Zdravje
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 31 glasov Ocenite to novico!
false
Duševne motnje se pogosteje pojavijo pri brezposelnih, pravi Vesna Švab. Foto: Thinkstock
false
Antidepresive jemlje pet odstotkov Slovencev, Švabova pa poudarja, da bo morala stroka poseči tudi po drugih oblikah zdravljenja. Foto: Reuters
false
V duševnih stiskah se znajdejo tudi otroci in mladostniki. Foto: EPA
       Zdi se, da se odnosi do ljudi v duševnih stiskah izboljšujejo, kar se kaže predvsem v tem, da vse več ljudi odkrito pove o svojih težavah, čeprav je iskanje strokovne pomoči še vedno redko.       
 Vesna Švab

Dodaj v

"Pomanjkanje upanja in ciljev načne tudi najbolj duševno zdrave posameznike"

10. oktober – svetovni dan duševega zdravja
13. oktober 2015 ob 14:51,
zadnji poseg: 13. oktober 2015 ob 15:50
Ljubljana - MMC RTV SLO

Odnos do ljudi v duševnih stiskah se izboljšuje, pravi psihiatrinja Vesna Švab, vendar zaradi stigme pomoč še vedno poišče manj ljudi, kot je potrebuje, ljudje z duševnimi boleznimi pa so pogosteje stigmatizirani tudi pri zaposlovanju.

Pod geslom Dostojanstvo v duševnem zdravju smo 10. oktobra zaznamovali svetovni dan duševnega zdravja. Tudi v Sloveniji se vse več ljudi srečuje z duševnimi stiskami, ki so pogosto povezane tudi s slabimi razmerami v družbi. Psihiatrinja Vesna Švab pojasnjuje, da se "duševne motnje, posebej depresija pojavljajo še enkrat pogosteje pri brezposelnih kot pri ljudeh, ki imajo službo. Brezperspektivnost, pomanjkanje upanja in ciljev načne tudi najbolj duševno zdrave posameznike".

Stopnja samomorilnosti je povezana z gospodarsko krizo
Znana je tudi povezava med naraščanjem števila samomorov in gospodarsko krizo, saj so države, ki jih je kriza močneje prizadela, poročale o povečanem številu samomorov, pravi Švabova, a hkrati opozarja, da so nekatere države iz krize izšle brez tovrstnih posledic.

Gre predvsem za tiste države, pojasnjuje Švabova, "ki so kljub slabšim ekonomskim rezultatom vztrajale pri preventivi in zaščiti predvsem otrok in mladih, tiste, ki so omogočile ljudem, da kljub brezposelnosti ali upokojitvi ne zdrsnejo na socialno dno, in tiste, ki so znale organizirati svoje službe za duševno zdravje skupnostno, kar pomeni čim bliže ljudem, ali rečeno drugače, na osnovni ravni zdravstvenega in socialnega varstva".

Predpisovanje antidepresivov doseglo zgornjo mejo?
Po zadnjih podatkih se je poraba antidepresivov v Sloveniji od leta 2001 povečala za 360 odstotkov, torej po antidepresivih posega pet odstotkov Slovencev.

Vesna Švab, ki je bila več kot deset let tudi predsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje (Šent), je povečano predpisovanje antidepresivov pojasnila z več dejavniki: "Prvi je, da antidepresivna zdravila res pomagajo ljudem, ki so res depresivni, in da so mnogim močno pomagala pri premagovanju bolezni in pri okrevanju. Drugi je velik trg farmacevtske industrije, ki še vedno išče zdravila za srečo, in ta zdravila, vsaj v nekaterih državah tako tudi oglašuje. Tretji je, da ljudje vse teže zmorejo življenjske obremenitve, ki pa so vendar del običajnega življenja, kot so vse mogoče izgube. Del razloga za "slabše prenašanje" je prav gotovo v družbeni neenakosti in padcu standarda in statusa marsikoga.

Hkrati pa je opozorila, da se zdi, da smo pri predpisovanju antidepresivov dosegli zgornjo mejo, zato bo "morala stroka poseči tudi po drugih metodah zdravljenja, ki so dokazano uspešne".

Manj samomorov je posledica preventive
Sloveniji je uspelo zajeziti tudi število samomorov, ki je bilo po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje lani najnižje v zadnjih štirih desetletjih. Švabova manjše število samomorov pripisuje uspešnim preventivnim dejavnostim, predvsem na področju destigmatizacije, kar je prispevalo k boljšemu iskanju pomoči.

