Na koncu ni nič več čisto. Ne zidovi, ne oblačila, ne lasje. Foto: EPA
Na koncu ni nič več čisto. Ne zidovi, ne oblačila, ne lasje. Foto: EPA

Tokratna, že 69. izvedba festivala, ki v špansko mestece vsako leto konec avgusta privabi na tisoče turistov (mestne oblasti so jih letos naštele 22.000), je bila drugič zapored plačljiva. Za sodelovanje v obmetavanju s paradižnikom v starem mestnem jedru je moral vsak odšteti 10 evrov.

Mestece Bunol pa jim je v zameno priskrbelo okoli 140 ton zrelih paradižnikov (zanje so odšteli 30.000 evrov), ki so jih lahko po mili volji metali v prijatelje, znance, neznane mimoidoče ali pa v stene hiš in na tla tlakovanih ulic, na koncu pa se v paradižnikovem soku, ki je preplavil ulice, še malo odpočili od naporne bitke. Nekateri sodelujoči so se za Reuters pohvalili, da pridejo vsako leto, spet nekdo drug pa je priznal, da je prišel prvič in da zdaj "vsaj tri mesece ne bom jedel paradižnika".

Veseljačenje ob prazniku paradižnika sicer v Bunolu poteka ves teden, ravno Tomatina, s katero festival odprejo, pa predstavlja enega njegovih vrhuncev. Razlage, od kod dogodek izvira, so sicer različne - domačini se namreč strinjajo le glede tega, da so festival prvič pripravili okoli leta 1940 v času vladavine generala Franca.