Pred več stoletji so bile zime negotovo in strah vzbujajoče obdobje. Hrana je hitro pošla in za večino ljudi so temni in kratki dnevi predstavljali številne skrbi. Verjeli so, da se na noč čarovnic duhovi vrnejo na zemljo, zato so se bali zapustiti domove. Da bi duhove pretentali in jih ne bi prepoznali, so si nadeli maske in šele zatem odšli v temno noč. Pred hiše so postavili sklede s hrano, da bi odvrnili duhove pred vstopom v hišo. Ta praznik je bil vedno prežet z magijo, vraževerjem in skrivnostjo, zato naj bi se ljudje v tem času izogibali počenih ogledal, razpok na cestah in raztresene soli. Ljudje so v tem času zelo pogosto podlegli različnim vražam. V 18. stoletju so verjeli, da se bo dekle, ki bo v pireju našla prstan, zaljubila. Če pa si bo v tej noči pred spanjem privoščila sladko jed iz orehov, lešnikov in muškatnega oreščka, se ji bo v sanjah prikazal bodoči mož.

Tridnevno praznovanje spomina na mrtve v Latinski Ameriki in Španiji
V Latinski Ameriki in Španiji traja praznovanje spomina na mrtve tri dni, in sicer so združili severnoameriško noč čarovnic, krščanski praznik vseh svetih in njihov praznik día de muertos oziroma dan mrtvih. Začne se 31. oktobra in konča 2. novembra. Verjamejo, da se bodo umrli vrnili nazaj domov, zato veliko družin okrasi okolico hiš s cvetjem, fotografijami, sladkarijami, pripravi pokojnikovo najljubšo hrano, pijačo in svežo vodo. Pogosto nastavijo umivalnik in svežo brisačo, da se duh lahko umije, preden si privošči pojedino. Ob poti postavijo sveče, da se pokojniki lahko vrnejo v svoj svet.

Sadni kruh oziroma barmbrack je tradicionalna hrana noči čarovnic
Tradicionalna hrana, ki jo jedo na noč čarovnic, je sadni kruh z rozinami, ki ga imenujejo 'barmbrack'. V ta kruh so včasih dali različne predmete, ki so napovedali prihodnost. To je bil lahko košček obleke, prstan, grah ali vejica. Vsaka stvar je imela svoj pomen; če je oseba v kruhu našla grah, se v naslednjem letu ni poročila; vejica je pomenila nesrečen zakon in prepire, del obleke ali krpa nesrečo in revščino, kovanec je napovedal srečo in bogastvo, prstan pa poroko v naslednjem letu. Nekateri so dali v kruh tudi medaljon Device Marije, kar naj bi pomenilo, da bo odšel najditelj tega predmeta za duhovnika oziroma dekle k redovnicam. Danes dajo ponekod v kruh prstan, ki je le simboličen.

V noči z 31. na 1. november ljudje postavijo okoli domov buče, v katere dajo sveče. Praznovanje noči čarovnic je še vedno najbolj priljubljeno v ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji, saj se takrat ljudje oblečejo v kostume, udeležijo parad, sprostijo in zabavajo. Otroci pa hodijo od hiše do hiše in nabirajo sladkarije. Zadnja leta je tudi pri nas ta praznik vse bolj uveljavljen in ga praznuje vse več ljudi.

Prehod iz jeseni v zimo počastijo s plesi v kostumih in strašljivimi maskami
Praznovanje noči čarovnic predstavlja prehod iz jeseni v zimo, razliko med izobiljem in pomanjkanjem, življenjem in smrtjo. Noč čarovnic oziroma v ameriškem okolju halloween je čas praznovanja in vraževerja. Predvidevajo, da izhaja iz starodavnega keltskega festivala Samhain, ko so ljudje prižgali kresove in se oblekli v kostume, da so se ubranili pred zli duhovi. V 8. stoletju je papež Gregor III. predlagal 1. november za praznik vseh svetih. Večer pred prvim novembrom pa je bil All Hallows'Eve oziroma pozneje Halloween. Skozi čas je postal to družabni dogodek, ki je združeval predvsem otroške dejavnosti in delavnice.

Kelti so 1. novembra praznovali novo leto
Kelti so živeli pred 2.000 leti na območju današnje Irske, Velike Britanije in severne Francije. Novo leto so praznovali 1. novembra, saj je ta dan pomenil konec poletja in jesenskih opravil, kot sta žetev in trgatev, in začetek dolgih, hladnih in temnih noči ter zime, kar je bilo povezano tudi s smrtjo. Kelti so verjeli, da je meja med življenjem in smrtjo v noči pred novim letom zelo tanka. 31. oktobra so praznovali samhain, ker so verjeli, da se duhovi umrlih vrnejo na zemljo. Med praznovanjem so Kelti nosili kostume iz živalskih kož in glav ter se ukvarjali z napovedovanjem prihodnosti, kar naj bi jim pomagalo prebroditi zimo.

To je bil čas pripovedovanja srhljivih zgodb
V kolonijah Nove Anglije je bilo praznovanje noči čarovnic precej omejeno zaradi protestantizma. Bolj je bilo razširjeno v južnih kolonijah. Verovanja in kostumi različnih evropskih etničnih skupin in ameriških staroselcev so bili razlogi, da se je razvila ameriška različica praznovanja tega praznika. Praznovanja so vključevala zabave, javne prireditve, sosedje so si med sabo pripovedovali zgodbe o smrti, si zaželeli srečo, plesali in peli. Do sredine 19. stoletja so bile vsakoletne jesenske zabave že nekaj običajnega, čeprav noči čarovnic niso praznovali v vsej državi.

V drugi polovici 19. stoletja je prišlo v Ameriko veliko priseljencev, ki so prispevali k temu, da se je festival razširil po vsej državi. Od Angležev in Ircev so prevzeli tradicijo oblačenja in hodili od hiše do hiše ter prosili za hrano in denar, danes pa to počno otroci, ki prosijo za sladkarije. Mlada dekleta so verjela, da lahko na noč čarovnic vidijo svojega bodočega moža.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je postalo praznovanje tega praznika običajno, prav tako se je v poznejših letih zmanjšal pomen religije in vraževerja ter postal dan zabave in norčij.

Otroci se najbolj veselijo sladkarij
Začeli so se parade, množični festivali in zabave. Zaradi visoke rodnosti sredi 20. stoletja so se zabave prestavile v šole in domove, kjer je praznovanje potekalo v sproščenem vzdušju. V manjših in večjih skupnostih so se ljudje in družine povezali, tako da so se medsebojno obdarovali in praznik je postal priljubljen po vsej Ameriki. Danes pa Američani za noč čarovnic potrošijo približno šest milijard dolarjev, saj je to pri njih drugi največji praznik. Na Irskem, v Kanadi in ZDA se odrasli in otroci veselijo tega praznika, saj je to čas zabave, iger in norčij. Ljudje obdarujejo otroke s sladkarijami, ti pa uganjajo različne norčije in potegavščine, trkajo na sosedova vrata in zbežijo, preden jih odprejo.