V oddaji Avtomobilnost smo se pogovarjali s Stanislavom Menardom, direktorjem podjetja Kuverta, ki je zaradi slabih izkušenj z letali začel vsa svoja službena potovanja opravljati z limuzinami. S svojimi tremi audiji A8 je na službenih poteh nabral že skoraj dva milijona kilometrov.

Menard je že skoraj vso svojo vozniško kariero zvest le eni znamki vozil, čeprav jih je do zdaj preizkusil že mnogo. Danes ima v svoji floti tri audije A8, vsak od najbolj luksuznih limuzin s štirimi prstani na motorni maski spada v svoje časovno obdobje. Vsi trije avtomobili so še danes vozni in registrirani, in vsak od njih ima svoje ime.

Vsak ima svojo zgodbo
Najstarejšemu pravi "ta lep", ta je zanj nekaj posebnega. Avto ima tudi posebno zgodbo, povezano z barvo. "To je barva, ki je bila leta 1995 v Audijevem programu, potem pa nikoli več. Zelo malo osmic je bilo pobarvanih s to barvo. Po mojem vedenju je moj audi A8 edini na cesti s to barvo,“ razloži sogovornik in nadaljuje z drugim: "Temu pravim „ta nesrečni“. Zato, ker mu je nekdo v Bruslju strl sprednjo masko in jo je bilo treba zamenjati.“ Tretji, ki sicer ni več tako nov, je zadnji model, ta pa je "ta nov.“ Po imenih jih ločijo tudi na servisu ločijo.

Trije audiji A8 bodo kmalu skupaj nabrali dva milijona kilometrov. Kako to človeku uspe? "Ni tako težko. Prvi pogoj je ta, da se bojim letala,“ zgodbo o svoji ljubezni do Audijevih osmic začne Menard, ki tako vse poslovne poti opravi z avtomobilov. "Druga stvar je, da poslovne poti opravljaš iz leta v leto, tako se naberejo kilometri,“ dodaja.

Pred davnimi leti je sicer potoval z letali, a negativna izkušnja je bila dovolj, da je rekel ne: "Od takrat naprej ne grem v zrak. Jaz pravim, da naj po zraku letajo ptice, jaz bom raje vozil.“

Anekdot za celo knjigo
Od leta 1995, ko je kupil "ta lepega" je z njimi prevozil skoraj dva milijona kilometrov. Seveda se je v tem času nabralo za celo knjigo anekdot. Kot naslednja recimo: "Na servisu so mi rekli, da se vidimo po 15 tisoč prevoženih kilometrih. Prav takrat je slučajnost nanesla, da sem imel takoj pot iz Ljubljane na Portugalsko, od tam v Skandinavijo in nazaj v Ljubljano. Mojster na servisu me je čez dva tedna po nakupu vozila vprašal, kaj je z vozilom narobe? Odvrnil sem, da nič, le kilometri so se mu nabrali.“

Mnogi bi pričakovali, da moraš pa res uživati v vožnji, da raje kot z letalom po Evropi potuješ z avtomobilom. Menard pravi, da te vožnja ne sme obremenjevati. Po njegovih izkušnjah je potovanje z avtom udobno, hitrejše, bolj prilagodljivo kot s katerim koli drugim prevozom. Je pa res povezano tudi s prometom, razmerami na cesti in vremenom. "Vse, kar pride, je treba vzeti za dobro,“ pojasnjuje.

Avtomobili so zelo napredovali
Je bilo lažje voziti pred 20 leti, ko je bilo manj avtomobilov, ali zdaj, ko imamo navigacije in množico sistemov, ki so med vožnjo v pomoč vozniku? "Vsekakor je danes lažje. Že zaradi tega, ker tehnika prevzema določene funkcije namesto voznika. Po drugi strani pa je to tudi nevarno, saj ni vedno dobro slepo zaupati tehniko. Še vedno je voznik odgovoren, kaj se z avtom dogaja na cesti,“ meni Menard.

Nikoli ga ni bilo strah vremenskih razmer. Na Finskem je v težkih vremenskih razmerah, neprestano je snežilo vseh 1000 kilometrov, prevozil celotno Finsko do Stockholma na Švedskem. Pravi, da brez preverjenega Audijevega štirikolesnega pogona quattro ne bi šlo.

Slovenski podjetnik se še danes z nasmehom na obrazu spominja pogledov poslovnih partnerjev, ko so ga namesto pred pisarno, kamor se je pripeljal z avtomobilom, čakali na letališču. "Danes me že dobro poznajo. Vedo, da se bom pripeljal kar pred pisarno. Včasih pa so me največkrat, predvsem v Skandinaviji, res čakali na letališču. Niso dojeli, da bi se nekdo iz Ljubljane v Helsinke pripeljal z avtomobilom.“

Do zdaj najdaljša trasa je bila pot iz Ljubljane v Madrid in nazaj. V 19 urah je prevozil 2.200 kilometrov. Seveda s postanki za kavo in počitek, pojasnjuje.

Evropo pozna kot lastni žep
Pravi, da danes navigacijske karte resnično pomagajo vozniku, a je še vedno dobrodošlo poznati tudi avtokarte. Včasih je bilo treba naštudirati vse glavne ceste, cestninske postaje itd. Ko se je prvič odpravil z avtomobilom v London, je pot trajala tri dni in tri noči, saj predora med Francijo in Veliko Britanijo še ni bilo in je na otok peljal trajekt. "Današnja tehnika je zame prišla 30 let prepozno," se nasmeji sogovornik, ki pove, da danes bolj kot ne testira kakovost podatkov na navigacijski napravi v svojih vozilih, saj svoje poslovne poti pozna na pamet.

Zato, ker je avtomobil njegov drugi dom, v njem najbolj ceni dobro glasbo, ki jo zagotavljajo dobri avdiosistemi.

Z gospodom, ki je v skoraj 50 letih vozniškega staža prevozil že več kot tri milijone kilometrov, smo spregovorili tudi o kaznih za prometne prekrške. Ni ostal tiho, ampak priznal, da je najvišjo kazen dobil pred mnogimi leti, v Franciji. S "ta lepim“ audijem A8. Šlo je za močno prehitro vožnjo: "Mudilo se mi je na trajekt za Anglijo, takrat še ni bilo predora. Francoska policija seveda ni imela razumevanja zato, da se je meni mudilo.“

Zanimiva je tudi zgodba z nadomestnim vozilom. Ko je imel avto na servisu, je potreboval nadomestno vozilo. Šel je namreč na poslovno pot na Portugalsko. Verjetno so na servisu sklepali, da potrebuje avto, da se odpelje do letališča. Nihče ni pomisli, da se bo z njim odpeljal na Portugalsko. "Tisti, ki je organiziral nadomestni avto, je bil na servisu še nov. Prišel sem tri dni pozje, ker sem moral skočiti še v Amsterdam, je imel avto ob vrnitvi domov za 7.000 kilometrov več na števcu. Danes so povsod po Evropi avtoceste, povprečna potovalna hitrost je 120 km/h in kilometri se hitro naberejo,“ zaključuje sogovornik.

Daljši pogovor s Stanislavom Menardom si lahko pogledate v spodnjem videoprispevku. Za oddajo Avtomobilnost je zaupal tudi to, kaj ga najbolj moti pri drugih voznikih in zakaj se počuti na cesti ogroženega.