Zadnji mesec leta 2006 je Pete začel tako, kot je preživel prejšnjih 11 mesecev - v soju bliskavic tabloidnih paparacov. V zgodnjih urah nedelje, 3. decembra, je na zabavi, ki se je je udeležil tudi Doherty, v nekem stanovanju v vzhodnem Londonu v smrt z balkona padel mladi igralec Marc Blanco.

Doherty se je nato v ponedeljek udeležil sojenja na londonskem sodišču, kjer so ga oglobili zaradi posedovanja mamil, na isti dan pa je njegova skupina Babyshambles izdala svojo prvo ploščo za založbo EMI The Blinding in začela britansko turnejo z odmevnim nastopom v Newcastle Academy. V torek so novice o Blancovi smrti prišle na prve strani časopisov (a dejstvo, da je Doherty nedolžen, se je znašlo nekje v zadnjih odstavkih), v četrtek pa so Babyshambles odigrali koncert v londonski blagovnici Selfridgesu in oznanili Dohertyjevo novo vlogo "obraza in navdiha" modne blagovne znamke Gio-Goi.

Lepotičina zver namesto glasbenega genija
Naslovna pesem z EP-ja The Blinding o bliskavici paparacovega fotoaparata - "the last thing that you'll ever see" - se lahko izkaže za preroško. V letu 2006 je bil Doherty zaradi prekrškov, povezanih z mamili, aretiran šestkrat, na sodišču pa se je moral pojaviti sedemkrat. Oktobra je njegovo dekle, supermanekenka Kate Moss, oznanila njuno zaroko. A divji decembrski koncert v Newcastlu je priklical v spomin neko drugo zgodbo o Dohertyju, tisto, ki pravzaprav na koncu edina zares šteje. Pred njegovimi razvpitimi odvisnostmi in razmerjem z Mossovo (ki je uresničila tabloidne sanje o "lepotici in zveri", fantazijo pa je Doherty prikazal tudi na albumu Babyshamblesov Down in Albion v pesmi La Belle et La Bete, v kateri je zapela tudi Kate), je bil Pete (v času skupine The Libertines) "samo" junaška glasbena figura. Prvinski rockovski zvok The Libertines, ki so jih primerjali z Buzzcocks, Sex Pistols in The Clash, je bil navdih za mnoge nove skupine. To je (bil) Doherty, ki so ga oboževalci prišli častit v Newcastle.

A v letu 2006 je "težavni rocker z deškim obrazom" zapravil skoraj ves svoj sloves. Ali so njegova sumljiva družba in odvisnosti postavile njegov izjemni glasbeni talent na drugi tir? Koliko je Doherty sploh zares "vreden" zunaj soja medijskih žarometov? Kritiki se strinjajo, da je The Blinding boljši od opijskih blodenj albuma Down in Albion, novinarji pa imajo mešane občutke - je na intervju z Dohertyjem res vredno čakati ure in ure, nato pa poslušati nepovezano momljanje, ga spremljati na različnih (sumljivih) opravkih in opazovati, kako tone vedno globlje, prilepljen na svojo pipo za crack?

Mladostna izolacija za bodečo žico
V prispevku za spletno izdajo britanskega časopisa Independent novinar Nick Hasted opisuje svojo izkušnjo z Dohertyjem, ki ga je sredi decembra 2006 intervjuval ob izidu EP-ja The Blinding. Doherty ga je najprej odpeljal v temačno klet studia, vsako neprijetno vprašanje pa pospremil z daljšo tišino. Ko pa ga je novinar vprašal o gostovanju v dokumentarcu o Tonyju Hancocku, je nedolžni sanjač iz zgodnjih dni The Libertines oživel. V srcu Dohertyjeve domišljije namreč po Hastedovem pisanju leži boemskost britanskih 40. let, svet Hancocka, Greena, Orwella in Bacona, kar ga ločuje od njegovih vrstnikov. Doherty srečen pove: "Da, ti ljudje so me hranili. Nekako jim je uspelo prepotovati desetletja daleč in na poti pobrati izgubljeno dušo. Ko te najdejo mlajšega, te to popolnoma prevzame. Vdahne te s pipo sredi noči in ti vzame dih. Tako je, kot da ne bi obstajal in potem začnejo in … Orwell je lomil skale in jih spreminjal v drobne kamenčke. Takrat nisem vedel, kdo so The Clash. Veliko časa sem bil sam. Edina oseba približno mojih let je bila za bodečo žico, brcala je žogo v steno …"

