"No, poglej, tukaj je še brezova voda, za masirat stare dece," smeje reče Meta, ko izpod kupa železnih predmetov, ki šele z njenimi besedami dobivajo smisel, izvleče konkretno štirikotno steklenico. Z rdeče-črnimi črkami na njej piše: Príma brezova voda. Za čuda je v steklenici, ki je stara malo manj kot sto let, še vedno motna rahlo zgoščena rumena tekočina.

Metin salon, ki se imenuje kar 'Frizer', je del kulturne dediščine frizerskega ceha na Slovenskem, ki je bil koneca 19. stoletja rezerviran za meščanstvo. Spomin na to obdobje v izložbenem oknu obujajo mehke ščetinaste krtače, pudrnice in starinske škarje, pa stara havba in aparat za trajno kodranje las, ki bolj spominja na mučilno napravo iz stripa Doktor Nemo. Velike steklenice z zašiljenim vratom so uporabljali za shrambo kemikalij, s katerimi so sami izdelovali t. i. leteče barve. Tako so jim pravili zato, ker so bile iz prahu in so letele naokoli, ko si jih mešal s kemikalijo.

Miniaturni muzej
Črni leseni stoli z robustnim naslonjalom in oblazinjenim sediščem iz črnega usnja so iz obdobja secesije, ko je še stari ata Podkrajšek leta 1897 odprl česalni salon na Miklošičevi ulici, nasproti hotela Union. Vmes je salon preselil na Resljevo ulico, nato pa se je z družino leta 1922 ustalil na Sv. Petra cesti 12, današnji Trubarjevi. "Tisti dve fotografiji moraš slikati," mi pravi Meta, ko s prstom pokaže v kot salona, ki ga za vhodnimi vrati od zgornjega pa skoraj do spodnjega dela zidu prekrivajo stare fotografije, "ki smo jih potegnili iz naftalina na podstrehi in naredili red".

Fotografiji v slogu prej/potem prikazujeta pročelje stanovanjske hiše, ki jo je stari ata Matija popolnoma spremenil. V spodnji etaži je dodal dvoje vrat in veliki izložbeni okni, ob katerih se še danes ustavljajo turisti in mimoidoči, ko opazijo mladenki, ki s svetlima rahlo valovitima pričeskama nemo strmita vanje. Z vljudnim nasmeškom temnordeče obarvanih ustnic spominjata na čase, ko so fantje mladenkam še dvorili in jih pozdravljali z rahlim privzdigom klobuka, one pa so sramežljivo umikale pogled. Lutki v izložbenem oknu, sta del družine dediščine Podkrajškovih, saj so bili frizerji tudi Metini starši, Metod in Danica.

Zanjo in zanj
Poleg črnih stolov so iz obdobja starega ata Matije vse spodnje črne omarice pod pultom in izložbenim oknom, ki imajo okroglo medeninasto držalo z vtisnjenim cvetom, litoželezni radiatorji, lesena tla in dva prikupna še vedno uporabna konjička, ki sta prava redkost. Sivi jahalni s črnimi lisami, ki spominja na tiste iz vrtiljaka na dunajskem Praterju, ima na vratu kratko pristriženo grivo, ki jo je tako kot njegov životec, načel zob časa. Preostali del prostora je Meta skupaj s sestro preurejala postopoma.

Sama razdelitev prostora je ostala takšna, kot je bila nekoč. Temnejši del vzdolž izložbenih oken je bil rezerviran za striženje in britje gospodov, stranski svetlejši in bolj skriti del za dame. "Včasih so bile izložbe zakrite z okni in zavesami, jaz sem vsa zmetala ven. Tudi sicer je bilo vse zaprto, moški in ženski oddelek sta bila strogo ločena. Na ženskem delu so bile kabine, v kateri je sedela ena ženska, na kabini pa je bila zavesa, da ja ni kdo videl, da se barva. Prav tako sta bila moški in ženski del ločena z nihalnimi vrati," razlaga Meta, za obisk katere so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja najbolj vztrajni čakali tudi do pet ur, da so prišli na vrsto. Če si hotel biti 'in', si šel pač k Meti. Poleg tega, da se je pri njej strigla cela plejada slovenskih zvezdnikov, je izučila malo četico slovenskih frizerjev, med katerimi se nekateri širijo kot verige s hitro prehrano.

V 'moškem delu' salona je na zid še vedno pritrjen stenski grelnik na plin za kodranje las. "Odprl si ventil za plin in na zgornjem delu in prižgal ogenj, tako kot na štedilniku, potem si počakal, da se železo segreje. Ko je bilo dovolj vroče, si ga približal nosnicam (to tudi pokaže), da si čutil toploto, in pazil, da ženski nisi zažgal las. To je neke vrste starejša oblika figara," pove v smehu in prizna, da je bila odločitev, da bo tudi ona postala frizerka, "logična".

Sproščen interier
Sledi lesenih 'ženskih kabin' so še vedno vidne, le da so prebarvane v svetle odtenke lilastih barv. V ženskem delu salona so tudi stekleni lestenci in porcelanaste vaze, "ki jih je rad nastavljal star oče".

Na koncu podolgovatega prostora, s pogledom na Ljubljanski grad, se razraščajo zelene rastline v belih plastičnih posodah, ki dajo prostoru svojevrstno domačnost. Čudovita je tudi starinska kovinska blagajna iz leta 1897. "Še vedno dela, a nima papirja. So mi jo pa sfrčkali, saj so vanjo vlomili," razlaga Meta, ko iz predala umika drobnarije, da ne bodo vidne na fotografiji. Metina sestra je po tleh položila ploščice z vmesnim mozaikom, ki obdaja tudi odlagalno površino, na kateri je blagajna, v slogu avstrijskega arhitekta Friedensreicha Hundertwasserja. Ni kaj, prikupna eklektika, ki jo vidimo tudi na današnjem Dunaju, zibelki secesije.

Velik del Metinega življenja so živali
Iz zavetišča rešeni psički Mica in Mima ter dve mački imajo poseben privilegij v salonu, saj lahko poležavajo v košarah in blazinah raznih oblik, "malo pretiravamo, a nič hudega", pravi mojstrica izdelovanja pankovskih pričesk, ki jih je v osemdesetih utrjevala kar z milom. "Dva ali tri gele smo lahko kupili v Trstu, več jih nismo mogli prinesti čez mejo." Po besedi ali dveh prizna, da je kdaj pa kdaj uporabila tudi lepilo za tapete. No, samo da je držalo. "Danes za delo potrebuješ le škarje, fen in glavnik," pojasni, medtem ko na steni s ponosom visi fotografija starega ata, ki ima na prsih pripeti priznanji častnega članka kluba damskih frizerjev. "Včasih so bili frizerji spoštovani, danes pa so k***," mi po tiho prišepne zadnji del.

Čeprav je frizerski salon Mete Podkrajšek popolno nasprotje novodobnim lokalom, ki so predmet arhitekturnih študij, novih materialov in svetovnih smernic, nesporno ima dušo.

Fotografije: Katja Štok
katja.stok@rtvslo.si