V svojem pojasnilu je Miklavčičeva dejala, da so se s težavo, ki je nastala ob odhodu kardiokirurga Vladimirja Sojaka v drugi polovici leta 2007, spopadli strokovna direktorica UKC-ja, strokovni direktor kirurške klinike in predstojnik kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja.

Ob tem je dodala, da je poleg najema Mishalyja obstajala le še možnost napotitve otrok na zdravljenje v tujino in je bila po njenem mnenju najboljša odločitev "tako s poslovnega kot tudi medicinsko strokovnega in sociološkega vidika".
Prepričana je, da je z najemom omenjenega izraelskega kirurga domačim strokovnjakom dala možnost usposabljanja in s tem dolgoročnega reševanje problematike otroške kirurgije. Prav tako, je zapisala Miklavčičeva, so bili s tem stroški nižji, kot če bi otroke pošiljali v tujino, kar tudi ne bi omogočalo prenosa znanj. Z zdravljenjem v domačem okolju pa je bilo vzpostavljeno tudi boljše psihološko okolje za paciente, je dodala.
Strokovno vse na mestu
Glede avtorske pogodbe, prek katere je bil Mishaly zaposlen, pa je zapisala, da je bila po mnenju pravnih strokovnjakov podana pravna podlaga, za kar pa ni bila potrebna slovenska licenca zdravnika. "Pogodbo so v skladu z internimi akti pred mojim podpisom odobrili: pravni strokovnjak, finančni strokovnjak, poslovna direktorica Kirurške klinike in predstojnik KO za kirurgijo srca in ožilja," je poudarila Miklavčičeva.
Hkrati pa je še izpostavila, da so bile opravljene storitve pred plačilom vsakokrat preverjene, prav tako pa v letu in pol, kolikor se je pogodba izvajala v njenem mandatu, ni bilo nikoli informacij o pomanjkljivosti pri izvajanju pogodbe.