Doherty se nato spominja svojega otroštva z očetom, strogim vojaškim majorjem Petrom, čigar nomadsko vojaško življenje je povzročilo takšno izolacijo za bodečo žico. Pete, ki se je rodil 12. marca 1979 v Hexhamu v Northumberlandu, je odraščal v vojaških oporiščih - med drugim je družina Doherty živela v Cattericku, Belfastu, Bedworthu, Dorsetu, Larnaci in v Nemčiji. Pete je drugi izmed treh otrok, ima še sestri Amy Jo in Emily. Peter starejši se je svojega sina v letu 2006 odrekel, saj se je naveličal njegovih odvisniških laži, mati Jackie pa je objavila obupano knjigo: Pete Doherty: My Prodigal Son.

Literarni talenti mladega romantika
Doherty je že v mladosti pokazal izjemno nadarjenost - blestel je v šoli v Bedworthu in pri 16 letih osvojil tekmovanje v pisanju poezije, za nagrado je v organizaciji British Councila odpotoval v Rusijo. Po maturi se je preselil v babičino stanovanje v Londonu in se vpisal na študij angleške literature na kolidžu Queen Mary na Univerzi v Londonu, a šolo obesil na klin že v prvem letniku. Dohertyjeva pogodba za izdajo knjige (Books of Albion naj bi v knjižni obliki izšli marca) kaže na njegove literarne talente. Knjiga bo sestavljena iz Petovih fragmentarnih spletnih dnevnikov. Naslovi knjig - Boheme, Consumption, Libertine - razkrivajo še en kreativni vrelec in boemskost angleških romantičnih pesnikov in francoskih eksistencialnistov. Temna resničnost pa je na drugi strani stanovanje v vzhodnem Londonu, ki ga je Pete "okrasil" z lastno krvjo in so ga iz njega septembra izselili.

Z barko Albion v utopično Arcadio
Tudi Albion, pesem Babyshamblesov, kaže na vpliv londonskih piscev od Blaka do Iaina Sinclairja. Ko se je Doherty leta 1997 preselil v London, sta skupaj s sovodjo Libertinesov Carlom Barâtom sestavila mitično različico mesta in Anglije kot celote: utopijo Arcadio, mesto brez pravil ali avtoritete, ki naj bi jo prepluli na "dobri barki Albion" (Albion je drugače antično ime za Veliko Britanijo, op. p.). Stanovanje v londonskem Bethnal Greenu na ulici Teesdale 112a, ki sta si ga nekoč delila Doherty in Barât, sta poimenovala The Albion Rooms, svoje dnevnike, v katerih piše pesmi in druge misli, pa je Doherty poimenoval Books of Albion. Se še vedno oklepa teh sanj? "Še vedno," pravi. "Večinoma so se spremenile. Začele so se kot nekaj starinskega in pozabljenega in postale nekaj modernega in resničnega." Napol v smehu - morda se spominja vseh stvari, ki so se mu v tem desetletju zgodile v Londonu - razmišlja Hasted, Pete reče: "Res nisem mogel plavati. Tuneli postajajo vse ožji in ožji." Pa je ohranil svoje ideale? "Ste jih vi?"

Pete in Carl – tanka meja med ljubeznijo in sovraštvom
Medtem ko tabloide obseda Dohertyjevo razmerje s Kate Moss, je oboževalcem pomembna njegova vez z Barâtom. Up the Bracket iz leta 2002, prvenec Libertinesov, ostaja edino veliko delo, ki ga je Doherty pomagal ustvariti. Še vedno zveni veselo in anarhično, poln je himničnih pesmi. "Gverilski" koncerti skupine v stanovanju Dohertyja in Barâta so podirali meje med njimi in njihovimi oboževalci, kar ostaja ideal britanske neodvisne glasbene scene. A naslednji album skupine iz leta 2004 je ohromila Dohertyjeva vse hujša odvisnost od mamil, zaradi česar je Barât razpustil skupino. Doherty je celo vlomil v Baratovo stanovanje, nekdanja najboljša prijatelja sta nato za silo zakrpala odnose, medtem ko je bil Doherty v zaporu. Tudi na ovitku plošče The Libertines je prikazana smrt nekih sanj: bleda Dohertyjeva roka in zbegani Barât, ki ga drži pokonci.

