
Linchpin
Resurrecction
Recharger
Martyr
Scapegoat
Demanufacture
Self Bias Resistor
Zero Signal
Devin Townsend
Townsendova "ZZ Top" kitarista sta ves čas ostajala v ozadju, položena na velika kovinska podstavka. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Ljubljana ne znam izgovoriti. Zato bom to mesto poimenoval kar Lubed-Vagina.

Devin Towsend
Fear Factory
Fear Factory so kot instrumentalni bend delovali zelo usklajeno. Bobnar je v ozadju v skoraj laibachovskem stilu komaj vidno dajal srčni utrip. Le da je ta utrip dosegel 170 udarcev na minuto. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Še pred koncertom na Twitterju. Zapis se nanaša tudi in predvsem na zmajevsko ikonografijo Manowar metalcev, na račun katerih je na koncertu Devin marsikatero žaltavo razdrl.
Fear Factory
Metalski stil v prvi vrsti. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Fear Factory
In metalski stil na odru. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Po glasbenih inštrumentih sveta brklja neizrekljivo število prstov. V ansamble, orkestre, godbe ali skupine mariačev so združeni bataljoni brezštevilne vojske glasbenikov. Le tanki, strjeni skorjici smetane na vrhu lonca že tako izbrane - smetane - uspe priti na sam vrh in se sončiti v slavi.

