Laboratorijske miši. V preizkusu so uporabili dva seva. Prvi je bil povsem oropan imunskega odziva na prisajene tujke, z njim so testirali, kaj je krivo za odmiranje prisajenih fotoreceptorjev. Drugi sev je bil povsem slep, z njim so preizkusili, ali vzgojeni fotoreceptorji res delujejo. Foto: MMC RTV SLO
Laboratorijske miši. V preizkusu so uporabili dva seva. Prvi je bil povsem oropan imunskega odziva na prisajene tujke, z njim so testirali, kaj je krivo za odmiranje prisajenih fotoreceptorjev. Drugi sev je bil povsem slep, z njim so preizkusili, ali vzgojeni fotoreceptorji res delujejo. Foto: MMC RTV SLO

Fotoreceptorji so živčne celice, specializirane za zaznavanje fotonov vidne svetlobe in prevajanje zaznanega v signale, ki jih lahko razumejo možgani. Raziskovalci inštituta Buck so jih vzgojili iz človeških matičnih celic in presadili v miši. To ni nov dosežek znanosti, so pa proces po lastnih trditvah precej izboljšali in poskrbeli za nekaj pomembnih ugotovitev.

Število presajenih celic, ki so se na mrežnico dejansko ugnezdile in tam postale funkcionalne, se je povečalo za skoraj desetkrat, so zapisali v sporočilu za javnost. Sposobnost zaznavanja svetlobe se je v testnih miših ohranila devet mesecev.

Je kriv imunski sistem ali odmiranje?
Ni povsem jasno, kaj je funkcijo po tem času ustavilo. Možnosti sta dve: ali so celice odmrle same po sebi ali pa jih je pomoril imunski sistem. Presajene celice so namreč tujek, ki ga telo kot takega prepozna in napade, tako kot se pogosto zgodi pri presajenih organih med ljudmi.

Sodeč po sveži raziskavi, objavljeni v znanstveni publikaciji Cell Stem Cell, je ključen zaviralec imunski sistem. Uporabili so namreč sev gensko spremenjenih miši, ki ima blokiran določen receptor imunskih celic (IL2rl) in načeloma ne more zavračati prisajenih. "Razorožene" miške so, kot rečeno, pridobljene fotoreceptorje vzdrževale precej več časa.

Preizkusili so tudi funkcionalnost in odkrili, da so signali iz oči potovali v ustrezna področja mišjih možganov od devet mesecev do tudi enega leta po presaditvi.

Poudariti je treba, da odkritij in tehnik, preizkušenih na glodalcih, ni mogoče neposredno prenesti na človeka. Pravzaprav se za večino izkaže, da za nas ne veljajo. Odkritje tako daje nekaj upanja za prihodnje terapije očesnih bolezni pri ljudeh, a pot do tja je verjetno še dolga.