"Dejstvo je, da so poslušalci nacionalnega radia veliko bolj zahtevni od poslušalcev komercialnega, in to za sabo potegne tudi večjo podporo slovenski produkciji, ugotavlja Tim Urbanya. Foto: Goran Perešin

Če se vrnemo na začetek drugega tisočletja, je bila elektronika popolnoma tabu tema. Ljudje so kulturo, ki jo danes označujemo za EDM, označevali za rejv. Dogajanje je bilo omejeno na eksplicitne festivalske dogodke in klube. Zdaj pa na dogodkih z elektronsko glasbo lahko pričakuješ istega poslušalca, ki je bil še prejšnji teden na Severini, Oliverju Dragojeviću oz. na kakšnem komercialnem izvajalcu.

Tim Urbanya
Urbanya meni, da se je elektronika približala širšemu poslušalstvu: "Danes ni treba, da si privrženec elektronske glasbe, a veš, kaj je Tomorrowland, kaj je Ultra … Veš, da se v Miamiju dogaja vsako pomlad Winter Music Conference, kjer so vsi, ki nekaj pomenijo v "mainstream" elektronskem žanru." Foto: Osebni arhiv

Izvajalci se bodo morali začeti zavedati, da potrebujejo paket, ker je manj možnosti, da bodo ljudje šli v klub, kjer bodo dali možnost neznanim ustvarjalcem. Tudi scena je takšna, da te hitro pozabijo. Obiskovalci koncertov pogosto ne preverjajo, kaj se dogaja na Beatportu oz. v glasbenih prodajalnah. Če se jim ne predstaviš na vsiljen način, te ni. Posledično nimaš zaledja na koncertih in tako ostaneš brez možnosti, da te organizatorji najamejo.

Tim Urbanya
Tim pravi, da ne opazi večjih sprememb po uvedbi glasbenih kvot: Vedno je bila slovenska glasba, produkcija prioriteta na nacionalnem mediju." Foto: Marko Delbello Ocepek

Urednik bo izbral, kar se njemu zdi, da bo najboljše za poslušalce. Na nek način je uredniška pozicija stvar osebne odločitve. Mene ne bo nihče prepričal, da moram zavrteti nekaj, kar se mi ne zdi v redu. Izogibam se besedi kakovost, čeprav je povezana. To je zame merilo, ki odloča, kaj se znajde v radijskem etru.

Petkovi večeri na Valu 202 so že sto oddaj rezervirani za predstavljanje aktualnih smeri elektronske glasbe. Oddaja RH202 pa bo praznovala šele s stoprvo oddajo. Uro in pol dolg zvočni koktajl je mešal polnih pet let didžej in voditelj Tim Urbanya, nato pa z njim zapeljal še nacionalne medije in oddaja Rush Hour je na frekvencah radia Val 202 pridobila še širši krog oboževalcev kot RH 202.

Pred nocojšnjo jubilejno oddajo smo izmenjali nekaj besed z Urbanyo.


RH 202 praznuje 101. oddajo. Zakaj 101. in ne stoto? Kaj bo šele z 202. oddajo?
202. oddajo bomo praznovali na strehi Radia Slovenija. Priredili bomo "rooftop party", za vse (smeh). S stoprvo oddajo smo ujeli datum druge obletnice oddajanja oddaje na Valu 202. Se pravi od dne, ko se je oddaja združila z Valom 202 in dobila predznak RH 202. Če dve pomnožimo s 101, dobimo 202. In imeli bomo tudi dva gosta. Vse smo preračunali (smeh).