Po glasbenih inštrumentih sveta brklja neizrekljivo število prstov. V ansamble, orkestre, godbe ali mariachi bende so združeni bataljone, brezštevilne vojske glasbenikov. Le tanki, strjeni skorjici smetane na vrhu lonca že tako izbrane - smetane - uspe priti na sam vrh in se sončiti v slavi.
Pod njo je krepak sloj talentiranega, brbotajočega fermenta, ki kipi od življenja in ustvarjalnosti, a bo vedno ostal v senci. Stotine in tisoče bendov, katerih člani v opremo, snemanja in potovanja vlagajo večji del svojih življenj. Večji del svoje malhe cekinov. Bijejo bitke z založbami, se na izčrpavajočih turnejah odpovedujejo stiku z družino, včasih se težko prebijejo skozi mesec. V kriznih časih za glasbeno industrijo se med takimi pojavijo tudi dokaj uveljavljena glasbena imena.
V iskanju gotovosti, kapljice varnosti sredi oceana neviht se marsikateri ansambel, marsikateri glasbenik odpove odpiranju redkejših školjk na nevarnem dnu. Ne tvega- Ne išče več redkih biserov. Odpove se riziku in nekoliko pripre pipico ustvarjalnosti. Odpove se temu, kar je. Določanje, kateri glasbeniki spadajo v ta lonec, je nehvaležna zadeva. Nenazadnje nihče ne bo javno priznal, da se je prodal, nekateri pa sploh prostodušno jemljejo ustvarjanje glasbe kot obrt za denar.
Kazanje s prstom utegne biti krivično. Se pa človek lahko recimo vpraša, ali dandanes - denimo - powermetal staroste Helloweeen še delajo točno tako glasbo, kot si globoko v srcu želijo? Ali pa se ob propadajočem trgu tlačenk in albumov bojijo, da bi s pravim izražanjem samih sebe; s tem, da fermentu globoko v sebi dovolijo, da vzkipi; izgubili večji del poslušalstva? Zaprli štacuno? Postali svetovno nerelevantni?
Obstajajo glasbeniki, ki ne le da so pripravljeni tvegati. Obstajajo taki, ki jim tveganje sploh ni dilema. Ker jim nekje globoko v želodcu gori ogenj in ki bi jim karkoli drugega kot slediti Jazu pomenilo glasbeno in umetniško smrt. Hvaležno tržno znamko Pink Floyd je zapustil Roger Waters, na svojo pot se je podal beatlesovski John Lennon, v iskanju lastnega glasbenega izraza je Red Hot Chili Peppers zapustil John Frusciante. Primerov je še veliko.
Takšnih kompromisov zagotovo ne najdemo tudi pri kanadskem bipolarnem glasbenem psihu Devinu Towsendu. Kot mladega talenta ga je odkril kitarski virtuoz Steve Vai in ga povabil, naj na albumu Sex & Religion (1993) izvede vokalne linije. Towsend, ki je dotedaj svoje frustracije in strasti sproščal v številnih srednješolskih zasedbah, z izkušnjo glasbene industrije ni bil zadovoljen ter po turneji z Vaijem izstopil z "vlaka omake*".
Zelo na kratko je prestopil v thrash metal superskupino IR8 oziroma Sexoturica, sestavljeno iz članov takrat najpopularnejših thrash metal skupin - Sepulture, Exodusa in Metallice. Towsend je erodiral šesterico strun, isto je počel Sepulturin Andreas Kisser, bobne je mlatil Exodusov Tom Hunting, basist in dežurno kričalo Metallicin (nekdanji) basist Jason Newsted. Ko so v Metallici izvedeli, da Newsted "greši" s stranskimi projekti, je James Hetfield "znorel" in ga potegnil nazaj. Mimogrede, epizoda se je ponovila kakšno desetletje kasneje, ko je Newsted Hetfielda še enkrat soočil z željo po lastnem, stranskem bendu. Dobil je rdečo luč, izstopil iz Metallice, slednja pa je po "Dr. Phil" psihoterapevtski epizodi posnela katastrofalen St. Anger album.
Metallica je skoraj čisto nasprotje Towsenda. V tem, lahko rečemo največjem heavy metal bendu na svetu so bile kadrovske rošade skoraj neobstoječe. In če so se že zgodile (Newsted, Dave Mustaine), so se zgodile z obilno zajemalko drame. Metallica vztraja pri istem imenu, na isti poti, ob skoraj isti postavi. In če dandanes kdo obišče Metallica koncert, večina tam izvedenih viž izhaja iz let 1981-1991.
Towsend pa je čisto nekaj drugega. Izdal je skupaj že približno 15 studijskih albumov, na njih pa se zvrsti vsaj 6 različnih umetniških imen, poleg tega obstaja še cel kup sodelovanj in živih albumov. Preteklost pušča za seboj, se znova izumlja in v živo nerad reciklira.
Tako sodelovanje z Vaijem kot IR8 so ga, kot je kasneje ugotavljal, predelovale v proizvod. Proizvod domišljije nekih drugih ljudi, kar je vdiralo v njegovo osebnost in se zlivalo z njo. Kombinacija ga je pustila osuplega in zgroženega. Projekte je pustil za seboj. Da bi se znebil stigme imena Steva Vaia, je ustanovil nov bend, z novim imenom in se izogibal uporabe lastnega. Nastal je Strapping Young Lad, precej uspešen ekstremno-metalski projekt.
Projekt je prava beseda, ne bend. Towsend je na prvem Strapping Young Lad albumu Heavy as a Really Heavy Thing (1995) posnel sam posnel vokale in vse instrumente razen bobnov. Večinoma sam je tudi poskrbel za produkcijo in miks. Album je že nakazal zelo pomembno razsežnost Towsendovega ustvarjanja - črni, iznakaženi, čudaški humor. Satan's Ice Cream Truck je lep primer. http://www.youtube.com/watch?v=PC0DKov8l9w
V prvega pol leta je s takim pristopom prodal le 143 kopij. Pravi preboj je prišel z vzpostavitvijo pravega, dostojnega Strapping Young Lad benda. Sile je združil z ekstremnim bobnarjem, ki sliši na ime Gene Hoglan, eno kitaro je prevzel Jed Simon, bas pa Byron Stround (oba sta s Towsendom že sodelovala). Pod vplivom vala naraščajočega industrial metala so posneli album City (1997) ter poželi izjemen odziv kritikov. Towsend poleg instrumentalne mešanice death metala, industriala, thrasha in progresive prikaže izjemno glasovno raznolikost, saj odpoje vse od čistega, polnega vokala do death metal in black metal krikov.
Primer z albuma: Pesem Oh My Fucking God
http://www.youtube.com/watch?v=xnoXJy9mjmE
Poleg skoraj industrijske proizvodnje albumov v tem bendu je pričel izdajati plošče pod lastnim imenom in še s kakšnim dodatnim (Ocean Machine). Plošče, ki so vse bolj kazale na njegovo naraščajočo psihično nestabilnost. Kot je izjavil v intervjuju za Metal Hammer: "Ljudi sem začenjal dojemati kot mala, osamljena bitja iz vode in rožnatega mesa; ki puhajoč zrak ustvarjajo čudne zvoke." Odpravil se je v psihiatrično bolnišnico, se vrnil s peharjem tablet in diagnozo: bipolarna motnja.
