Otroci z ADHD-jem lahko začnejo simptome kazati že pri tretjem letu starosti. Foto: EPA
Otroci z ADHD-jem lahko začnejo simptome kazati že pri tretjem letu starosti. Foto: EPA
Neustrezna vzgoja in močno negativne izkušnje iz otroštva po mnenju nekaterih lahko prav tako prispevajo k razvoju ADHD-ja. Foto: EPA
Številnim se porajajo dvomi o dajanju tablet že majhnim otrokom. Foto: MMC RTV SLO
depresija, psihična bolezen, psihiatrična klnika, psihiatrija, duševna bolezen
V skoraj polovici primerov se lahko motnja nadaljuje tudi v odraslo dobo. Foto: BoBo
ADHD lahko spremljajo tudi druge motnje, kot sta depresija in anksioznost. Foto: BoBo

Ker se vsak otrok občasno obnaša na vse omenjene načine, je pri postavljanju diagnoze treba biti previden. Vsak malce bolj zasanjan ali pa živahen otrok nima nujno tudi ADHD-ja.


1. pretežno hiperaktivno-impulzivni tip,

2. pretežno nepozorni tip,

3. kombinirani hiperaktivno-impulzivni in nepozorni tip.

Nekatera barvila in dodatki k hrani, zlasti rafinirani sladkorji, naj bi prav tako prispevali k razvoju simptomov, zlasti hiperaktivnosti. Vendar bo na tem področju potrebnih še kar precej raziskav, dozdajšnje pa pogosteje zavračajo tezo o sladkorju, kot pa da bi jo podpirale.

Učiteljica
Pri zelo mladih otrocih je zelo pomembno, da se v proces zdravljenja vključi tudi otrokov pedagog. Foto: MMC RTV SLO
kravata, ZDA
Največ raziskav na temo ADHD-ja je bilo narejenih v ZDA, nekateri pravijo, da gre za "ameriško" motnjo. Foto: BoBo
psihiatrična ordinacija
Terapevt bo najprej poskušal izločiti vse ADHD-ju podobne simptome. Foto: MMC RTV SLO
otroci
Za starše predstavlja soočenje s tem, da ima njihov otrok motnjo, težko nalogo. Foto: BoBo

Predpisovanje tovrstnih zdravil je pri nas strogo nadzorovano, saj jih lahko predpišejo le določeni zdravniki, ki morajo slediti točno določenemu protokolu. Jemanje zdravil se je iz prakse izkazalo za varno in se redko prekine zaradi hudih stranskih učinkov.

ADHD (attention deficit hyperactivity disorder) ali primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti je tema, ki je že zelo stara, saj je o podobnem vedenju pisal že Hipokrat. Razvpita pa je postala v 70. letih preteklega stoletja, ko je prišla v stik s širšo javnostjo in ker zadeva najmlajše člane družbe, otroke. V razprave, ki so se v tem času začele v ZDA, so bili vključeni skoraj vsi - zdravniki, učitelji, politiki, starši in mediji.

Oblikovala so se različna mnenja - od tega, da ADHD ne obstaja, do tega, da obstajajo biološke in psihološke predpostavke za bolezen, vključno s sporom o uporabi poživil v terapevtske namene. Raziskovanje ADHD-ja v zadnjih 40 letih je bilo močno zlasti v ZDA, zato se je deloma ustvaril tudi vtis, da gre predvsem za "ameriško" motnjo.

Gre res zgolj za "ameriško" motnjo?
Vendar so to področje raziskovali tudi v drugih državah. Od leta 1982 do 2001 je bilo tako opravljenih 50 raziskav na temo ADHD-ja, od tega 20 v ZDA in 30 v drugih državah. Te nakazujejo, da je njegova pojavnost vsaj tako pogosta tudi pri otrocih iz drugih kultur, pri čemer je pojavnost vseeno večja z uporabo meril, ki jih predlaga ameriško psihiatrično združenje v priročniku DSM-IV (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, četrta izdaja).

Ni mogoče spregledati tudi tega, da se je v zadnjih desetletjih razvijala in spreminjala tudi metodologija pri postavljanju diagnoze, znane so bile nove ugotovitve, prav tako pa raziskovalci uporabljajo različna merila za diagnosticiranje (poleg DSM-IV je v Evropi razširjena še klasifikacija Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ICD-10). In tudi pri uporabi iste metodologije raziskovalci definicije uporabljajo z različno strogostjo.

Ocene zaznavnosti ADHD-ja na svetovni ravni tako znašajo od tri do pet odstotkov pri osebah, mlajših od 19 let. Gledano z geografskega vidika se omenjena motnja v večji meri pojavlja pri otrocih v Severni Ameriki kot pri njihovih vrstnikih iz Afrike in Bližnjega vzhoda, objavljene študije pa ugotavljajo pojavnost ADHD-ja vse od dveh do 14 odstotkov med šoloobveznimi otroki.