Ko pogledate malo nazaj, kaj je oddaja prinesla nacionalnemu radiu?
Nacionalni radio je z oddajo še bolj razširil obzorja oz. pogled na celotno elektronsko sceno, ki je danes zelo razvejana. Dejstvo je, da so poslušalci nacionalnega radia veliko zahtevnejši od poslušalcev komercialnega, in to za sabo potegne tudi večjo podporo slovenski produkciji. Poslušalci podpirajo domače ustvarjalce in dogodke v živo, ki smo jih v zadnjih dveh letih prenašali iz klubov, festivalov, studiev Vala 202 …
Po mojem mnenju je oddaja RH prišla na Val 202 ravno v času, ko še lahko rečemo, da je bil zadnji val ekspanzije elektronske glasbe. Kaj se dogaja zdaj?
Živimo v času, ko je elektronika precej "mainstream" glasba.
Ali pa je že toliko v "mainstreamu", da je že pop?
Tako je. Ampak naše poslanstvo je, da se posvečamo produkciji, ki ni toliko komercialna. Zato tudi malo zapostavljamo izvajalce, kot so David Guetta, Calvin Harris, Lost Frequencies, ki kraljujejo v popsvetu. Dobra stvar pa je, da je več ljudi zdaj dovzetnih za elektronsko glasbo. Če se vrnemo v začetek drugega tistočletja, je bila elektronika popolnoma tabu tema. Ljudje so kulturo, ki jo danes označujemo za EDM, označevali za rejv. Dogajanje je bilo omejeno na eksplicitne festivalske dogodke in klube. Zdaj pa na dogodkih z elektronsko glasbo lahko pričakuješ istega poslušalca, ki je bil še prejšnji teden na Severini, Oliverju Dragojeviću oz. na kakšnem komercialnem izvajalcu.

Ali pa je deviantnost postala sprejemljiva?
Ali pa to. Tudi to je možnost, čeprav se mi zdi, da se je elektronika približala širšemu poslušalstvu. Danes ni treba, da si privrženec elektronske glasbe, a veš, kaj je Tomorrowland, kaj je Ultra … Veš, da se v Miamiju dogaja vsako pomlad Winter Music Conference, kjer so vsi, ki nekaj pomenijo v "mainstream" elektronskem žanru. Tudi "targetiranje" promotorjev je precej lažje, saj pri prirejanju dogodkov lahko meriš na ljudi z ulice. Včasih se spomnim, da so dogodke lahko oglaševali zgolj samo z letaki na tovrstnih prireditvah. Ni bilo učinkovito, če si letake delil po ulici, saj si jih dobesedno metal stran. Danes pa je oglaševanje veliko lažje.
Težko predvidevam, kaj se bo zgodilo z elektronsko glasbo, ampak težava v t. i. "mehurčku", ki naj bi enkrat počil, je v dezinformiranosti. Videoposnetki, ki jih vidimo kot povzetke posameznih festivalov, so na neki način zavajajoči. To, kar organizatorji predvsem v ZDA oglašujejo kot "mainstream" house, se na koncu izkaže, da ni, ko isti obiskovalec obišče house v klubu. Nič ni narobe z EDM-jem, toda moramo povedati ljudem, da je to ena stvar, house, techno, drum'n'bass pa druga.
Kako gledate na diametralno sliko, ki se kaže v tem, da EDM povezujemo z množičnimi dogodki, medtem ko glasba – samo poslušanje – je postala individualni akt – poslušanje s slušalkami. Kakšno funkcijo ima EDM – je to glasba za množice ali glasba za posameznika s slušalkami?
Eno in drugo. EDM je postal dostopen vsem. Marsikdo bi rekel, da EDM ni žanr, ampak kultura, ki predstavlja elektronsko plesno glasbo, ki jo danes poznamo kot "pop komercialo". Zato je tudi največ ljudi na teh festivalih. Nekdo, ki posluša Rihanno, razume tudi Calvina Harrisa. In ti ljudje poslušajo glasbo tudi s slušalkami. Te so postale modni dodatek ali del človeškega vsakdana. In zanimivo bi bilo izvedeti, kaj ljudje poslušajo, ampak če pogledamo analizo, ki jo ponuja aplikacija Shazam, vidimo, da so tam Lost Frequencies, Harris …
Dobro, Shazam je v strateškem partnerstvu z založbo Warner.
Res je.
Je neke vrste ogledalo, a ne najbolj objektivno.
Ampak, če prenesemo to glasbo v modo – med proizvajalce slušalk, vidimo zanimiv pojav. Če pogledamo slušalke Beats, ki niso najboljše, kar trg ponuja, toda ljudje so kupili znamko, ki je postala način življenja. Podobno je v glasbi. Ljudje smo kot spužve in sprejemamo, kar nam dajejo. Tržni mehanizmi velikih EDM-izvajalcev so se "obesili" na prave znamke. Didžeji ne igrajo kitare – vsaj večina ne -, ampak vrtijo glasbo. In s tem glasbenikom agencije ustvarjajo iste marketinške zgodbe kot z Coldplay, Adele, Justinom Bieberjem.
Kje najdemo novega Calvina Harrisa – novega potencialnega didžeja, ki bo zavzel vrhove lestvic.
Tam, kjer je dobra služba za promocijo (smeh).
Kakšna pa je vloga urednika? Čakanje na sporočila za javnost?
Ne, trudim se na neki način izogniti promocijskim dejavnostim, ki jih v imenu izvajalcev opravljajo agencije in založbe, tako da ponudim poslušalcem najkakovostnejšo glasbo. Upiram se temu, kar narekujejo trendi, čeprav tudi pogledam na lestvice. Predvsem dajem priložnost domačim izvajalcem, ki delajo dobro glasbo. Slovenija ima danes v elektronski glasbi izjemno dobre producente. Zakaj? Ker je vse veliko dostopnejše, kot je bilo nekoč. Glasbo lahko ustvarjaš na prenosnih računalnikih s slušalkami. Ampak danes ni dovolj, da narediš dober izdelek, da si lepega videza ali da dobro vrtiš. Išče se paket, ta pa stane.
Na koncu prevladajo imena. Pri nas imamo štiri velike – Umek, Kanzyani, Mike Vale in Gramatik. Zakaj?
Danes ni dovolj, da delaš dobro glasbo. Težava v Sloveniji je, da se izvajalci ne posvečajo dovolj podobi njihove blagovne znamke. To se vidi že po neurejenosti družbenih omrežij, neprofesionalnih fotografijah, pomanjkanju komunikacije z oboževalci … In če zapostavljaš le en element, si v zaostanku. Kako? Njihovi izdelki zaradi tega niso slabši, ampak enostavno organizatorji dogodkov gledajo na to, da najamejo izvajalca, ki s seboj pripelje čim več obiskovalcev. Bojim se, da tu ne bo velikega premika.
Izvajalci se bodo morali začeti zavedati, da potrebujejo paket, ker je manj možnosti, da bodo ljudje šli v klub, kjer bodo dali možnost nepoznanim ustvarjalcem. Tudi scena je takšna, da te hitro pozabijo. Obiskovalci koncertov pogosto ne preverjajo, kaj se dogaja na Beatportu oz. v glasbenih prodajalnah. Če se jim ne predstaviš na vsiljen način, te ni. Posledično nimaš zaledja na koncertih in tako ostaneš brez možnosti, da te organizatorji najamejo.