Zasluge pa nosijo tudi zdravniki, pravi Švabova: "Prepričani smo, da je upad koeficienta tudi posledica dobrega dela zdravnikov v osnovnem zdravstvenem varstvu, ki dobro prepoznavajo depresijo in samomorilnost in znajo in zmorejo večkrat pravočasno pomagati. Vendar bi lahko in morali narediti še več. Zmanjšanje samomorilnosti je precej odvisno od organizacije služb za duševno zdravje, ki bi morale biti čim bolj povezane z lokalnim okoljem."

Po pomoč se zatekajo tudi starši otrok v duševnih stiskah
Že dolgo ne velja več, da duševne stike prizadenejo zgolj odrasle, v hudih stiskah se znajdejo tudi otroci in mladostniki. Švabova pravi, da so sicer službe za izvajanje preventive in zgodnjega odkrivanja težav pri otrocih in mladostnikih izvrstno pripravljene, vendar je mreža pomoči za njih šibka.

"V moji ambulanti se znajdejo številni mladi ljudje v hudih stiskah, ki pravzaprav k meni ne sodijo, saj delam z odraslimi ljudi. Pa vendar pogosto pridejo tudi matere in očetje, ki ne vedo, kako naprej in kaj naj naredijo, da bodo lahko pomagali svojim otrokom, ki imajo pogosto že dolgotrajne težave. Pedopsihiatrične ambulante imajo čakalne dobe, kar je nedopustno, marsikje pa sploh niso dostopne. Pomoč v šolskem okolju je odvisna od šole in zavzetosti strokovnega osebja. Tudi tukaj smo priča številnim predsodkom in površnim ravnanjem," je povedala Švabova.

Tudi mreža pomoči za odrasle ni najboljša, "čeprav lahko rečemo, da imamo vsaj nujno pomoč organizirano dobro. V celi državi so dostopne nujne psihiatrične ambulante, tudi ponoči. Dostop do psihiatrov v ambulantah je vsaj v nekaterih regijah ustrezen. Imamo zelo močno bolnišnično psihiatrijo. Kar manjka, je povezanost služb na osnovni ravni in s tem mislim psihiatre, družinske zdravnike, patronažne sestre, socialne delavce in strokovnjake v nevladnih organizacijah ter strokovnjake na zavodih za zaposlovanje."

Vse več ljudi odkrito spregovori o svojih težavah
Stigma, ki je pogosta spremljevalka duševnih bolezni, ostaja, a se v zadnjih letih tudi po zaslugi nekaj odličnih programov, ki so posvečeni ravno zmanjševanju stigme, počasi manjša, pravi Švabova.

"Zdi se, da se odnosi do ljudi v duševnih stiskah izboljšujejo, kar se kaže predvsem v tem, da vse več ljudi odkrito pove o svojih težavah, čeprav je iskanje strokovne pomoči še vedno redko. Po svetu dobi strokovno pomoč zaradi različnih duševnih motenj le okrog 70 odstotkov ljudi, in to je pripisati predvsem stigmi in diskriminaciji. Tudi zaposlovanje ljudi z duševnimi motnjami se v primerjavi s tako imenovanimi z zdravimi v Evropi zmanjšuje," pravi Švabova in dodaja, da podobni kazalniki držijo tudi za Slovenijo, kjer še vedno prevladuje izogibanje duševno bolnim in njihovim potrebam. Ljudje v duševni stiski pogosto poročajo tudi o površni obravnavi v različnih službah, dodaja.

Kljub manjši stigmi se odnos do ljudi v duševni stiski ne bo bistveno spremenil, poudarja Švabova, če se ne bo izboljšalo izvajanje preventivnih programov, programov vključevanja in obravnave v skupnosti, saj je to temelj antidiskriminacije.

Sabina Janičijević
Prijavi napako
Komentarji
DE(j)MOKRA(s)T
# 13.10.2015 ob 15:27
Ljudem dajte delo in disciplinirajte delodajalce pa bo.
DišečaKava
# 13.10.2015 ob 15:49
V prvi vrsti produkt kleptofašističnega sistema. Prednosti in priložnosti imajo najprej tisti z družinskimi ter prijateljskimi vezi. Nato pridejo na vrsto hiperaktivni (ter privlačni) ekstroverti.

Vsi ostali so potisnjeni na rob, ne glede na izobrazbo in delovno etiko.

