S pomočjo skupine, ki jo je odkrila po naključju oziroma, kot sama pravi, "skorajda bi rekla, da je bila vmes višja sila", je zadnjih 18 let trezna oziroma živi brez alkohola. Prelomno v skupini je bilo to, da je spoznala ljudi, ki jih dojema kot prijatelje in pred katerimi se je odprla in spregovorila o svojih travmatičnih izkušnjah iz obdobja odraščanja. "Ko sta moja starša šla narazen, je mama dobila ljubimca, ki se me je dotikal in mi govoril, da bo delal tisto, kar morajo fantje."

Pri sedemnajstih letih ji je umrla mama in ostala je z razširjeno družino. "Nekaj časa sem preživela pri stricu in teti, a sta bila tudi ona dva alkoholika." Razmeroma mlada je zanosila, a je tudi rojstvo hčerke ni odvrnilo od alkohola. "Vem, da nisem bila dobra mama. Vem, da je moja hči ranjena duša zaradi tega." Po dveh neuspešnih razmerjih, kjer je bilo pomembneje, da je navzven njena družina delovala srečno in idilično, je njena avtodestruktivnost dosegla vrhunec, preden je spoznala Anonimne alkoholike.

Spoznanje, da nisi sam
Ključnega pomena je bilo spoznanje, da ni sama, oziroma da obstajajo ljudje s podobnimi ali celo enakimi težavami. S treznostjo pa je začela tudi znova graditi porušene odnose s svojimi bližnjimi. "Moja hči je zdaj stara toliko, kot sem bila jaz, ko sem bila na dnu. Imam tudi dva vnuka, s katerima se dobro razumemo. Odnos s hčerko se tudi izboljšuje. Ne rečem, da je popoln, in še vedno je čutiti napetost med nama, če se denimo objameva, ampak je pa precej bolje, kot je bilo."

Alkoholizem je neozdravljiva bolezen, pa poudarja druga članica, ki opozarja, da program traja vse življenje. "Vsi vemo, kaj se zgodi z alkoholikom, če tudi po desetletju abstinence ali več popije en kozarček." Zato je za uspešno zdravljenje bistvenega pomena, da si alkoholik prizna, da ima težavo, ki je ni sposoben nadzorovati sam. Skupine so zaprte, delo pa večinoma poteka na prostovoljni bazi s pomočjo prostovoljnih prispevkov.

V 30 letih 450 treznih
V Sloveniji skupine AA delujejo že 30 let, v tem času pa se je tudi z njihovo pomočjo 450 ljudi odločilo za prenehanje uživanja alkohola. Pri svojem delovanju sledijo začetkom skupine, ki so jo začeli trije, sicer poslovno uspešni alkoholiki v ZDA. Borzni posrednik Bill Wilson je tako leta 1935 po več letih neuspešnega poskušanja, da bi prenehal popivati, poskusil s pogovori s prijateljema, ki sta prav tako imela težave z alkoholom, in tako je nastala prva skupina anonimnih alkoholikov. Danes skupine AA delujejo v 180 državah in se skozi svojo pestro zgodovino ponašajo z 2.103.184 treznih članov v vseh letih delovanja.

"Bistveno je, da sam prideš do spoznanja, da imaš težavo," pripoveduje tretja članica, ki je prav tako skoraj dve desetletji trezna. "Ko to počneš, imaš občutek, da samo ti veš, kako je treba živeti življenje, da si svoboden glede na druge, ki živijo po vzorcu služba-dom. Ampak potem sem si sama morala priznati, da pravzaprav bežim od odgovornosti." Korak k anonimnim alkoholikom je naredila, ko je zloraba alkohola in mamil privedla tudi do duševnih težav, zlasti občutkov tesnobe.

"Prepričan sem bil, da poznam skrivnosti življenja"
Tudi večletni član skupine je bil prepričan, da živi "boemsko življenje". "Družil sem se z raznimi pesniki in slikarji, vedno pa je bil prisoten alkohol. Imeli smo občutek, da mi poznamo skrivnosti življenja oziroma da vemo več," se spominja svojih mladostniških let. V tem času je alkohol postal njegov redni spremljevalec, celo do te mere, da je vedno skrbel za zaloge alkohola, ki jih je skrival v avtomobilu. "Včasih sem v avtu ostal celo noč pred domom in popival, ker me je bilo sram."