Bolj kot je noro, bolj kot izstopa, več pozornosti dobi, pravijo, in Towsend je poprijel desko ter odsurfal val uspeha. V prvem desetletju 2. tisočletja je - poleg Strapping Young Lad albumov - z isto zasedbo in pod drugim imenom - Devin Towsend Band izdal še gomilo albumov. In izgorel. Kar niti bilo tako slabo, saj je na svitlo dal kup eksentrične, nenavadne vsebine. Glej video Vampira z labuma Synchestra (2006).
http://www.youtube.com/watch?v=N-C3RCGf9c4
Razpustil je vse svoje dozdajšnje zasedbe in se za dve leti umaknil v zasebnost. Pod vplivom žene je še od doma ustvarjal ambientalno glasbo ter obskurno, čudaško rok opereto Ziltoid the Omniscient (Ziltoid Vsevedni) o epskem nezemljanu. Ostrigel je dolge hipi lase, opustil alkohol in droge.
Rodil se je The Devin Towsend Project, nič manj nor, zasanjan in britvično-oster projekt kot kdajkoli prej. Novo bogastvo materiala, še bolj raznoliko kot kdajkoli prej, je Towsend prvič predstavil tudi v Sloveniji. Ko so na ljubljanskih ulicah pokale bakle in petarde ob protestih, je z velikimi, strastnimi očmi streljal občinstvo Kina Šiška.
Videli smo barvit glasbeni oblak. Devin je gejevski hipi. Je Beavis & Butthead z doktoratom in tisto modro tabletko vsako jutro, da ne ponori. Je tenkočuten internetni troll, ki korenine išče v ekstremnem metalu, ki ga skozi prizmo njegovih številnih osebnosti projicira v raznolike svetove, albume. Ob vseh tehničnih eskapadah in divjaškosti se dvigne nad vse kar je ustvaril, prdne, se kot petletnik sam sebi zasmeji in se vrne na oder.
Kljub ne povsem polni Šiški ga je ljudstvo sprejelo s toplimi ovacijami. Towsendov stil je izjemno ekstrovertirant ter tako čustveno izjemno vpliven. Vse okoli njega - izgled benda, stil glasbe, nagovori - so hkrati resen projekt in parodija. Nič ni sivo ali nevtralno, vse nagovarja poslušalca. Z dvema brenkačema na vsaki strani, ki ob stonerskih ritmih zmajujeta glavo in treseta ogromni bradi, izgleda kot ZZ Top. Z ekstatičnim nastopom spomni na Accept kitarista in odsolira nekaj divjih not. Na trenutke občinstvo popelje v glasbene planjave Opethov (le z manj jokanja), jih vrne na trdna tla s stoner rock kladivi, poboža s tihim in ambientalnim izsekom ter kot ponorela mačka zasadi kremlje s powermetal brzinščino.
"Ni da ni," bi rekli južni sosedje, le da Towsend občinstvu ne postreže z nepregledno mineštro, temveč z dolgo serijo kratkih hodov, ki skladno prehajajo eden v drugega. Za minuto ali dve se ukvarja z, kot sam pravi, "gej" romantičnim komadom, naslednjo minuto pa vse nevrone zmede z Meshuggah-stil poliritmiko. "Epsko se bom spravil na vaše zadnjice," je zaklical občinstvu, ki ga je prvič videl. Ker imena Ljubljana ni znal pravilno izgovoriti, ga je preimenoval kar v Lube-Vagina.
Devin nikoli ni bil v prvi ligi svetovne glasbene industrije. Nikoli ne bo. Je preveč čudaški, preveč raznolik, da bi lahko nagovoril širše občinstvo. Preveč se dela norca iz samega sebe, da bi ga lahko vzeli resnično zares - če ti nekdo med vsakim drugim komadom zatrdi, da je neumen, patetičen in retardiran. Enega svojih albumov je napolnil s posnetki prdcev. Kako nizko lahko človek gre? Kamor ga ponese lasten vzgib, ogenj v trebuhu, ki ga Devin absolutno posluša. In vsaj za tistih okoli 600 poslušalcev je zdelo, da mu odpustijo vsaj to.
Kot kaže, pa bodo težko odpustili Devinovim naslednikom na odru, bendu Fear Factory. To je ameriški industrial-metal bend, ki ga celo Devin sam šteje med svoje največje vplivnike. Očetje pa so to noč v Šiški za sabo pustili dokajšnjo polomijo. Pa ne toliko zaradi same glasbe same, saj v sicer omejenem krogu poslušalcev uživajo kulten status. Kriva je bila izvedba, ki je bila na trenutke povsem neposlušljiva in zaradi katere je marsikdo koncert zapustil predčasno.
Fear Factory so svoje ojačevalce prvič prižgali leta 1989. Takrat, ko so Ministry ravno zares pognali industrialno mašinerijo z izdatno dozo distorziranih kitar, je ansambel Fear Factory vzel nekaj strojev ter jim naložil nekoliko drugačen glasbeni program. Pevec Burton Bell, glavni krivec za polom v Šiški, je v zgodnjih 90' letih utiral pot pevskega stila, ki ga je kasneje povzel tudi Towsend sam: Dodelana in celo poslušljiva kombinacija čistega petja in death metal rohnenja.
http://www.youtube.com/watch?v=4Plcbw8KfKQ
Po njihovi zorani ledini so dobro letino poželi kasnejši bendi, kot so Static-X, Machine Head, Chimaira, Disturbed, Coal Chamber. S svojo posvečenostjo ustvarjanju vsebinsko močnih, konceptualnih albumov ter pripravljenostjo tvegati so Fear Factory odobravanje poželi tudi pri starih velikanih. Bill Ward, bobnar heavy metal pionirjev Black Sabbath, je ravno Fear Factory uvrstil med bende, kjer bi se najraje videl kot član.
Žal bodo morali - vplivu pevca na razvoj glasbe navkljub - Fear Factory kmalu spet pokazati pravo voljo do spremembe. V Šiški je namreč Burton Bell skoraj vse čiste dele odpel neposlušljivo. Pogost odziv tako kritikov kot poslušalstva na Fear Factory je bil: "Fuš Factory!"
Zvezde tako ostajajo tisti, ki zvesto sledijo svojemu navdihu. Gospod "Beavis & Butthead" Devin Towsend dokazuje, da je kljub neštetim milijonom prstov, ki so v zadnjih 50 letih rokenrol glasbe in vseh njenih derivatov izvedli skoraj vse, kar si lahko domisli človeška duša; še vedno možno podirati meje. To pa se ne doseže tako, da človek išče ključ do vrat, ki ga popeljejo ven. Podre naj zidove, na katere so vrata pritrjena.
* "To ride the gravy train! aka. voziti se na vlaku omake, hiter način zaslužka v glasbeni industriji, Pink Floyd, Have a Cigar.
Po glasbenih inštrumentih sveta brklja neizrekljivo število prstov. V ansamble, orkestre, godbe ali mariachi bende so združeni bataljone, brezštevilne vojske glasbenikov. Le tanki, strjeni skorjici smetane na vrhu lonca že tako izbrane - smetane - uspe priti na sam vrh in se sončiti v slavi.