Gledati kako iz zdrave osebe puhtita upanje in energija, zaradi manjka sreče pri iskanju priložnosti ali pa opravljanja slabo plačanih del brez možnosti napredovanja, je zelo žalostno.
fantasycamp
# 13.10.2015 ob 15:26
vem kako je to, če imaš depresijo in si na tabletah si raje tiho, ker če drugi zvedo si lahko potem ''a nutcase for the rest of life...''
AltForNorge
# 13.10.2015 ob 15:09
Ne vem cemu stigmatiziranje. Hudo je ljudem, ki jih cel dan preveva zalost in brezup.
viktoriana
# 13.10.2015 ob 19:30
Ta država bo uničla ljudi, predvsem pa našo mladino, ki nima prihodnosti. Mladina prek 30 let pa nima zaposlitve. Grozljivo, kar se danes dogaja.
James Wilson
# 13.10.2015 ob 15:48
Sistem ljudi usmerja kak naj živijo(čutijo, mislijo, vzgajajo otroke, katere vrednote in dobrine so pomembne, kaki naj bodo medsebojni odnosi....)
Po taki logiki dela sistem depresivne ljudi in ni krivda v ljudeh samih. Blo bi bol logično, da bi se spremenil sistem namesto, da se spreminja ljudi in se jih fila s tabletami.
nikjozo
# 13.10.2015 ob 15:28
"Antidepresivi slabšajo depresijo, vse za biznis."

Že res da je vse danes postalo en sam biznis, ampak če posamezniku pomagajo prebroditi težko obdobje, da lažje reši svoje težave, zakaj pa ne...
oliva
# 13.10.2015 ob 15:45
In trditev še kako drži:
dejansko lahko zboli vsak, še tako trden, zdrav in močen posameznik.
Dovolj je ena stresna okoliščina, ki najvišje kotira na tej lestvici - stresnosti (ponavadi pa gre za splet le teh).
Torej:
smrt
ločitev
izguba službe
bolezen
itd.
MucaMaca
# 13.10.2015 ob 16:33
@melanholik

Stopnje dopamina, serotonina in oksitocina v možganih, so pri ljudeh s klinično depresijo in generalno anksioznostjo, znanstveno dokazano na znatno nižji ravni, kot pri zdravem posamezniku. Tudi zdrav posameznik ima kdaj znižane stopnje teh nevrokemikalij, (pogosto videno v času žalovanja), ampak ne leta in leta. Sama dojemam pomirjevala in antidepresive kot legalen "fiks", ki ti lahko pomaga, da se dvigneš in začneš aktivno spreminjati svoje življenske navade/nazore, ki so te pripeljali v to nezavidljivo stanje, nikakor pa ne kot trajno rešitev. Kolega že 15 let uživa antidepresive in pomirjevala in kam ga je to pripeljalo? Paničnih napadov res da nima več in jeb. se mu za vse, ampak realno še vedno leži na istem kavču kot pred 15-imi leti, edina okupacija pa mu je mesečni obisk psihiatra, ki mu vsakič potrdi kakšen revež je.
Ivo Lola
# 13.10.2015 ob 20:05
Kapitalizem ubija.
motosoul
# 13.10.2015 ob 18:23
Kot pred 12 leti povsem brezupen primer, obsojen na dokončen propad, mi je legalen fix
le pomagal, da sem se za silo umiril in začel razčiščevati stvari.

Namreč, zmešanec kot sem bil, regirajoč na vsak najmanjši zunanji dražljaj, mi vsakodnevna 20 kilometerska vožnja s kolesom okrog ptujskega jezera ni prav nič pomagala. Tudi legalen fix ne.

Nekega dne sem le skapiral, hudirja, saj sem doštudiral in vem kako naporno je bilo učenje. Edini in pravzaprav rešilni logični sklep je bil, da si moram urediti misli, če nočem predčasno crkniti (oprostite izrazu). Podivjane paranoične misli človeka povsem izčrpajo.

In antidepresivi so velikokrat nujen pripomoček za preživetje depresije pri današnjem tempu lažnih in provokativnih informacij, ki butajo v možgane.

In še danes nisem miselno povsem urejen, ampak SAJ BO. Samo to še moram ugotovit, kaj bi pravzaprav rad in kje se vidim v prihodnosti...
oliva
# 13.10.2015 ob 15:38
Fajn, da se govori oz. piše o tem.
V Sloveniji je ogromno nezdravljenih duševnih bolezni.
Ni ne znanja, ne kapacitet, ne denarja.

