Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 12 glasov
Ocenite to novico!
| Film je postal moje življenje. Ne govorim o vzporednem svetu, govorim o mojem življenju samem. Včasih se mi zdi, da vsakodnevna resničnost obstaja samo zato, da mi da gradivo za naslednji film. | ||
| Pedro Almodovar | ||
| Liki v mojih filmih so morilci, posiljevalci in tako naprej. A nanje ne gledam kot na zločince, temveč govorim o njihovi človečnosti. | ||
| Pedro Almodovar | ||
| V zadnjem desetletju so v Hollywoodu posneli le nekaj dram o ženskah. Studiji so očitno pozabili, da so ženske fascinantne. | ||
| Pedro Almodovar | ||
Almodovar. Samo s priimkom se veliki španski filmar, menda največji po Bunuelu, podpisuje pod svoje filme, ki so skoraj brez izjeme ode močnim ženskam.
Pedro Almodovar je brez dvoma najuspešnejši in najbolj prepoznaven španski filmar svoje generacije, poleg Luisa Bunuela pa najverjetneje največji španski režiser vseh časov. V svojih filmih zapletene zgodbe, pogosto prepletene po nenavadnem spletu naključij, pripoveduje v obliki tragikomičnih melodram, pa tudi kriminalk, v katere vpleta elemente popularne kulture, glasbe, piker humor, močne barve in bleščečo, pogosto že kar kičasto scenografijo.
Med temami, s katerimi se Almodovar najpogosteje ukvarja, so sla, strast, družina in (spolna) identiteta. V središču njegovih filmov, ki uživajo kultni status po vsem svetu, sam režiser pa je postal pomemben lik svetovnega filma, so močni ženski liki in/ali transseksualci.
Starši so upali, da bo postal duhovnik
Pedro Almodovar Caballero se je rodil 24. septembra 1949 v podeželskem mestecu Calzada de Calatrava v provinci La Mancha, v vetrovnem ravninskem območju, ki ga je na zemljevid postavil že Cervantesov z Don Kihotom. Odraščal je kot eden izmed štirih otrok - ima brata in dve sestri - v revni kmečki družini. Njegov oče Antonio Almodovar, ki je komaj znal brati in pisati, je večino svojega življenja prevažal sode vina na mulah, njegova mati Francisca Cabalerro pa je sina Pedra vzgojila v nekakšnega "opismenjevalca vasi", bral in pisal je tudi pisma za vaščane.
Ko je bil Pedro star osem let, ga je družina poslala na šolanje v verski internat v Caceresu v Extremaduri na zahodu Španije, upali so, da bo nekoč postal duhovnik. A so se zelo ušteli, kot je pokazala prihodnost ... Medtem ko v Almodovarjevi rodni Calzadi ni bilo kina, so ga v Caceresu imeli. "Kino je postal moje pravo šolanje, veliko bolj kot tisto znanje, ki so mi ga vcepljali duhovniki," je povedal Almodovar v nekem intervjuju. Prav leta v katoliškem internatu, kjer naj bi se dogajale tudi spolne zlorabe fantov, naj bi ga navdihnile za film Slaba vzgoja (2004), za katerega je scenarij pisal kar deset let.
Dopoldan tajnik, popoldan umetnik
Almodovar se je v nasprotju z željami staršev konec 60. let preselil v Madrid. Želel si je postati filmski režiser, a za to ni imel denarja, poleg tega pa so pod Francovo diktaturo ravno takrat zaprl nacionalno filmsko šolo, tako da je Pedro postal samouk. Za preživetje je opravljal številna dela, med drugim je prodajal predmete na slovitem madridskem bolšjem trgu El Rastro, kasneje se je redno zaposlili pri španskem nacionalnem telekomunikacijskem podjetju Telefonica, kjer je 12 let delal kot administrator. Ker je bil v službi samo do treh popoldne, je ostanke dneva izkoristil za tisto, kar ga je resnično zanimalo.
Razcvet talentov v madridski alternativi
V začetku sedemdesetih let so Almodovarja začeli zanimati eksperimentalni filmi in gledališče. Sodeloval je pri avantgardni gledališki skupini Los Goliardos, kjer je prvič poklicno stal na odru in spoznal Carmen Mauro, svojo kasnejšo muzo. Risal je tudi stripe in pisal članke in zgodbe za številne kontrakulturne revije.