Odkar so Dohertyja in Barâta videli skupaj v camdenskem pubu Dublin Castle, je dvojec menda zacelil svoj spor, in te dni se govori, da bo Carl celo priča na Petovi poroki s Kate. A na dan, ko se je zgodil zgoraj omenjeni intervju, je bil Pete slabo razpoložen: "Ali niste slišali, kaj sva pela?" odgovori zgrožen na novinarsko vprašanje, če so bili The Libertines idealni za uresničenje njegovih zgodnjih sanj. "Ali je zvenelo, kot da smo srečna, popolna skupina? Ne morem verjeti, da so me vrgli ven." Vzdihne: "Carl je v redu. Vse skupaj je kot dogajanje v (žajfnici, op. p.) EastEnders. Še zmeraj je moj kolega." Nato pa spet obrne ploščo: "Plačal sem ceno. Vrgli so me iz skupine. In brez česar koli, brez kakršnega koli truda, nam je uspelo z Babyshambles. Zares nam je uspelo. A njim (s tem misli Barâta in nekdanje člane Libertines v njegovi novi skupini Dirty Pretty Things) je uspelo na ta način, da so bili prej v najboljši skupini, zdaj pa so v najslabši. In to mora urediti. Še vedno je jezen. A vem, da ni tak. On pa je nekdo, ki rad pije. Prav v tem je hinavskost vsega skupaj." Ali Pete pogreša Carla v kreativnem smislu? Grenko odvrne: "'Rihtal' mi je dober crack, že to je nekaj, kajne?"

Pri boju z demoni mu pomaga tudi Mick Jones
Res je, da je Dohertyjeva podoba danes daleč stran od dečka z otroškim obrazom dobri dve leti nazaj. Z Barâtom sta se včasih pojavljala v ekstravagantnih vojaških jopičih, Doherty pa zdaj pozira na fotografijah "zgoraj" brez in spominja na ikoničnega (a netalentiranega) Sida Viciousa. Če je bil smisel Libertinesov skupnost, Dohertyja zdaj označuje odvisnikova sebičnost. Več aretacij in razmerje z Mossovo so zameglili njegove dosežke. In seveda, mamila - Doherty se že dobro leto trudi premagati svoje demone. In kako ta odločni "samopašnež" vidi ravnotežje med samouničevalnostjo in njegovo umetnostjo? Ali nadzor zanj pomeni dolgočasno življenje? "Ne, sploh ne. Ravno nasprotno." Pa se kdaj počuti, da je zabredel? Ko pogleda naokrog, po sobi, v kateri je, in na ljudi, s katerim je, in se ustraši? "Ne, nikoli se ne obkrožam z ljudmi, ki jih ne maram," pravi, "sicer hitro odidem."

Najpomembnejša stvar v zadnjih mesecih, ki se je zgodila Dohertyju, vsekakor niso mastni naslovi v tabloidih, ampak izid EP-ja The Blinding, ob katerem je svojim novim plačnikom na založbi EMI pokazal nenavadno profesionalnost in se dobro odrezal pri promociji ploščka, hkrati pa energično nastopal na predstavitveni turneji. Na vprašanje, če še vedno sodeluje z Mickom Jonesom iz The Clash, producentom in mentorjem na vseh njegovih prejšnjih ploščah, Doherty odgovarja: "Na nek način vedno delam z Mickom Jonesom. Počutim se, kot da ves čas pazi name. Pogovarjava se o vsem. Veliko o zgodovini. O balonih, vojnah in starih igralcih nogometa. O skupini The Clash." Pa mu Jones kdaj daje nasvete? "Vse mi pove naravnost. Kot na primer o mamilih. Reče mi: 'Res si suženj mamil, kajne?'"

Vendarle srečen konec za "Zver"?
A tudi The Blinding ne utemelji vseh argumentov o Dohertyjevi glasbeni vrednosti. Morda pa se njegov velikanski talent nikoli ne bo spojil v nekaj veličastnega. Njegov krhki, fascinantni glas, fragmentarna besedila in divji nastopi v živo, pravo nasprotje mehaničnosti popa, so morda njegovi poglavitni prispevki sodobni britanski glasbi. A v vsakem primeru si je Pete sam napisal srečen konec, v zvezku, v katerem je začrtal zgodbo Down in Albion: "Resnična ljubezen dekleta in angleška domišljija Zveri omogočita, da uvidi svojo zmoto. Rehabilitacija. Zver izpustijo iz zapora nazaj v resničnost, a on hoče biti SVOBODEN." Morda tu lahko iščemo upanje, da bo Dohertyju uspelo. Ko mu Nick Hasted na koncu pogovora reče, da ga tabloidi vidijo kot šport, večina ljudi pa bi le rada videla, da bi preživel in še naprej ustvarjal glasbo, Pete odgovori: "Še vedno sem. Vedno."

Alenka Klun