Četverica prijateljev je ob prihodu v cilj Mehičana dvignila na ramena. Foto: Reuters
Četverica prijateljev je ob prihodu v cilj Mehičana dvignila na ramena. Foto: Reuters
Tongovec, Kolumbijec, Portugalec in Maročan spodbujajo Mehičana zadnje metre pred ciljem. Foto: Reuters
Objem Tongovca in Maročana Foto: Reuters
"Če so moji predniki lahko tisoč let pluli po Tihem oceanu in iskali svoj dom, ne da bi vedeli, kje bodo naslednjič uzrli košček kopnega, ne da bi vedeli, kdaj bodo naslednjič jedli, če so lahko preživeli vojne, pa tudi jaz lahko potrpim 25 minut brez majice in tako predstavim tisočletje svoje dediščine," je usta zaprl vsem, ki so ga spraševali, ali ni bila odločitev za tradicionalno opravo Tongovcev na odprtju zimskih iger vseeno malo preveč drzna. Foto: Reuters

34-letni športnik z arhipelaga v Tihem oceanu je prvič na smučeh stal pred dobrimi tremi meseci in si uvrstitev v Pjongčang zagotovil šele zadnji trenutek, dan pred iztekom za to predpisanega roka. Je edini predstavnik svoje države (kjer še nikoli ni snežilo) na 23. zimskih olimpijskih igrah, za svojo disciplino pa si je izbral tek na smučeh, ki je bila na sporedu v petek.

"Ta podvig je bil predvsem zato, da si dokažem, da zmorem, pa tudi za to, da odprem vrata naslednji generaciji ... mladim, ki prihajajo s Tonge iz drugih delov Tihega oceana," je pojasnil v pogovoru za CNN in dodal: "Želim jim pokazati, da je na svetu več možnosti od tistega, kar vidijo vsak dan."

Cilj številka 2: Ne zaleti se v drevo
Pred tekmovanjem si je postavil dva cilja v maniri "pomembno je sodelovati", je pojasnil za CNN. Prvi je bil, da ciljno črta prečka, "preden ugasnejo luči", drugi pa: "Ne zaleti se v drevo, to je cilj številka 2." In uspelo mu je izpolniti oba. Še več - v cilj sploh ni prišel zadnji, kot je "brez kakršnega koli pritiska" pričakoval, ampak je kljub skoraj polurnemu zaostanku za najboljšim, Švicarjem Dariem Cologno, prehitel štiri tekmovalce, Kolumbijca in Mehičana, ki sta prismučala za njim, ter Italijana in Španca, ki sta tekmo končala ob progi.

Mehičan v cilj pritekel z zastavo v rokah
Na koncu je semafor ob njegovem prihodu v cilj kazal 56 minut, 41 sekund in eno desetinko, na kar je neizmerno ponosen, a kljub mrazu, ki ga ni vajen, ni takoj pobegnil na toplo, ampak v družbi svojih prijateljev z repa uvrščenih, Kolumbijca Sebastiana Uprimnyja, Maročana Samirja Azzimanija in Portugalca Kequyena Lama pričakal še čisto zadnjega, Mehičana Germana Madraza, ki je v cilj pritekel tri minute pozneje, v rokah pa zmagoslavno držal mehiško zastavo.

Nato je četverica ponosnega Mehičana dvignila na ramena in četverica (ki je tudi skupaj trenirala) se je skupaj veselila svojega uspeha. Pozneje so vsi priznavali, da je tekma od njiih zahtevala velik napor - Madrazo je potožil, da ga vse boli, Taufatofua pa razkril, da je velik del preizkušnje "čutil bolečine v trebuhu, bolečine med dihanjem", najbolj pa ga je izmučil vzpon, "ki se kar ni končal". "To je bilo najzahtevnejše leto mojega življenja," je, ko si je malo oddahnil, še dodal v pogovoru za Washington Post.

Olimpijski trenutek: prvi čestital zadnjemu
Vse štiri pa je nato prijetno presenetil z zlato medaljo ovenčani Cologna, ki je prišel do njih in vsakemu posebej segel v roko. "Že tako se mi je zdelo neverjetno, da sem končal tekmo, potem pa sem videl, da se nam približuje Dario. In pomislil sem: On je vendar zmagal!" je svojo ganjenost ob zares olimpijski potezi Švicarja opisal Madrazo.

Polgol vihtel zastavo na odprtju
Kljub podobnim rezultatom je bilo sicer največ pozornosti namenjene prav Tongovcu Piti, ki je tako postal prvi predstavnik svoje države, ki je tekmoval na zimskih olimpijskih igrah. Že pred samo tekmo so ga novinarske ekipe skoraj oblegale, tako zaradi njegove drzne oprave na odprtju, ko se je po stadionu kljub negativnim temperaturam sprehodil zgolj v krilu, kot zaradi same odločitve, da Tongo zastopa v Pjongčangu. "Če so moji predniki lahko tisoč let pluli po Tihem oceanu in iskali svoj dom, ne da bi vedeli, kje bodo naslednjič uzrli košček kopnega, ne da bi vedeli, kdaj bodo naslednjič jedli, če so lahko preživeli vojne, pa tudi jaz lahko potrpim 25 minut brez majice in tako predstavim tisočletje svoje dediščine," je usta zaprl vsem, ki so ga spraševali, ali ni bila odločitev za tradicionalno opravo Tongovcev vseeno malo preveč drzna.

Čeprav je s petkovo preizkušnjo Taufatofua sklenil svojo tokratno olimpijsko zgodbo, pa to še ne pomeni, da ga na naslednjih (sicer poletnih) igrah ne bomo videli. Kot je znano, je pred dvema letoma v Riu de Janeiru tekmoval v tekvondoju, za igre v Tokiu leta 2020 pa napoveduje nekaj drugega: "Morda nekaj povezanega z vodo."