Kje v tej verigi pristane oddaja, kot je RH202?
To je člen, ker se lahko neuveljavljen izvajalec predstavi našim poslušalcem, ampak to ni nobeno zagotovilo, da bo na podlagi tega dobil nastop v najbolj popularnem klubu v mestu. Vseeno mora skrbeti za vse drugo. Naša naloga je, da predstavljamo izvajalčevo delo v najboljši možni luči. Mi ne ustvarjamo zvezd. Še vedno pa smo na radijski postaji, in zavedam se, da če ljudem ni všeč naš izbor, bodo preklopili.
Kako se spopadate z izzivom, zakaj bi poslušal oddajo, če lahko zdaj vtipkam na Spotifyju svojo najljubšo skladbo in jo poslušam takoj? Kako se soočaš z družbo hipnosti?
Tako kot z vsako drugo stvarjo okoli nas – ali boš šel v trgovino in kupil, kar je na plakatu ali pa tisto, kar boš sam izbral. Seveda bo množica izbrala to, kar bo dobila na pladnju. Večina ne raziskuje glasbe. Vse, kar zavrtimo v oddaji, je na spletu, ampak ljudje ne raziskujejo. Ko sem začel pred 13 leti kupovati gramofonske plošče, mi je mentor svetoval, da naj si sam izbiram glasbo in naj se izogibam tiste, ki je že izbrana.
Včasih je bilo res drugače in ni bilo vse na spletu – moral si v trgovino, izbrati, preposlušati in nato kupiti. Kar je prišlo k nam v določene trgovine, je že bila narejena selekcija. Danes greš na svetovni splet, kupiš najboljših deset skladb na Beatportu in lahko vrtiš. Če pa želiš nekaj več, pa se moraš zakopati v prodajalne in raziskovati. Trudim se, da ljudem vsak teden predstavim čim več različne glasbe in s tem zadovoljim večino. Vseh žal ne gre zadovoljiti.
Kot didžej in urednik – kakšno vlogo imajo kvote?
Zaznal sem, da so bile kvote sprejete, ampak kot urednik nisem spremenil svojega razmišljanja in izbora. Vedno je bila slovenska glasba, produkcija prioriteta na nacionalnem mediju. Kot didžej se na to ne oziram – vrtim, kar je dobro oz. to, kar mi je všeč. Glasba, ki jo vrtim na svojih nastopih, nima zveze z oddajo RH202. Kar pa se tiče izbora glasbe za oddajo, pa so me zmotila samo slovenska besedila, toda ta klavzula ni več težava (smeh). Ampak težko prepričaš urednika, da mu z zakonom narekuješ, katero glasbo naj izbira. Urednik bo izbral, kar se njemu zdi, da bo najboljše za poslušalce. Na nek način je uredniška pozicija stvar osebne odločitve. Mene ne bo nihče prepričal, da moram zavrteti nekaj, kar se mi ne zdi v redu. Izogibam se besedi kakovost, čeprav je povezana. To je zame merilo, ki odloča, kaj se znajde v radijskem etru.