Pod njo je krepak sloj talentiranega, brbotajočega fermenta, ki kipi od življenja in ustvarjalnosti, a bo vedno ostal v senci. Stotine in tisoče bendov, katerih člani v opremo, snemanja in potovanja vlagajo večji del svojih življenj. Večji del svoje malhe cekinov. Bijejo bitke z založbami, se na izčrpavajočih turnejah odpovedujejo stiku z družino, včasih se težko prebijejo skozi mesec. V kriznih časih za glasbeno industrijo se med takimi pojavijo tudi dokaj uveljavljena glasbena imena.
V iskanju gotovosti, kapljice varnosti sredi oceana neviht se marsikateri ansambel, marsikateri glasbenik odpove odpiranju redkejših školjk na nevarnem dnu. Ne tvega. Ne išče več redkih biserov. Odpove se tveganju in nekoliko pripre pipico ustvarjalnosti. Odpove se temu, kar je. Določanje, kateri glasbeniki spadajo v ta lonec, je nehvaležna zadeva. Ne nazadnje nihče ne bo javno priznal, da se je prodal, nekateri pa sploh prostodušno jemljejo ustvarjanje glasbe kot obrt za denar.

Kazanje s prstom utegne biti krivično. Se pa človek lahko vpraša, ali dandanes - denimo - powermetal staroste Helloweeen še delajo točno tako glasbo, kot si globoko v srcu želijo? Ali pa se ob propadajočem trgu tlačenk in albumov bojijo, da bi s pravim izražanjem samih sebe; s tem, da fermentu globoko v sebi dovolijo, da vzkipi; izgubili večji del poslušalstva? Zaprli štacuno? Postali svetovno nerelevantni?