Vesno Švab spoštujem, napisala je tudi nekaj knjig s tega področja, zelo kvalitetnih, a hkrati dovolj poljudnih.
Lepo, da je tale prispevek in ravno danes.
ti_si_nula
# 13.10.2015 ob 21:03
Ko človek bere komentarje na MMC ali na kakšnem drugem portalu, dobi vtis, da je mnogo več ljudi depresivnih, kakor navajajo uradni podatki. Jasno mi je, da je večina komentatorjev sama sebi odveč, brez ciljev, brez službe, brez dohodka, brez volje, brez motivacije, brez upanja, brez vsega...te vzroke bi bilo potrebno odpraviti, da ne bi poraba antidepresivov naraščala in da bi izničili samomorilnost. Ljudje rabijo svoje samouresničitve, a če ni prilik, teh posledic nobena tableta ne bo rešila....počutim se ok, a vzrok/povzročitelj depresije ni odpravljen...to zame ni ravno odraz zdravja.
kozorog1973
# 13.10.2015 ob 20:01
Delodajalec ne bo zaposlil depresivnega ali shizofrenika. Pa se lahko na glavo postavite.

pa smo v začaranem krogu, naredi ga depresivnega, ga odpusti, tak pa obstane na smetišču trga dela, nič kriv, nič dolžan.
Mauquin
# 13.10.2015 ob 18:04
Res je , če ne bi dobil šihta bi se mi scufal.
KavčarSfotelja
# 13.10.2015 ob 20:26
O, še en članek, ki se tiče med drugim tudi depresije. Me veseli.
Ne privoščim nobenemu. Saj ne, da je krtično hudo, samo, a veste tisti občutek, ko si čisto otopel, imaš veliko notranjo praznino, te ne zanima kaj dosti več (tudi študijsko področje) in nimaš motivacije ter te noben cilj ne privlači? To je mučno. Lahko prizadene vsakogar!
Pa se mi je to začelo dogajati ravno leta 2013, samo še diploma in par izpitov do konca, pa se je vse zavleklo za kakšno leto, k sreči naredil vse. Pa potem vpis na 2. bolonjsko stopnjo, pa ni šlo več. Konec. Preveč živcev, pomanjkanja spanca in časa je šlo prej. Pa še bolj me je potrlo to, da nisem mogel dobiti dela na svojem področju kljub statusu. Sedaj pa sem 26 let, pa se mi status ne splača več, saj bi (če bi dobil kako delo) bil veliko manj plačan. Pa še dva tuja jezika sem študiral in z njimi je hudič: rabiš veliko časa, da se (na)učiš, pozabiš pa v zelo kratkem času. -.- In tako je tudi samozavest na nuli in velik strah, da sem en velik "fail"-ator.
Tako da na zavod se prjavit al neki, kaj pa vem.
K sreči ima babica manjšo kmetijo, sem vsaj malo aktiven med tednom. :)
Nikec3
# 13.10.2015 ob 19:16
Preveč časa preživeti sam s sabo zna biti problem. Zaposlenost in dobra družba je vsekakor dobra preventiva.
libby
# 13.10.2015 ob 17:57
samogledam

Po zapisanem se vidi, da se ne zavedaš, koliko moči in vztrajanja je potrebnega, da preživiš/-ljaš muke duševne bolezni.

Po drugi strani upam, da si te ljudi v čakalnici vseeno dobro ogledaš in če koga prepoznaš, da mu ponudiš roko, ne le etikete.
anny22
# 13.10.2015 ob 17:56
Delodajalec ne bo zaposlil depresivnega ali shizofrenika. Pa se lahko na glavo postavite.
jebko
# 13.10.2015 ob 17:12
@diseca kava

bravo...u nulo napisano
melanholik
# 13.10.2015 ob 16:06
oliva

# 13.10.2015 ob 15:45
Prijavi neprimerno vsebino In trditev še kako drži:
dejansko lahko zboli vsak, še tako trden, zdrav in močen posameznik.
Dovolj je ena stresna okoliščina, ki najvišje kotira na tej lestvici - stresnosti (ponavadi pa gre za splet le teh).
Torej:
smrt
ločitev
izguba službe
bolezen
itd.

Ja, samo pri depresiji je zelo diskutabilno, ali sploh gre za bolezen v pravem pomenu besede. Njeni diagnostični kriteriji so tako ohlapni, da se jo da diagnosticirat skoraj vsakemu. Shizofrenija in druge psihoze so pa druga zgodba, to se pa strinjam.
MucaMaca
# 13.10.2015 ob 16:13
Vsem, ki se spopadate z depresijo in anksioznostjo, toplo priporočam veliko aerobne športne aktivnosti na zraku. Če se ne morete pripraviti do gibanja, kar je v akutni fazi klinične depresije velik problem, je nekajmesečno uživanje antidepresivov na mestu, ti vam dvignejo raven serotonina in dopamina, da zberete voljo do gibanja, potem pa, če ste telesno relativno zdravi ni več izgovorov, ampak akcija. Sama vam priporočam kombinacijo teka in kolesarjenja (za silo je tudi sobno kolo ali cenejši kolesni trenažer, za dneve ko dežuje), izmenično po dnevih vsakega po trikrat tedensko. Vsaj en dan v tednu pa obvezno brez občutka krivde prelenarite.