Ampak tu ne govorim v imenu komercialnih radijskih postaj, ampak v imenu nacionalnega radija, za katerega po mojem mnenju ne more nihče trditi, da je slovenska glasba zapostavljena. Razumem pa slovenske izvajalce, ki so žalostni, ker se njihova glasba ne vrti toliko, kot se glasba tujih izvajalcev. Toda kvote niso rešitev. Če bi želele komercialne radijske postaje prepričati svoje poslušalce, da je več slovenske glasbe dobra stvar, bi morale zamenjati celotne poslovne modele.
S čim boste postregli v sto prvi oddaji?
Prvih trideset minut bo posvečenih novostim, potem pa se mi pridružita gosta Mike Vale in Alex Romero, ki bosta odigrala svoj set. Ker praznujemo, bomo podaljšali oddajo na 1.01. Spremljali pa nas bodo tudi po spletua.

Če se vrnemo na začetek drugega tisočletja, je bila elektronika popolnoma tabu tema. Ljudje so kulturo, ki jo danes označujemo za EDM, označevali za rejv. Dogajanje je bilo omejeno na eksplicitne festivalske dogodke in klube. Zdaj pa na dogodkih z elektronsko glasbo lahko pričakuješ istega poslušalca, ki je bil še prejšnji teden na Severini, Oliverju Dragojeviću oz. na kakšnem komercialnem izvajalcu.

Izvajalci se bodo morali začeti zavedati, da potrebujejo paket, ker je manj možnosti, da bodo ljudje šli v klub, kjer bodo dali možnost neznanim ustvarjalcem. Tudi scena je takšna, da te hitro pozabijo. Obiskovalci koncertov pogosto ne preverjajo, kaj se dogaja na Beatportu oz. v glasbenih prodajalnah. Če se jim ne predstaviš na vsiljen način, te ni. Posledično nimaš zaledja na koncertih in tako ostaneš brez možnosti, da te organizatorji najamejo.

Urednik bo izbral, kar se njemu zdi, da bo najboljše za poslušalce. Na nek način je uredniška pozicija stvar osebne odločitve. Mene ne bo nihče prepričal, da moram zavrteti nekaj, kar se mi ne zdi v redu. Izogibam se besedi kakovost, čeprav je povezana. To je zame merilo, ki odloča, kaj se znajde v radijskem etru.