Loroupejeva se po vseh dosežkih še ni zadovoljila z opravljenim delom. Foto: Reuters
Loroupejeva se po vseh dosežkih še ni zadovoljila z opravljenim delom. Foto: Reuters
Maratonka je pozornost medijev izkoristila za svoje dobrodelne projekte. Foto: Reuters
Danes skupaj z znanimi svetovnimi obrazi spreminja svet. Foto: Reuters
Za svoj internat v Kapengurii v bližini meje z Ugando si želi še več učiteljev, več šolskih potrebščin, predvsem pa vrsto sob za številne fante, ki še vedno spijo med šolskimi klopmi v učilnicah. Foto: Reuters

Večkratna svetovna prvakinja, zmagovalka maratonov v Londonu, Hongkongu, Berlinu, Rimu in drugod, je mejo dobrodelnega udejstvovanja krepko presegla. Vsega 155 cm visoka atletinja vodi sirotišnico za otroke, ki so starše izgubili zaradi aidsa, in za otroke, ki so bili prisiljeni služiti v različnih afriških vojskah in oboroženih skupinah.

V "njeni hiši" je prostora za 300 otrok, predvsem iz Južnega Sudana, Kenije in Ugande. Vsi ti otroci dobivajo v internatu tudi šolsko izobrazbo. Posebne pozornosti so deležna dekleta, ki jih v internatu učijo, naj si postavijo visoke cilje in se za njih borijo.

Eden njenih projektov je tudi nekakšna oživitev prvotne olimpijske ideje. Kenijka v Afriki prireja teke miru, in to na vojnih območjih, kjer se bojevniki različnih sovražnih plemen in skupin vsaj začasno ločijo od orožja in se pomerijo v teku.

Maratonka izvira iz velike družine s 24 otroki. Njen oče je imel kar štiri žene, otrok pa toliko, da ni bilo časa in razumevanja za ljubezen deklet do teka. Loroupejeva je vsako jutro tekla do šole 10 kilometrov in prav toliko po šoli nazaj. Takrat v revnih razmerah seveda bosa. "Vedno sem si želela biti hitrejša od fantov," je povedala v pogovoru za nemško tiskovno agencijo DPA in prav njena želja in talent sta ji dala možnost, da je ušla razmeram, v katerih je živela.

Borka za boljši jutri
A Loroupejeva ni pozabila afriških razmer. V primerjavi s številnimi uspešnimi sonarodnjaki, ki so se hitro navadili na boljše življenje doma, nekateri celo v tujini, se je vedno vračala domov. Tam se je odločila za svoj boj proti dolgoletnim plemenskim vojnam, revščini, lakoti, kraji živali, aidsu in genitalnemu pohabljanju deklet.

Njeno delo ni ostalo neopaženo. Postala je ambasadorka Združenih narodov, odlikoval jo je Mednarodni olimpijski komite, kenijski predsednik ji je podelil častni doktorat. Njeno delo so večkrat pohvalili in nagradili tudi pri organizacijah Oxfam in Zdravniki brez meja.

"Moja prednost je ta, da problematiko in trpljenje ljudi na teh vojnih območjih poznam iz lastnih izkušenj," pravi danes 42-letna Kenijka. In prav to jo razlikuje od Davida Beckhama, Andreja Agassija, Rogerja Federerja in drugih, ki del svojih zaslužkov prav tako namenjajo dobrodelnim skladom. V Afriki ima tekmovalka tudi to prednost, da ima njeno ime tako veljavo, da z njim še vedno lahko spreminja svet.