Razcep tudi med strokovnjaki
Sicer pa je motnja kar trikrat značilnejša za dečke kot za deklice, število otrok, ki jim postavijo diagnozo ADHD-ja, pa zadnjih 40 let narašča. V Veliki Britaniji so tako v 70. letih ocenjevali, da ima omenjeno motnjo 0,5 otroka na 1.000 otrok, v poznih 90. letih pa se je ta številka povzpela na tri otroke na 1.000 (številke za ZDA za isto obdobje znašajo 12 in 34).

Čeprav je ADHD v ZDA povsem priznan kot motnja in se kot taka v zadnjih letih uveljavlja tudi drugje, je vseeno tudi v strokovnih krogih o tem še vedno kar nekaj dvomov. Ti so povezani s tem, da so klinične definicije pod vplivom družbe in z njo povezane kulture, ki določa tudi, kakšno vedenje posameznika je za družbo še sprejemljivo.

Kaj je ADHD?
Sodeč po podatkih ameriškega nacionalnega inštituta za zdravje, gre za eno najpogostejših otroških motenj, ki se v od 50 do 60 odstotkih primerov (pri nas je ta številka vsaj 30 odstotkov) nadaljuje tudi v odraslo dobo. Simptomi motnje se običajno pojavijo že zelo zgodaj v življenju, pogosto med tretjim in šestim letom.

Zaradi raznolikosti simptomov pri vsakem posamezniku je diagnoza lahko težavna. In ker ne obstaja neki splošen test za določanje motnje, morajo strokovnjaki najprej zbrati čim več informacij o otroku, njegovem okolju in vedenju. Specialist bo zato najprej poskušal izločiti vse druge možnosti za simptome, saj lahko nekatere bolezni ali dogodki povzročijo podobne simptome.

Motnja je razdeljena na tri tipe, vsak izmed njih pa ima svoje simptome, ki se lahko med seboj tudi mešajo:
1. pretežno hiperaktivno-impulzivni tip,
2. pretežno nepozorni tip,
3. kombinirani hiperaktivno-impulzivni in nepozorni tip.

Za simptome hiperaktivnosti so značilni nemirno in stalno presedanje na stolu, neprestano govorjenje, tekanje naokoli ter dotikanje ali igranje z vsem, kar otrok uzre. Tak otrok ima tudi težave s sedenjem pri miru med kosilom, v šoli ali pri prebiranju zgodb, nenehno je v gibanju in težko opravlja naloge, ki zahtevajo tišino.

Za otroke, ki kažejo simptome impulzivnosti, pa je značilno, da so zelo nepotrpežljivi, pogosto izrečejo neprimerne komentarje, kažejo svoja čustva brez zadrževanja in pogosto delujejo brez premisleka o posledicah njihovih dejanj. Velikokrat tudi prekinejo pogovor ali dejavnosti drugih otrok.

Na drugi strani spektra pa so otroci s simptomi nepozornosti. Ti lahko hitro izgubijo pozornost, zgrešijo podrobnosti, pozabijo stvari in pogosto menjajo dejavnosti. Težave se jim lahko porodijo tudi pri osredotočanju na eno stvar in se kmalu začnejo dolgočasiti z nalogo, razen če jim prinaša užitek.

Težave imajo tudi z usmerjanjem pozornosti na organizacijo in končanjem zadane naloge ter z učenjem nečesa novega. Lahko imajo težave tudi z dokončanjem in oddajanjem domačih nalog ter izgubljanjem stvari (npr. igrač, svinčnikov, navodil), ki so potrebni za dokončanje neke naloge.

Mogoče je tudi, da dajejo vtis, da ne poslušajo, ko se jih ogovori, sanjarijo, postanejo hitro zmedeni in se gibljejo počasi. Pojavijo se lahko težave s hitrostjo in natančnostjo obdelave informacij v primerjavi z drugimi ali s sledenjem navodilom.

Ker se vsak otrok občasno obnaša na vse omenjene načine, je pri postavljanju diagnoze treba biti previden. Vsak malce bolj zasanjan ali pa živahen otrok nima nujno tudi ADHD-ja. Težave pa nastanejo, ko začnejo ti simptomi vplivati na integracijo posameznika v družbo.

"Gliha vkup štriha"
Za ADHD so značilne tudi druge spremljevalne motnje (komorbidnost), saj je le pri eni tretjini primerov ugotovljena zgolj ta motnja. Depresija in anksioznost sta zelo pogosti spremljevalki, še posebej v poznejših letih, kar lahko zdravljenje precej zaplete.