Obstajajo glasbeniki, ki ne le da so pripravljeni tvegati, ampak jim tveganje sploh ni dilema. Ker jim nekje globoko v želodcu gori ogenj in ki bi jim kar koli drugega kot slediti Jazu pomenilo glasbeno in umetniško smrt. Hvaležno tržno znamko Pink Floyd je zapustil Roger Waters, na svojo pot se je podal beatlesovski John Lennon, v iskanju lastnega glasbenega izraza je Red Hot Chili Peppers zapustil John Frusciante. Primerov je še veliko.

Devin: Bipolarni glasbeni psiho
Takih kompromisov zagotovo ne najdemo tudi pri kanadskem bipolarnem glasbenem psihu Devinu Towsendu. Kot mladega talenta ga je odkril kitarski virtuoz Steve Vai in ga povabil, naj na albumu Sex & Religion (1993) izvede vokalne linije. Towsend, ki je dotedaj svoje frustracije in strasti sproščal v številnih srednješolskih zasedbah, z izkušnjo glasbene industrije ni bil zadovoljen ter je po turneji z Vaijem izstopil z "vlaka omake*".

Zelo na kratko je prestopil v thrash metalsko superskupino IR8 (pozneje Sexoturica), sestavljeno iz članov takrat najpopularnejših thrash metalskih skupin - Sepulture, Exodusa in Metallice. Towsend je erodiral šesterico strun, isto je počel Sepulturin Andreas Kisser, bobne je mlatil Exodusov Tom Hunting, basist in dežurno kričalo Metallicin (nekdanji) basist Jason Newsted. Ko so v Metallici izvedeli, da Newsted "greši" s stranskimi projekti, je James Hetfield "znorel" in ga potegnil nazaj. Mimogrede, epizoda se je ponovila kakšno desetletje pozneje, ko je Newsted Hetfielda še enkrat soočil z željo po lastnem, stranskem bendu. Dobil je rdečo luč, izstopil iz Metallice, ta pa je po "Dr. Phil" psihoterapevtski epizodi posnela katastrofalen St. Anger album.


Towsend ali Metallica?

Metallica je skoraj čisto nasprotje Towsenda. V tem, lahko rečemo največjem heavy metalskem bendu na svetu so bile kadrovske rošade skoraj neobstoječe. In če so se že zgodile (Newsted, Dave Mustaine), so se zgodile z obilno zajemalko drame. Metallica vztraja pri istem imenu, na isti poti, ob skoraj isti postavi. In če dandanes kdo obišče koncert Metallice, večina tam izvedenih viž izhaja iz let 1981-1991.

Towsend pa je čisto nekaj drugega. Izdal je skupaj že približno 15 studijskih albumov, na njih pa se zvrsti vsaj šest različnih umetniških imen, poleg tega obstaja še cel kup sodelovanj in živih albumov. Preteklost pušča za seboj, se znova izumlja in v živo nerad reciklira.

Tako sodelovanje z Vaijem kot IR8 so ga, kot je pozneje ugotavljal, predelovale v proizvod. Proizvod domišljije nekih drugih ljudi, kar je vdiralo v njegovo osebnost in se zlivalo z njo. Kombinacija ga je pustila osuplega in zgroženega. Projekte je pustil za seboj. Da bi se znebil stigme imena Steva Vaia, je ustanovil nov bend, z novim imenom in se izogibal uporabe lastnega. Nastal je Strapping Young Lad, precej uspešen ekstremno-metalski projekt.

Projekt je prava beseda, ne bend. Towsend je na prvem Strapping Young Lad albumu Heavy as a Really Heavy Thing (1995) sam posnel vokale in vse instrumente razen bobnov. Večinoma sam je tudi poskrbel za produkcijo in miks. Album je že nakazal zelo pomembno razsežnost Towsendovega ustvarjanja - črni, iznakaženi, čudaški humor. Satan's Ice Cream Truck je lep primer.

City: Med sto "najboljšimi" albumi metala
V prvega pol leta je s takim pristopom prodal le 143 kopij. Pravi preboj je prišel z vzpostavitvijo pravega, dostojnega Strapping Young Lad benda. Sile je združil z ekstremnim bobnarjem, ki sliši na ime Gene Hoglan, eno kitaro je prevzel Jed Simon, bas pa Byron Stround (oba sta s Towsendom že sodelovala). Pod vplivom vala naraščajočega industrial metala so posneli album City (1997) ter poželi izjemen odziv kritikov. Towsend poleg instrumentalne mešanice death metala, industriala, thrasha in progresive prikaže izjemno glasovno raznolikost, saj odpoje vse od čistega, polnega vokala do death metalskih in black metalskih krikov. Primer z albuma: Pesem Oh My Fucking God.

