Odlomek je iz erotične zgodbe uporabnika lukomutiva z naslovom Breme odločitve, ki je bila objavljena v okviru MMC-jevega natečaja za 69 najboljših erotičnih zgodb. Blog spodaj objavljamo v celoti.

Za sodelovanje v MMC-jevem natečaju za najboljšo erotično zgodbo se lahko odločite tudi vi, prednost pri ocenjevanju žirije pa bodo imeli tisti blogi, ki bodo svoje misli o erotiki, ljubezni in strasti navezali na uporabo sodobnih tehnologij in multimedije.

Znova opozarjamo, da v izbor ne bomo uvrstili blogov, ki bi bili pretirano vulgarni.

Ne pozabite nastaviti ustrezne kategorije!
Avtorji smejo sodelovati samo z literarnimi deli, katerih avtorji so oz. imajo avtorske pravice za objavo, avtor pa s tem, ko je objavil literarno delo na blogu, dovoljuje njegovo objavo na spletnih straneh RTV Slovenija in omogoča ogled drugim uporabnikom. V nagradnem natečaju sodelujejo vsi blogi, ki bodo na Mojem spletu objavljeni do vključno 15. 1. 2013 in bodo vsebovali RTV-kategorijo "Erotična zgodba".

blog: Breme odločitve; uporabnik: lukomutiva
Peter se je iz službe vračal po daljši poti. Čez en mesec bo pet let odkar sta skupaj. Njegova prva avantura, ki se je zavlekla. Izkoriščal je priložnosti, da bi čimveč časa preživel sam. Kadarkoli in kjerkoli je lahko bil sam. Tega se je naučil v otroštvu.

Pet let je bil star, ko sta se razšla starša. Hitro sta žalost zamenjala jeza in prezir do ljudi, ki mislijo, da rešujejo svoje težave, če uberejo pot najmanjšega odpora. Postal je človek ambicij. Cilje je uresničeval tako uspešno, da mu jih je skoraj že zmanjkalo. Pred dobrimi šestimi leti je dobil lagodno službo z redno plačo. To je bil eden izmed njegovih večjih življenjskih ciljev in pogoj za doseganje ostalih ciljev. A otroštvo ga je še večkrat obiskalo nepripravljenega.

Občutil ni ne mraza, ne vetra, ne snežink, ki so ga nadležno pikale po obrazu. Zaznal ni niti vonja po kuhanem vinu, ki se je širil po mestnih ulicah in silil ljudi, ki so hiteli opravljati praznične nakupe, da si za trenutek oddahnejo. Želel si je le priklicati občutke tistih srečnih dni, ko je iz meseca v mesec podiral rekorde v številu poslanih SMSov. Takrat njegovih dejanj niso poganjala dvomov polna premišljevanja.

"Je možno, da sem želel samo seks?"

Bil je pred vhodom v blok. Mencal je na predpražniku in si s sapo grel dlani.

"Prosim.", se je zaslišalo iz zvočnika.
"... Živjo. Vrata, prosim. Doma sem. Prihajam gor."

Z lastnim stanovanjem je izpolnil še enega izmed svojih življenjskih ciljev. Vedno je želel imeti prostor, kamor starša ne bosta imela vstopa, čeprav se je zavedal, da ni niti najmanjše možnosti, da bi ga kdo od staršev obiskal. Od ločitve dalje je vse delal po svoje. Zdaj lahko to dela na svojem.

"Kdo, pri zdravi pameti, bi se želel tega rešiti?"

"Živ'. Te zebe? Bi skodelico čaja?"
"Lahko, prosim. Ni mi hudega. Zdaj sem na toplem."

Minili so časi poljubov za dobrodošlico. Včasih je bil vsak trenutek primeren za poljub. Najbolj se mu je dopadel še zadnji poljub pred odhodom v službo, po katerega se je vračal, ko je že bil pred blokom.

"V teh časih sva lahko srečna, da imava to."
"Mhm."
"Zakaj si tako zamišljen? Je kaj narobe s službo? Bodo ukinili urad?"
"Ne, ne, ne. No, tudi če bodo, bom pač premeščen. Dobro veš, da poznam prave ljudi, ki so ostali na položaju, tudi ko se je menjala vlada. To naj te res ne skrbi."
"Bi me moralo skrbeti kaj drugega?"
"Skrbeti? Ne, ne, ne. Moški tvojih sanj rešuje vse težave."
"Kakšne težave?"
"To je zagotovo boljše vprašanje kot kateri moški."
"To zagotovo ni odgovor na moje vprašanje."
"Bom zato našeškan?"
"Večen otrok. Zdaj res ni primeren trenutek za guncanje afen."
"Včasih te je to nasmejalo."
"Zakaj vedno vso krivdo zvališ name!? Tega si res ne zaslužim!"

Res si ni. Sedela sta vsak na svojem koncu mize. Činčila si je poiskala skrivališče pod kavčem. Za kletko je bilo še prezgodaj.

"Nisem tako mislil."
"Rekel si pa točno tako."
"Pozabi."
"Povej kakšne težave!"
"Ni težav."
"Me lahko gledaš v oči pa rečeš, da ni težav?"

"Tebi govorim."
"Ti kar govori."
"S tabo se pa res nikoli ne da pogovarjati. Sama izmikanja in fasade."
"Zakaj potem sploh še vztrajaš?"
"Zakaj pa ti še vztrajaš?"
"Iz navade."
"Isti si kot tvoja dva stara. Rep med noge."
"Ti bi tudi, če bi lahko. Samo nimaš kam. Nimaš financ. Vse je moje!"

Gledala sta se s solzami v očeh. Poskušal je prisluhniti svojim mislim, a vse kar je slišal je bilo odzvanjanje cerkvenih zvonov. Vsi so jih slišali. Činčila je zapustila skrivališče in odhitela proti kletki na uživanje v pesku. Vstal je, stopil na drugo stran mize in ponudil roke za objem. Hitreje, kot je pričakoval sta se objeta premikala proti kavču.

"A slišiš," je zašepetal, "gotofa sva."
"Kdaj sva se odtujila, Peter?"
"Davno."
"Zakaj?"
"Ker je to najlažje."
"Bova to popravila?"
"Bova."
"Kako?"
"Skupaj." Potreboval je pomoč pri odpenjanju hlač.
"Hmm, moški mojih sanj rešuje vse težave, če mu pri tem pomagam jaz ... " Začutil je roko na svojem korenjaku.
"Jaz prevzamem odgovornost, ti pa nosiš krivdooooooh."
"No. Če boš tako govoril, ne boš nič dobil."

Pristal je v kavču. Pozabil je pričakovati to presenečenje. Neizmerno je bil hvaležen rokam in ustom, ki so se igrale z njegovim tičom.

"Niti čajaaaa?"
"Čaj mogoče."
"Tooo! Tooo!"
"Če se boš le zahvalil."
"Hvala, res hvala, Rožle!"