Življenje mu je rešil prijatelj, ki je zlezel podenj, da mu je obdržal glavo nad vodo. v nasprotnem bi Dejan utonil.

"Ob padcu sem v hipu od vratu navzdol popolnoma ohromel, teža telesa me je potegnila nazaj v vodo in v bistvu sem se utapljal – brez hitre pomoči prijateljev bi utonil. Operacija v UKC-ju pa je bila zelo tvegana, saj je bila vratna hrbtenjača poškodovana tik ob centru vseh življenjskih funkcij, zato je obstajala možnost, da ne bom preživel. Niti nevrokirurg, ki me je operiral, ni mogel presoditi, ali bom po operaciji lahko sam zadihal ali pa me bodo pri življenju ohranjale le dihalne aparature. Nevrokirurg je svoje dvome o uspešnosti operacije in zaskrbljenost glede diagnoze "spastična tetrapareza" izrazil staršem in dekletu, to je bil zanje seveda izjemen šok."
Napovedi zdravnikov so bile črnoglede
Stanje po nesreči je kazalo, da je Dejanovih sanj in pričakovanj konec, saj od vratu navzdol ni mogel premakniti ničesar, napovedi zdravnikov pa so bile katastrofalne. Njegovi družini so rekli, naj se sprijaznijo s tem, da bo tak ostal do konca življenja, naj preuredijo stanovanje in ga usposobijo za življenje na vozičku. Dejanu so diagnozo sprva zamolčali in mu jo povedali šele pozneje, po delčkih. "Kljub kruti resničnosti sem poskušal ostati karseda optimističen in želel vsem, ki so mi stali ob strani, vsaj z nasmehom in dobro voljo vliti nekaj pozitivne energije in upanja. V tistem trenutku nisem želel razmišljati o preteklosti, saj te ni mogoče spremeniti, a tudi o prihodnosti ne, saj je nihče ne more napovedati. Posvetil sem se vsakemu dnevu in vsakemu trenutku posebej. Svoje življenje sem osredotočil na tukaj in zdaj."

Treba je bilo začeti na novo
Dejan se je pred nesrečo dejavno ukvarjal s športom, bil je rokometaš. "Seveda se je z diagnozo 'nikoli več ne boš hodil' zelo težko sprijazniti, a potrudil sem se, da sem to sprejel trezno in se odločno spopadel s tem. Treba je bilo začeti na novo, od začetka, korak za korakom. Pri tem so mi pomagale dolgoletne izkušnje iz rokometa, kjer sem se naučil, da brez nič ni nič! Vedel sem, da bom moral vložiti ogromno truda, volje in predvsem da ne smem biti neučakan, če hočem doseči dolgoročne pozitivne rezultate. In ko sem po približno treh mesecih popolne hromosti premaknil prvi prst na levi nogi, sem vedel, da obstaja upanje za napredovanje. Takrat se je pravo delo šele začelo in trajalo je skoraj tri leta, da sem se skoraj v celoti osamosvojil in dosegel današnjo raven telesne kondicije."
Okrevanje je bilo najtrši trening
"Rehabilitacija je bila večinoma odvisna od moje volje, želje in neizmernega truda, saj sem bil po odpustu iz URI-ja Soča prepuščen sam sebi. Odločil sem se, da bom preizkusil najrazličnejše terapije s področja uradne in alternativne medicine, ugotovil, katere mi najbolj ustrezajo, in jih potem redno izvajal. Vse je bilo seveda samoplačniško. Najbolj sem se posvetil hipoterapiji, treningom v bazenu s toplo vodo, prilagojenemu programu fitnesa, raznim vrstam masaž, nevrofizioterapiji, kineziterapiji, homeopatskemu zdravljenju in vsakodnevnemu treningu hoje. Moj tedenski urnik je bil zaradi vsakodnevnih terapij zelo natrpan, zato sem si ob koncu tedna vzel čas za nabiranje novih moči in počitek."
Vrnitev k fotografiji
"Fotoaparat sem prvič znova prijel v roke v URI Soča, ko so bile roke, ki so še danes šibkejše od nog, vsaj približno sposobne držati v rokah plastični fotoaparat na film Holga, ki je zelo preprost za uporabo, predvsem pa lahek. Fotografija je moje življenje in seveda sem se počutil popolnoma prerojenega, ko sem ponovno začel ob potrebni asistenci spet fotografirati. To mi je dalo še večji zagon in željo po okrevanju. Danes opažam, da sem na fotografijo začel gledati tudi iz drugega zornega kota – zame povsem nov, socialni vidik mi je po nesreči postal zelo blizu. Moj prvi projekt po poškodbi govori o "posebni" OŠ Ana Gale, z njim sem želel širši javnosti predstaviti otroke z motnjo v duševnem razvoju. Kot invalid vsak dan ugotavljam nesmiselnost stigmatizacije vseh oblik drugačnosti. Vsi, ki smo tako prizadeti, še posebej pa otroci, smo izjemno občutljivi za odzive okolice. Zato si predvsem otroci z motnjami v razvoju ustvarijo svoj svet, v katerega pobegnejo pred včasih preveč kruto resničnostjo. Ta njihov vzporedni svet je staršem, še posebej pa širši okolici povsem neznan in nerazumljen."
Fotografije imajo zdaj trajnejšo vrednost
Novinarka in fotografinja Meta Krese je v Dejanovih fotografijah pred nesrečo in po njej opazila veliko spremembo: "Dejana kot fotografa izjemno cenim. Prej je bil fotoreporter, lovec na trenutke v službi novic. Zaradi nesreče je njegovo delo gotovo bolj poglobljeno, zdaj imajo njegove fotografije trajnejšo vrednost, bolj se dotaknejo ljudi. To, kar v njih vidimo, nas spodbuja k razmišljanju. Navdušil me je s svojim projektom Soča, s portreti sotrpinov med rehabilitacijo. Iz njegovih fotografij je videti, da raziskuje, se ukvarja s svojim okoljem in sam s seboj."
Dejanova mama Breda Mijović pa opaža, da se je Dejanov čut za ljudi po nesreči močno izostril. To vidi na njegovih fotografijah, posnetih med najtežjimi bolniki, od katerih nekateri ne zmorejo volje, ki je potrebna za boj na poti okrevanja.