Cvetoča madridska alternativna kultura je postala popolno okolje za razcvet Almodovarjevih talentov: postal je ključna figura v družbenem gibanju La Movida Madrileña (madridsko gibanje), kulturni revoluciji, ki je sledila po padcu Francovega režima. Skupaj s Fabiem McNamaro je ustanovil glamrockerski duet, ki je izvajal parodije. Izdal je novelo Fuego en las entrañas (Ogenj v notranjosti), pod psevdonimom Patty Diphusa je objavljal članke v pomembnih časopisih in revijah, tudi v osrednjem španskem časniku El Pais. Njegove zgodbe so kasneje izšle v kompilaciji El sueño de la razón (Sanje razuma).
Od kratkih filmov do oskarja
V začetku 70. so začeli prikazovati prve Almodovarjeve kratke filme, posnete s kamero super-8. Do konca 70. so postali stalnica nočnega življenja v Madridu in Barceloni. Ti kratki filmi so imeli odkrito seksualno tematiko in bili so brez glasbene spremljave. "Predvajal sem jih v barih, na zabavah ... Glasbene podlage nisem mogel dodati, ker je bilo to zelo težavno. Magnetni trak je bil zelo slabe kakovosti, zelo tanek. Spominjam se, da sem v Madridu zaslovel ravno zato, ker filmi niso imeli zvoka, na kaseti sem predvajal glasbo, sam pa sem posojal glas vsem likom, pesmim in dialogom," je nekoč povedal Almodovar.
Po štirih letih snemanja kratkih filmov v formatu super-8 je Almodovar leta 1978 posnel svoj prvi celovečerni film z naslovom Folle, folle, fólleme, Tim (Fukaj, fukaj, fukaj me, Tim). Posnel je tudi svoj prvi kratki film v 16-mm formatu, Salome, kar je bil njegov prvi stik s poklicnim svetom filma. Osrednja igralca filma Carmen Maura in Felix Roateta sta ga spodbujala, naj posname celovečerni film v tem formatu in mu pomagala zbrati denar za financiranje tega, kar je kasneje postal film Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón. Z mlajšim bratom Agustinom sta konec 80. let ustanovila filmski produkcijsko hišo El Deseo, ki se je podpisala pod skoraj vse Pedrove filme. Ostalo je zgodovina.
Almodovar in njegove muze
Leta 2002 je Almodovar dobil oskarja za izvirni scenarij za film Govori z njo, bil pa je nominiran tudi za zlati kipec v kategoriji režije. Vloga v filmu Vrni se iz leta 2006 je prinesla nominacijo za najboljšo glavno žensko igralko tudi Penelope Cruz, Almodovarjevi muzi, ki nastopa tudi v njegovem novem izdelku Zlomljeni objemi. Gre za zgodbo slepega scenarista, ki je pred leti v prometni nesreči izgubil vid in ljubezen svojega življenja. Od tedaj živi in dela pod psevdonimom, saj je njegova prvotna identiteta umrla z ljubljeno osebo. Toda neke noči spregovori o svoji preteklosti in razkrije tragično zgodbo o nesojeni ljubezni, polni tragičnih preobratov, ljubosumja in prevar ...
Cruzova je morda ta hip najbolj aktualna ali prepoznavna med Almodovarjevimi muzami, med katere pa se uvrščajo še številne velike španske igralke, kot so Victoria Abril, Blanca Portillo, Rossy De Palma, Lola Duenas, Cecilia Roth, Marisa Paredes ...
Almodovar ne skriva svoje homoseksualne usmerjenosti in slovi tudi po tem, da je elemente podtalne in gejevske kulture uvedel v konvencionalne oblike filma s privlačnostjo za širok krog občinstva, s čimer je preobrazil dojemanje španskega filma in Španije nasploh.
Nekaj odlomkov iz Almodovarjevih najbolj znanih filmov si oglejte v priloženih videoposnetkih.
Ženske na robu živčnega zloma (1987)