Pomembno je, da začnete z majhnimi koraki, najboljše po profesionalno sestavljenem tekaškem in kolesarskem načrtu za začetnike, da se izognete začetniškemu pretiravanju in posledično športnim poškodbam. Primerne brezplačne plane lahko na primer najdete na myrunningtips.com in na cancerresearchuk.org/sites/default/files/cycling-training-plan-beginner.pdf

Če ste na antidepresivih, lahko začnete, po zaključenih dvanajstih tednih zgoraj opisane vadbe, v sodelovanju z vašim zdravnikom, postopoma zmanjševati odmerke antidepresivov ali pomirjeval, do popolnega prenehanja. Če se boste držali načrta vadbe, si boste v treh mesecih naravno dvignili raven endorfinov, dopamina in serotonina v možganih, tako da antidepresivov ne boste več potrebovali. Pa še en velik plus, ki vam ga samo antidepresivi ne morejo dati: namesto da bi se zredili, boste izgubili nekaj odvečnih kilogramov, bili zmožni neprekinjeno teči vsaj 5 kilometrov in prekolesariti vsaj 30 kilometrov. Kar vsekakor ne bo slabo za dvig vaše samozavesti.
oliva
# 13.10.2015 ob 15:42
Ali ste npr. vedeli, da je med brezdomci ogromen procent shizofrenikov in drugih ljudi z duševnimi boleznimi oz. motnjami?
Torej ne gre samo za neke brezdelneže, lenuhe, pijance ali pa ljudi, ki so se znašli v stiski zgolj zaradi materialne plati. ...
To je kompleksen problem.
In dokler se o tem ne bo odkrito govorilo, bo to področje stigmatizirano.
Zato bo tudi manj možnosti, da se to sanira.
MucaMaca
# 13.10.2015 ob 20:19
@samogledam

Se popolnoma strinjam. Gledam sovaščane, ki so si penzije zaslužili z garanjem v domačih fabrikah. Plača minimalna, morda kak evro več za nočno in nedeljsko delo, danes pa v penziji s 430 ali celo manj evri. Še na stara leta morajo delat na kmetijah, da približno dostojno živijo. Ne vem pa kako upokojenci preživijo v mestih, kjer nimajo vrtov, da bi si pridelali vsaj sadje in zelenjavo.
Geres*
# 13.10.2015 ob 20:15
Depresija je brez dvoma huda bolezen, ki je, si priznamo ali ne, se vedno stigmatizirana. Kot je nekdo napisal - bolje ne nobenemu priznati, da si na tabletah, ker te bojo imel vedno za norega.

Drugi problem pa vidim v tem, da, ker do diagnosticni kriteriji tako ohlapni, jo nekateri dohtarji "diagnosticirajo", ker nimajo pojma/se jim ne da ugotavljat, kaj je narobe. Imamo v nasem zdravstvenem domu primer take osebne zdravnice - kaj vse je ze ona diagnosticirala za depresijo in se je izkazalo, da je cist mim ustrelila in nekaj druzin zaradi nepravilne diagnostike popolnoma unicila (ce pljucno embolijo diagnosticiras kot depresijo, potem so posledice lahko (kot v tem primeru), katastrofalne).

Skratka depresija je postala tudi ena taka modna bolezen, ki jo nekateri dohtarji ocitno diagnosticirajo, ker nimajo pojma ali se jim ne da raziskovat. V definicijo depresije pac lahko, kot je tudi ze tukaj napisal en komentator, lahko na koncu skoraj vse vkljucis. Ce so ravni dolocenih substanc v mozganih pri depresivnih res nizje kot pri nedepresivnih, je skrajni cas, da se uvedejo testi v okviru diagnosticnega postopka.
libby
# 13.10.2015 ob 17:16
MucaMaca,

Dusevno obolele postavljas v eno vedro, ki ustreza tvojemu pojmovanju bolezni in zdravljenja.
Najbrz se strinjas, da ni enotnega recepta za vse, da je vsak posameznik razlicen.
BioBenz
# 13.10.2015 ob 16:16
skoda ker nikoli nekdo ki ima stisko ne začne sam deliti pravice med politiki in "gospodarstveniki" ampak vedno svojim bljižnjim...
mala riba
# 13.10.2015 ob 21:51
Ok,so depresivci med nami...
Kaj pa vsi psihotiki na vodstvenih položajih???
Hja, če znaš nositi masko si "zdrav"...
MilesD
# 13.10.2015 ob 20:14
samogledam

Ne komentiraj stvari, o katerih nimas najmanjsega pojma, ker izpades strasno neumen.