Pri 33 letih je spoznal, da se mu, kadar ne pije, začnejo pojavljati tresavica, potenje in strah pred socialnimi stiki. Zaradi strahu pred tem, da ga bo popadla želja po alkoholu, se je prenehal družiti in popival sam. "Prvi človek, ki sem mu to zaupal, je bil moj zdravnik, ki me je opozoril, da se me lotevajo že zdravstvene težave. Ampak je bilo hitro bolje in spet sem popival. Potem sem poskušal svoje strahove obvladovati s tabletami, končalo pa se je tako, da sem poleg tablet tudi popival." Po nekaj resnih zapletih je srečal skupino AA in spoznal, da ni edini s podobnimi izkušnjami. "To je bila tudi moja rešitev in tega je zdaj že 25 let."

Skupina nad posameznikom
Temelj delovanja anonimnih alkoholikov je v anonimnosti, ki je pomembna tako zaradi občutka varnosti in anonimnosti vsakega člana kot tudi zato, da ne more nihče "postati obraz" oziroma zastopati AA-ja v javnosti. Tako se ne more porušiti razmerje enakopravnosti med člani in vzpostaviti hierarhija, ki bi poslanstvu škodovala. Formalno imajo društva predsednike, ki upravljajo poslovne zadeve, a le izvršujejo avtonomne odločitve skupin, oziroma kot je pojasnila predstavnica AA-ja iz ZDA, ki je ob 30. obletnici obiskala Slovenijo, "gre za model obrnjene piramide odločanja, kjer so na vrhu posamezne skupine".

V Sloveniji je trenutno predsednica AA-ja pediatrinja Jasna Čuk Rupnik. Poudarja, da je pri uspešnosti zdravljenja bistvenega pomena, da se nekdo dobro počuti. "Nekomu bodo bolj ustrezali anonimni alkoholiki, komu drugemu pa klubi alkoholikov," razlaga in dodaja, da se področje zdravljenja alkoholiziranosti v Sloveniji v zadnjih letih izboljšuje. Pri alkoholizmu sta tako kot pri nekaterih drugih odvisnostih ključnega pomena dedno izhodišče in morebitne travme v otroštvu. "Genetska podlaga je nekaj, na kar ne moremo vplivati. Nekdo bo popival celotno mladost, pa bo brez težav nehal, drugega pa bo to spremljalo vse življenje. Tako kot pik čebele, ki je pri nekom z alergijo lahko usoden, pri tistem brez nje pa le nevšečnost."

Še hujše pa so travme iz otroštva, pripoveduje. "Moramo vedeti, da pri majhnem otroku do pet let lahko nenehen strah pred nasiljem povzroči trajne posledice, saj gre tu za še zelo nežne strukture v možganih." Ljudje s travmatičnimi izkušnjami pa so potem bolj nagnjeni k odvisnostim, saj prvič občutijo lagodje. A to je kratkotrajna uteha, saj se težave po navadi "naučijo plavati v alkoholu". A ob tem poudarja, da le travme in dedna zasnova same po sebi niso edini vzvod, ki lahko privede do odvisnosti. "Imeli smo dekle, ki je začela popivati pri osmih letih, čeprav v družini ni bilo alkohola niti travmatičnih izkušenj. Pri 15 letih je prenehala in danes je uspešno končala izobraževanje in dela kot raziskovalka," pripoveduje.

Posledice občutijo tudi družinski člani
Alkoholizem pa prizadene tudi najbližje družinske člane. Tem so namenjena tako občasna odprta srečanja skupin AA kot tudi skupine Al-Anon, ki so namenjene samopodpori svojcev alkoholikov. Mlada članica skupine je tako predstavila svojo izkušnjo iz družine, kjer sta bila oba starša alkoholika. Čeprav sama ni posegala po pijači, pa so bile posledice tega občutne. "Prek skupine sem se predvsem naučila obvladovati svoje strahove in željo po nadzoru. Nenehno sem živela z občutkom, da moram biti povsod prisotna, saj bo drugače z mamo kaj narobe. Zdaj sem se tega strahu že dodobra otresla."

Druga izkušnja, ki jo izpostavlja, pa je prevzemanje odgovornosti za svoje življenje. "Pri nas je pogosto tudi ta past, da smo pač žrtve, ker izhajamo iz takšne družine in ne moremo nič narediti. Pa ni tako." Tovrstna samorefleksija pa je proces, ki poteka vse življenje. Temu pritrjuje tudi član skupine AA. "Ni konec življenja, ko nehaš piti. Življenje postavlja nove in nove preizkušnje, sam se trenutno spopadam s smrtjo sina, zato je podpora vedno potrebna."