Poleg tega je mogoče, da se pojavijo tudi nasprotovalno-kljubovalna motnja (ODD, v skoraj 35 odstotkih primerov), mejna osebnost, razpoloženjska motnja (pogostejša pri dečkih), bipolarna motnja (pojavnost je skoraj 25-odstotna), anksiozna motnja (zlasti pogosta je pri dekletih, ki imajo diagnosticiran nepozornostni tip ADHD-ja) in obsesivno-kompulzivna motnja, za katero nekateri verjamejo, da si z ADHD-jem delita genetsko podlago.

Izvor neznan, gre za preplet dejavnikov
Kaj točno povzroča ADHD, raziskovalcem še ni uspelo ugotoviti. Jasno pa je, da je genetika zelo močan dejavnik. Možnost, da bo otrok imel simptome ADHD-ja, se poveča kar za štirikrat, če je bila tovrstna diagnoza postavljena pri enem izmed bližnjih sorodnikov.

Po do zdaj znanih podatkih gre pri motnji za preplet vsaj 10 morebitnih genov, od katerih za nobenega še ni bilo z gotovostjo potrjeno, da v veliki meri prispeva k nastanku ADHD-ja. Številni izmed njih pa so povezani z živčnim prenašalcem dopaminom, ki je odgovoren za živahnost in dobro počutje ter spodbuja razmišljanje. Ugotovljeno je bilo tudi, da imajo taki otroci tanjšo možgansko skorjo, ki pa se z leti normalizira.

Ena izmed teorij predpostavlja tudi, da so bili ljudje z ADHD-jem v življenju v lovskih družbah bolje opremljeni za preživetje, saj so bili boljši pri nalogah, ki so vključevale večje tveganje in tekmovanje. Med okoljske dejavnike, ki naj bi vplivali na razvoj, nekateri vključujejo tudi uživanje alkohola in nikotina med nosečnostjo ter izpostavljenost svincu v zelo zgodnjem otroštvu.

Tu je izpostavljena tudi možnost, da imajo matere, ki imajo same ADHD in so zaradi tega bolj nagnjene h kajenju, zaradi močnega genetskega vpliva tudi več možnosti, da rodijo otroka z omenjeno motnjo, zato povezava z nikotinom ni nujno gotova.
Več študij je tudi potrdilo povezavo med izpostavljenostjo pesticidom in manjšimi sposobnostmi učenja, nižjim inteligenčnim količnikom, težavam z osredotočenjem in povečanim tveganjem za razvoj ADHD-ja.

Olje na ogenj so lahko tudi sladkorji in dodatki
Nekatera barvila in dodatki k hrani, zlasti rafinirani sladkorji, naj bi prav tako prispevali k razvoju simptomov, zlasti hiperaktivnosti. Vendar bo na tem področju potrebnih še kar precej raziskav, dozdajšnje pa pogosteje zavračajo tezo o sladkorju, kot pa da bi jo podpirale.

Kljub vsemu je Evropska komisija na podlagi britanske raziskave iz leta 2007 odločila, da morajo vsa živila, ki vsebujejo barvila E110, E104, E122, E129, E102 in E124, do leta 2010 imeti na embalaži tudi ustrezna opozorila o njihovi vsebnosti.

Prav tako ni mogoče zanemariti vzgojnih in družbenih dejavnikov. WHO opozarja, da diagnoza motnje lahko predstavlja tudi neustrezno vzgojo in pomanjkljivosti v izobraževalnem sistemu. Študije otrok so pokazale, da veliko otrok, ki so bili izpostavljeni zlorabam, kaže simptome ADHD-ja.

Kot že omenjeno, kritiki tega, da je ADHD motnja, izpostavljajo, da merila, da nekdo ima to motnjo, določa družba, ki določa, kaj je sprejemljivo vedenje. Tako lahko z uporabo različnih definicij pridemo do različnega števila obolelih. To npr. nakazuje primer večje pojavnosti ADHD-ja z uporabo klasifikacije DSM-IV.

Sporno zdravljenje
Tako kot pri drugih duševnih motnjah se tudi pri ADHD-ju za zdravljenje uporablja kombinacija zdravil in psihoterapije. Na farmakološki ravni so se za najučinkovitejša izkazala poživila, kar je morda paradoks, vendar ena izmed teorij predpostavlja, da imajo ljudje z ADHD-jem biološko prirojeno nizko raven vzburjenja.

Dovolj močne dražljaje namreč lahko dobijo le prek okoljskih dejavnikov. Če teh ni, si jih bodo ustvarili sami, zaradi česar se pojavi motnja pozornosti in hiperaktivnosti, poživila pa to raven vzburjenosti dvignejo, zaradi česar osebi ni več treba ustvarjati lastnih dražljajev in se lahko pomiri.