David Letterman je bil podoben ignorant, dokler ni tudi sam zbolel:

[video]http://youtu.be/NxUVPmrMr0s[/vide
o]
MucaMaca
# 13.10.2015 ob 18:14
Človeško telo je narejeno za gibanje. Že po uri sedenja se začnejo v telesu dogajati vnetni procesi. Antropološke študije so pokazale, da je povprečen moški pred razvojem poljedelstva prehodil 15-18 kilometrov dnevno, ženska pa 12-15 kilometrov dnevno. Po raziskavi univerz Tennessee in Rutgers danes povprečen Evropejec prehodi 1 kilometer in prekolesari 500 metrov dnevno. Povprečen Američan pa prehodi 380 metrov in prekolesari 100 metrov dnevno. Potem pa se še čudimo, zakaj je v zahodnem svetu vse več depresije.

Zadnja študija objavljena v British Medical Journal je pokazala, da imajo ljudje, ki sedijo sedem ali več ur dnevno 47 % več možnosti za razvoj klinične depresije, kot ljudje ki sedijo manj kot štiri ure dnevno. Fizično popolnoma neaktivne ženske pa imajo 99 % več možnosti, da razvijejo depresijo, od žensk, ki še športno rekreirajo vsaj pol ure na dan. Poleg tega imajo ljudje, ki presedijo sedem ur ali več na delovnem mestu 112 % več možnosti za razvoj diabetesa in 147 % več možnosti za razvoj kardiovaskularnih bolezni, kot ljudje, ki so na delovnem mestu v gibanju.
pedalski
# 13.10.2015 ob 16:59
Namesto antidepresivov naj dajo tem ljudem kompenzacijo v denarju, kolikor ta zdravila stanejo. Ni naključje, da najbolj depresivni so tisti ki imajo najmanj denarja.
DišečaKava
# 14.10.2015 ob 09:55
@samogledam in @MucaMaca: saj drugačnega tudi niso poznali. Sključena stara mamka, ki pri poznih 80ih še vedno gazi po hribu je navidez nebogljena, v resnici pa trdno izklesana iz življenja odrekanja ter skromnosti.

Če danes hodiš 10 km v službo izgubiš dragocen, ki ga bo nekdo izkoristil v svojo prednost, zato so takšne izjave popolnoma odveč.

Prav tako te danes od vsepovsod bombardirajo z navidezno peresno lahkotnostjo bivanja, z lažnim upanjem na življenjsko obdobje (finančne) brezskrbnosti, ki pa za lepo večino nikoli ne prispe.

Poleg tega pa tudi samo fizično delo danes ni dovolj za preživetje, ampak mora nek posameznik obvladati več veščin z najrazličnejših področij, ki zahtevajo tudi ogromno razmišljanja v vedno hujši konkurenci.
dali_23
# 13.10.2015 ob 20:00
Antidepresivi ti pomagajo na zacetku ,na dolgi rok ne pomaga vec dokazan!
kozorog1973
# 13.10.2015 ob 17:03
muca torej počasi se ta družba spreminja v "zombije"!
KunteKinte
# 13.10.2015 ob 16:11
evo posledice kapitalizma..pa vse več je duševno bolnih
galoper
# 14.10.2015 ob 09:48
Poročanja o stiskah, o vzrokih za stiske pa le mimogrede, kaj šele o odpravi stisk, katerih vir je v dobičkih, ki se jim ne bi odrekli. Besedičenje je podobno opisovanju plamenov poćarov, ki se vse pogosteje širijo.
kajuli
# 14.10.2015 ob 09:30
@MucaMaca

"Vsem, ki se spopadate z depresijo in anksioznostjo, toplo priporočam veliko aerobne športne aktivnosti na zraku."


Zelo pogosto zotno prepričanje laikov. Če bi bilo to res, potem športniki sploh ne bi zbolevali za depresijo. Pa zbolevajo. Recimo Lindsey Wonn, ki se že leta bori z depresijo in mora jemati antidepresive, ker ji šport čisto nič ne pomaga.