V norišnico in ven
Poleg skoraj industrijske proizvodnje albumov v tem bendu je začel izdajati plošče pod lastnim imenom in še s kakšnim dodatnim (Ocean Machine). Plošče, ki so vse bolj kazale na njegovo naraščajočo psihično nestabilnost. Kot je izjavil v intervjuju za Metal Hammer: "Ljudi sem začenjal dojemati kot mala, osamljena bitja iz vode in rožnatega mesa; ki puhajoč zrak ustvarjajo čudne zvoke." Odpravil se je v psihiatrično bolnišnico, se vrnil s peharjem tablet in diagnozo: bipolarna motnja.

Bolj kot je noro, bolj kot izstopa, več pozornosti dobi, pravijo, in Towsend je poprijel desko ter odsrfal val uspeha. V prvem desetletju 2. tisočletja je - poleg Strapping Young Lad albumov - z isto zasedbo in pod drugim imenom - Devin Towsend Band izdal še gomilo albumov. In izgorel. Kar niti ni bilo tako slabo, saj je na svitlo dal kup ekscentrične, nenavadne vsebine. Glej video Vampira z albuma Synchestra (2006).

Čudaške nezemljanske operete
Razpustil je vse svoje dozdajšnje zasedbe in se za dve leti umaknil v zasebnost. Pod vplivom žene je še od doma ustvarjal ambientalno glasbo ter obskurno, čudaško rockovsko opereto Ziltoid the Omniscient (Ziltoid Vsevedni) o epskem Nezemljanu. Ostrigel je dolge hipijevske lase, opustil alkohol in mamil.

Pokalo na ulicah, pokalo v Šiški
Rodil se je The Devin Towsend Project, nič manj nor, zasanjan in britvično oster projekt kot kadar koli prej. Novo bogastvo materiala je Towsend prvič predstavil tudi v Sloveniji. Ko so na ljubljanskih ulicah pokale bakle in petarde ob protestih, je z velikimi, strastnimi očmi streljal občinstvo Kina Šiška.

Videli smo barvit glasbeni oblak. Devin je "gejevski" hipijevski motorist. Je Beavis & Butthead z doktoratom in tisto rdečo tabletko vsako jutro, da ne ponori. Je tenkočuten internetni trol, ki korenine išče v ekstremnem metalu in ga skozi prizmo njegovih številnih osebnosti projicira v raznolike svetove. Ob vseh tehničnih eskapadah in divjaškosti se dvigne nad vse, kar je ustvaril, prdne, se kot petletnik sam sebi zasmeji in se vrne na oder.

Nič sivega, nič nevtralnega
Kljub ne povsem polnemu Kinu Šiška ga je ljudstvo sprejelo s toplimi ovacijami. Towsendov stil je izjemno ekstrovertiran ter tako čustveno izjemno vpliven. Vse okoli njega - videz benda, stil glasbe, nagovori - so hkrati resen projekt in parodija. Nič ni sivo ali nevtralno, vse nagovarja poslušalca. Z dvema brenkačema na vsaki strani, ki ob stonerskih ritmih zmajujeta glavo in treseta ogromni bradi, izgleda kot ZZ Top. Z ekstatičnim nastopom spomni na Accept kitarista in odsolira nekaj divjih not. Na trenutke občinstvo popelje v glasbene planjave Opethov (le z manj jokanja), jih vrne na trdna tla s stoner rockerskimi kladivi, poboža s tihim in ambientalnim izsekom ter kot ponorela mačka zasadi kremplje s powermetalsko brzinščino.

"Ni da ni," bi rekli južni sosedje, le da Towsend občinstvu ne postreže z nepregledno mineštro, temveč z dolgo serijo kratkih hodov, ki skladno prehajajo drug v drugega. Za minuto ali dve se ukvarja z, kot sam pravi, "gejevskim" romantičnim komadom, naslednjo minuto pa vse nevrone zmede z "Meshuggah-stil" poliritmiko. "Epsko se bom spravil na vaše zadnjice," je zaklical občinstvu, ki ga je prvič videl. Ker imena Ljubljana ni znal pravilno izgovoriti, ga je preimenoval kar v Lubed-Vagina (lubricirana vagina).