Za starše zna biti problematično že samo priznanje, da ima njihov otrok motnjo, dodatno težavo pa lahko povzroči še novica, da se mu predpiše zdravilo, ki je poživilo. Med zdravili so namreč tudi amfetamini in njihovi derivati, kar še vedno sproža prenekatere pomisleke in zaradi česar je tudi strokovno stališče, da je potrebnih še več raziskav na temo dolgotrajnih stranskih učinkov, ki jih trenutno primanjkuje.

V Sloveniji se sicer uporabljajo tri najbolj znana zdravila. Prvo je zdravilo metilfenidat s kratkim učinkom, bolj znano pod imenom ritalin, ki se ga običajno predpiše od dva- do trikrat dnevno. Če je to uspešno in ga otrok dobro prenaša, se mu predpiše še dolgodelujočo različico concerta, ki jo otrok vzame le enkrat dnevno. Poleg teh dveh se uporablja še atomoksetin strattera, ki pa ne sodi v skupino poživil.

Predpisovanje tovrstnih zdravil je pri nas strogo nadzorovano, saj jih lahko predpišejo le določeni zdravniki, ki morajo slediti točno določenemu protokolu. Jemanje zdravil se je iz prakse izkazalo za varno in se redko prekine zaradi hudih stranskih učinkov.

A vseeno obstajajo. Ti običajno vključujejo slabost in prebavne motnje v začetnih fazah jemanja zdravila. V redkih primerih pa se lahko pojavijo tudi halucinacije, prisluhi in pretirano dobra volja, pri stratteri pa je povečana možnost, da se bodo otroku pojavile samomorilske misli, zato naj starši redno spremljajo njihovo vedenje.

Terapija ni le za otroke
Z ADHD-jem se strokovnjaki spoprijemajo prek različnih psihoterapevtskih pristopov, da bi otroku pomagali pri spremembi vedenja. Čim mlajši, kot je otrok, pomembneje je, da se v proces zdravljenja poleg staršev vključijo tudi pedagoški delavci. Vedenjska terapija tako lahko npr. vključuje organizacijo različnih nalog ali pa spoprijemanje s čustveno zahtevnim dogodkom. Otroku lahko pomaga pri nadziranju lastnega vedenja in razvijanju pravilnega odnosa do sebe ter ga nauči potrebnih socialnih veščin in nadziranja impulzov.

V posameznih primerih lahko terapevt predlaga terapijo za celotno družino oz. vanjo vključi tudi starše, kjer jih nauči ustreznega ravnanja in jim nudi pomoč pri vzpostavitvi novih odnosov. Tako jih lahko nauči sistema nagrajevanja in kazni za spremembo otrokovega vedenja. Starše nauči, da s takojšnjim pozitivnim odzivom spodbudijo želeno vedenje in z ignoriranjem ali preusmerjanjem odvrnejo neželeno obnašanje idr. Starše lahko terapevt nauči tudi tehnik za obvladovanje stresa, da se mirneje odzovejo na otrokovo obnašanje.

Ob dobro vodeni terapiji se lahko zdravljenje konča s koncem osnovne šole in na začetku srednje. Mogoče so sicer še posamezne epizode v poznejšem obdobju, npr. v študentskih letih, ko posameznik znova poišče pomoč terapevta. Vendar, ker se motnja, če se je ne zdravi hitro in ustrezno, pogosto razvije v kronično in se nadaljuje tudi v odraslo dobo, sta hitro prepoznavanje in zdravljenje ključnega pomena.

Ker se vsak otrok občasno obnaša na vse omenjene načine, je pri postavljanju diagnoze treba biti previden. Vsak malce bolj zasanjan ali pa živahen otrok nima nujno tudi ADHD-ja.


1. pretežno hiperaktivno-impulzivni tip,

2. pretežno nepozorni tip,

3. kombinirani hiperaktivno-impulzivni in nepozorni tip.

Nekatera barvila in dodatki k hrani, zlasti rafinirani sladkorji, naj bi prav tako prispevali k razvoju simptomov, zlasti hiperaktivnosti. Vendar bo na tem področju potrebnih še kar precej raziskav, dozdajšnje pa pogosteje zavračajo tezo o sladkorju, kot pa da bi jo podpirale.

Predpisovanje tovrstnih zdravil je pri nas strogo nadzorovano, saj jih lahko predpišejo le določeni zdravniki, ki morajo slediti točno določenemu protokolu. Jemanje zdravil se je iz prakse izkazalo za varno in se redko prekine zaradi hudih stranskih učinkov.