Ali pa recimo jaz, ki sem dolgoletna rekreativna športnica, v toplejših mesecih redno tečem, pozimi pa aerobika in podobno. Pa tudi meni to ni pomagalo, sem vseeno zbolela za generalizirano anksiozo. Laiki, ki te bolezni ne poznate, zmotno mislite, da je problem pri depresivcih pomanjkanje volje za šport in da se morajo samo prisiliti šport, pa bo vse v redu. Kar sploh ni res. Problem pri depresiji je, da ti šport POSLABŠA bolezen. Problem tako imenovanih "psihičnih" bolezni je namreč v tem, da to NISO psihične bolezni, pač pa so fizične bolezni, se pravi, to so bolezni možgan, možgani pa so fizični organ. Izraz "psihične" je ostal še iz tistih časov, ko medicina ni imela naprav in diagnostike za bolezni možgan, zato niso poznali vzrokov in zato so vse te bolezni poimenovali kot "psihične". Vendar pa temu že dolgo ni tako in znanstveniki, ki preučujejo "psihične" bolezni že dolgo časa v realnosti preučujejo povezave možgan, živčevja in hormonov, ne pa "psihe". Psihiatria torej danes NI veda, ki se ukvarja s "psiho", pač pa s telesom. Vsak psihiater z izkušnjami ti bo vedel povedati, da fizična aktivnost poslabšuje bolezen. Seveda obstajajo tudi depresivci, ki so bili skozi celo življenje leobe in se niso nič ukvarjali s športom, so debeli itd., ampak po drugi strani pa obstaja veliko normalno aktivnih ljudi, ki ravno tako zbolijo. Moja osebna izkušnja, ko sem zbolela, kar naenkrat nisem več FIZIČNO zmogla ukvarjanja s športom, zbolela pa sem za generalizirano anksiozo. To je v naravi izgledalo tako, da sem šla tečt (in ne, ni mi zmanjkalo volje, nobenih problemov nisem imela s tem, da se odpravim na rekreacijo) in po zelo kratkem času teka mi je hotelo vreči pljuča ven. Sicer sem se fizično počutila super, ko pa sem začela teči, po par sto metrih enostavno nisem mogla več, v pljučih me je peklo, nisem mogla vdihniti zraka, skratka, kot da bi imela 150kg in sem šla prvič v življenju tečt. to se je vedno bolj stopnjevalo, na koncu nisem imela fizične moči niti za hojo po stopnicah v 2. nadstropje. Edinkrat, ko sem se počutila dobro in nič bolano je bilo, ko sem ležala - počivala na kavču. Seveda sem bila prepričana da imam raka na pljučih. In bila sem vitka, kar sem še danes. O tem sem govorila s psihiatrom, ker sem bila tudi jaz prepričana, da za depresijo in anksiozo zbolevajo samo "lenobe" in da če se veliko ukvarjaš s športom in si veliko v naravi, za depresijo zboleti ne moreš. Pa mi je razložil, da so mu isto to govorili čisto vsi njegovi pacienti, ki so športniki, in potem kar naenkrat nihče ni več fizično zmogel športa. treba je vedeti, da nimajo vsi klinične depresije, laično povedano, da sploh ne zmorejo funkcionirati in se zaprejo pred zunanjim svetom in jih morajo začasno namestiti v bolnišnico - takih je samo majhen procent. Skratka, tipično za depresijo je, da te fizično "položi" in da ne zmoreš fizičnih naporov, ne pa da nimaš volje za šport. To pa je zaradi tega, ker ti ta bolezen močno spremeni delovanje hormonskega in živčnega sistema, hormoni in živci pa močno vplivajo na fizično telo, ta dva sistema namreč določata popolnoma vse fizične procese v telesu, tudi to, da stisneš pest, ali premakneš nogo itd. In če sta ta dva sistema okvarjena in ne delujeta pravilno, in ker danes vemo, da živci niso nekaj "imaginarnega" ali "psihičnega", potem je popolnoma jasno, da bo spremenjeno tudi fizično stanje telesa. Jaz sem se po enem letu jmanja antidepresivov začela ukvarjati z jogo, kar je rezultiralo v fizičnem kolapsu in so me z rešilcem odpeljali na urgenco, kjer so me potem zadržali do naslednjega dneva in me (čisto fizično) nafilali z infuzijo, da sem FIZIČNO prišla k sebi. Nobenih pomirjeval ali podobnega sranja. Naslednji dan sem odšla domov z nasvetom, naj počivam. Po 3 letih jemanja antidepresivov sem spet začela tečt in se normalno rekreairati, tokrat brez kakršnihkoli problemov. Zredila se med zdravljenjem nisem. Depresije, tiste klasične, nikoli nisem imela, nisem bila pesimist, niti nisem bila žalostna, ker generalizirana anksioza je čisto drugačna bolezen od klasične depresije. Kar drži je to, da športna aktivnost zelo pomaga tistim, ki so zboleli za depresijo zaradi močnega šoka (izguba partnerja, bankrot itd.), se pravi tistim, ki v nekem trenutk postanejo zelo žalostni in se ta žalost nikakor ne konča - vendar je to samo ena različica te bolezni. Za žalost pa drži, da jo šport odpravlja. Ne odpravlja pa šport generalizirane anksioze, raznoraznih paničnih napadov, agorafobije in raznorazne fobije itd. tako da svetujem vsem laikom, ki ste prepričani, da depresijo poznate bolje od psihiatrov in da jo znate tudi bolje zdraviti, da to nehate početi, ker nimate pojma. In ponovno, če bi bil šport univerzalno in gotovo zdravilo za depresijo, potem depresivnih ljudi sploh ne bi bilo.
KavčarSfotelja
# 14.10.2015 ob 09:17
Hudo je tudi to, da veš, kakšna je diganoza, ne veš pa, kaj narediti. Kot da ne bi znal razmišljati z lastno glavo. Ne veš sploh, kaj bi bilo dobro zate. Ne poznaš samega sebe.
Taka vprašanja se mi porajajo med branjem kakih člankov Mihe Mazzinija, ki analizira naš ustroj družbe. Velikokrat zadene žebljico na glavico.
Nikec3
# 13.10.2015 ob 21:49
V življenju ni vse vedno rožnato in če je človek navajen na to, mu je lažje.