Kako nizko lahko še gre?
Devin nikoli ni bil v prvi ligi svetovne glasbene industrije. Nikoli ne bo. Je preveč čudaški, preveč raznolik, da bi lahko nagovoril širše občinstvo. Preveč se dela norca iz samega sebe, da bi ga lahko vzeli resnično zares - če ti nekdo med vsakim drugim komadom zatrdi, da je neumen, patetičen in retardiran. Enega svojih albumov je napolnil s posnetki prdcev. Kako nizko lahko človek gre? Kamor ga ponese lasten vzgib, ogenj v trebuhu, ki ga Devin absolutno posluša. In vsaj za tistih okoli 600 poslušalcev se je zdelo, da mu odpustijo vsaj to.

Fear Factory za seboj pustili polomijo
Kot kaže, pa bodo težko odpustili Devinovim naslednikom na odru, bendu Fear Factory. To je ameriški industrial-metalski bend, ki ga celo Devin sam šteje med svoje največje vplivnike. Očetje pa so to noč v Šiški za seboj pustili dokajšnjo polomijo. Pa ne toliko zaradi glasbe same, saj v sicer omejenem krogu poslušalcev uživajo kulten status. Kriva je bila izvedba, ki je bila na trenutke povsem neposlušljiva in zaradi katere je marsikdo koncert zapustil predčasno.

Fear Factory so svoje ojačevalce prvič prižgali leta 1989. Takrat, ko so Ministry ravno zares pognali industrialno mašinerijo z izdatno dozo distorziranih kitar, je ansambel Fear Factory vzel nekaj strojev ter jim naložil nekoliko drugačen glasbeni program. Pevec Burton Bell, glavni krivec za polom v Šiški, je v zgodnjih 90. letih utiral pot pevskega stila, ki ga je pozneje povzel tudi Towsend sam: dodelana in celo poslušljiva kombinacija čistega petja in death metalskega rohnenja.
Po njihovi zorani ledini so dobro letino poželi poznejši bendi, kot so Static-X, Machine Head, Chimaira, Disturbed, Coal Chamber. S svojo posvečenostjo ustvarjanju vsebinsko močnih, konceptualnih albumov ter pripravljenostjo tvegati so Fear Factory odobravanje poželi tudi pri starih velikanih. Bill Ward, bobnar heavy metalskih pionirjev Black Sabbath, je ravno Fear Factory uvrstil med bende, kjer bi se najraje videl kot član.

"Fuš Factory!"
Žal bodo morali - vplivu pevca na razvoj glasbe navkljub - Fear Factory kmalu spet pokazati pravo voljo do spremembe. V Šiški je namreč Burton Bell skoraj vse čiste dele odpel neposlušljivo. Pogost odziv tako kritikov kot poslušalstva na Fear Factory je bil: "Fuš Factory!"

Zvezde tako ostajajo tisti, ki zvesto sledijo svojemu navdihu. Gospod "Beavis & Butthead" Devin Towsend dokazuje, da je kljub neštetim milijonom prstov, ki so v zadnjih 50 letih rokenrolovske glasbe in vseh njenih derivatov izvedli skoraj vse, česar se lahko domisli človeška duša; še vedno mogoče podirati meje. To pa se ne doseže tako, da človek išče ključ od vrat, ki ga popeljejo ven. Podre naj zidove, na katere so vrata pritrjena.

* "To ride the gravy train" aka. voziti se na vlaku omake, hiter način zaslužka v glasbeni industriji, Pink Floyd, Have a Cigar.

Supercrush!
More!
Kingdom
Truth
Planet of the Apes
Where We Belong
War
Vampira
Lucky Animals
Juular
Grace
Deep Peace
The Industrialist
Shock
Smasher/Devourer
Powershifter
Acres of Skin
Linchpin
Resurrecction
Recharger
Martyr
Scapegoat
Demanufacture
Self Bias Resistor
Zero Signal

Ljubljana ne znam izgovoriti. Zato bom to mesto poimenoval kar Lubed-Vagina.

Devin Towsend
Še pred koncertom na Twitterju. Zapis se nanaša tudi in predvsem na zmajevsko ikonografijo Manowar metalcev, na račun katerih je na koncertu Devin marsikatero žaltavo razdrl.