Najbolj črne napovedi se niso uresničile
"Glede na najbolj črne napovedi, da bom za vedno ostal popolnoma hrom, je moje zdravstveno stanje danes pravi medicinski fenomen. Vendar pa moje življenje zaradi težke invalidnosti nikoli več ne bo takšno, kot je bilo pred nesrečo. Moja hoja je okorna in robotizirana, a vseeno ob popolni koncentraciji prehodim malo več kot kilometer. Imam povsem uničen center za senzoriko in zato sploh ne čutim svojega telesa od vratu navzdol, roke in noge premikam le s pomočjo vida in signalov iz možganov. Zato moram biti še posebej pri hoji popolnoma zbran. Ko stojim na nogah, jih ne čutim, kar je verjetno za veliko večino nerazumljivo in nedoumljivo. Vsaka najmanjša nepozornost pri gibanju lahko pomeni padec, ki je zame lahko usoden. Drugi največji problem pa so spazmi, ki se kljub tabletam za njihovo blaženje ponavljajo 24 ur na dan in vlečejo vse mišice telesa nenehno v krč. Zato za vsak gib potrebujem veliko več energije kot zdrav človek. Vse to me zelo hitro utrudi. Velika težava je tudi nevropatski mehur, zaradi katerega ne morem normalno odvajati, predvsem pa ne zadrževati urina in bom moral do konca življenja uporabljati plenice. To še zdaleč niso vse moje zdravstvene težave, res pa je, da druge niso tako pomembne. Ni v moji naravi, da bi tožil in se smilil samemu sebi, vendar sem vam želel na kratko opisati, kako funkcioniram. Seveda sem neizmerno vesel, da sploh lahko hodim, da sem delno samostojen, in tudi ponosen, da lahko veliko vsakdanjih stvari opravim sam."

Nesreča je spremenila njegov pogled na življenje
"Mislim, da sem po nesreči osebnostno zrasel in se naučil veliko o življenju. Naučil sem se ceniti življenje, predvsem tiste vsakdanje majhne trenutke, ki ga delajo tako lepo, edinstveno in nepredvidljivo. Začel sem se zavedati, da so prijatelji in družina tisto pravo in največje bogastvo ter da želim čim več prostih trenutkov preživeti v njihovi bližini. Moja največja želja pa je, da bi si s partnerico, ki mi ves čas stoji ob strani in je nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo, ustvaril družino."

Veronika Rot