Število prašičev se je od leta 2013 v Španiji povečalo za kar 9 milijonov. Foto: Reuters
Število prašičev se je od leta 2013 v Španiji povečalo za kar 9 milijonov. Foto: Reuters
Vse več prašičev je ključen dejavnik, da je živinoreja četrti največji tvorec izpustov toplogrednih plinov. Foto: Reuters
Protest zagovornikov živalskih pravic. Foto: Reuters
Za najboljšo patanegro lahko iztržijo tudi po nekaj sto evrov na kilogram. Foto: Reuters

Podatki kažejo, da se je število prašičev od leta 2013 povečalo za kar 9 milijonov in vse bolj se poraja strah, kakšen vpliv na okolje ima industrija, ki je lani proizvedla več kot 4 milijone ton izdelkov iz svinjine in dosegla 6 milijard evrov dobička, poroča Guardian.

Vse večje število prašičev je ključen dejavnik, da je živinoreja četrti največji tvorec izpustov toplogrednih plinov – za prometom, proizvodnjo električne energije in industrijo.

Prašičerejska industrija porabi tudi velike količine vode v državi, ki jo pogosto prizadene suša. Ker vsak prašič porabi 15 litrov vode na dan, prašičereja skupaj porabi več vode kot mesta Zaragoza, Sevilla in Alicante skupaj. Za nameček pa nitrati iz živalskih iztrebkov začenjajo onesnaževati podtalno vodo, trdijo okoljevarstveniki.

Zaradi slabih delovnih razmer je bilo po klavnicah že več stavk, številni delavci v tem sektorju pa so nedavno prispeli pribežniki, od tega veliko število muslimanov, ki svinjine ne jedo.

Črvivi pršuti
Poleg tega je "prašičjo" industrijo v zadnjem času prizadela vrsta škandalov. Letos je policija tako sprožila preiskavo, potem ko je neki kupec eni od trgovin iz francoske verige Carrefour vrnil črviv pršut. Policija je pri tem razkrila mrežo brezvestnih dobaviteljev in več kot 50 ton pršuta, ki bi ga morali uničiti, a so ga namesto tega samo prepakirali z novimi datumi uporabnosti.

Škandal je bil še en hud udarec za industrijo, ki slovi po goljufijah, še posebej pri proizvodnji znamenitega pršuta jamón ibérico de bellota, katerega kilogram prodajajo tudi po več sto evrov. Da bi pršut kvalificiral za to zaščiteno ime, mora biti meso iberskih "črnih parkljev" (patanegra) ali vsaj 50-odstotnih križancev.

Ti prašiči se morajo po več mesecev na leto prosto pasti na pašnikih, poraslih s hrasti, kjer se prehranjujejo s travo in želodi. Zlasti v zadnjih mesecih pred zakolom pa morajo uživati izključno to. Ne le, da je pašnikov s hrasti po Španiji izredno malo, ampak vsak prašič za svoje potrebe zahteva kar okoli dva hektara.

Po zakolu prašičja stegna potopijo v kadi, napolnjeni s soljo, nato pa jih obesijo in jih sušijo pri točno določeni temperaturi najmanj 36 mesecev. Postopek je počasen, povpraševanja pa je več od ponudbe.

Industrija prevar
Francisco Espárrago, ki proizvaja ta cenjeni zaščiteni pršut v Extremaduri na zahodu države, pravi, da ni dovolj sredstev, da bi predpise uveljavljali.

"Ko ne nadziraš industrije, v kateri je že tradicionalno veliko prevar, ker je povpraševanja veliko, proizvoda pa malo, se to zgodi," pravi. "Denimo, nekateri prašiči se sicer res pasejo na določenih območjih, a namesto da bi ga zadnje tri mesece hranili z želodi, jim dajejo krmilo. A inšpektor vidi živali v gozdu, zato prejmejo certifikat."

Španci zaužijejo okoli 21 kilogramov svinjine letno (v Sloveniji smo lani po osebi zaužili več kot 37 kilogramov svinjine), njihova ljubezen do tega mesa pa ima že večtisočletno tradicijo. Že stari Rimljani so občudujoče pisali o španskem pršutu, prašiči pa so imeli pod Goti, ki so vladali deželi po odhodu Rimljanov, posebno zaščito.

Ko so muslimani osvojili večji del Iberskega polotoka, je svinja postala simbol krščanskega upora. In pod inkvizicijo je uživanje svinjine v javnosti postalo preizkus vere za Jude in muslimane, ki so bili na silo pokristjanjeni, še navaja Guardian.