Potrebno je ločiti kaj je zavestno in kaj je nezavedno. Zavestno si lahko največji optimist in nikoli ne meniš, da slab ali ničvreden, pa te vseeno lahko dobi depresija. Problem je, ko vse svoje težave potlačuješ v podzavest, da le-ta postane nekakšno smetišče, ki slej kot prej udari na plano. Potem pa stvari niso najlepše.
ABADON
# 13.10.2015 ob 21:43
Obstaja tudi naravni antidepresiv. Sam je prepovedan...
ti_si_nula
# 13.10.2015 ob 21:31
Kadar ima kak pacient ali pacientka težave, ki jih je težko diagnosticirati (ali ker ni nič izjemnega, je vse v mejah normale), nujno sledi ekspresna diagnoza depresija ali blaga depresija. Predpiše se 4 ali 5 škatel različnih tablet in je stvar za zdravnike adakta. Ta pacient/ka niti približno ne rabi antidepresivov, le nekaj konkretnih sprememb v svojih navadah/slogu življenja, miselnih vzorcih....kateri zdravniki se v pacienta/ko tako poglobijo? Nobeni, ker se žal mnogo raje poglabljajo v potencialne nadure, privat delo, komolčarstva, razne razpise,...ni da ni. Najbolj enostavno je izdati recept, vse ostalo je že prevelik napor...tu se skriva ta "zgornja meja" predpisovanja antidepresivov.
jureimacure
# 13.10.2015 ob 20:06
Oliva se strinjam.
Težave naj ne bodo tabu in se jih bo v začetni fazi reševalo.
Guliarth
# 13.10.2015 ob 15:14
Antidepresivi slabšajo depresijo, vse za biznis.
Dezmond
# 13.10.2015 ob 21:39
Treba je biti močan in prestati hude čase. V življenju ni vse vedno rožnato in če je človek navajen na to, mu je lažje.
yoda
# 13.10.2015 ob 17:16
Največ serotonina se se proizvaja v črevesju. Zdrava in prava prehrana ter pravi probiotiki vam lahko pomagajo do bolj srečnega življenja.
samogledam
# 14.10.2015 ob 19:30
@DišečaKava...in zakaj je več depresije,osamljenih in nesrečnih v blokovskem naselju kot na podeželju ? jah, ni vsak sposoben postati gospod v mestu. Včasih je bolj zdravo na podeželju kaj delat, pa še sosedje ti pomagajo.Kot pa vidim je to spoznal že marsikateri akademik, ki ob nedeljah veselo prekopava okolico vikenda...
MucaMaca
# 14.10.2015 ob 18:03
@kajuli

Ne vem, če lahko poimenuješ študije profesorjev s Harvard medical school in zdravnikov z MayoClinic o vplivih telesne vadbe na depresijo in anksioznost za laične. Če lahko, vsa čast, veš nekaj kar oni ne.

health.harvard.edu/mind-and-mood/exercise-and-depression-report-excerpt

health.harvard.edu/press_releases/benefi
ts-of-exercisereduces-stress-anxiety-and-helps-fight-depression

mayoclinic.org/diseases-conditions/depression/in-depth/depression-and-exercise/art-20046495
oziris.va
# 13.10.2015 ob 18:07
Rabimo gladiatorske igre.

Stari so vedeli, kaj ljudje rabijo: "kruha in iger".
samogledam
# 13.10.2015 ob 19:48
ravno danes sem prebral zgodbo v Oni od neke Ane ki je svoje življenje temeljito zavozila, zaradi seksa s starejšim sodelavcem v Bolnišnici, ki se ni želel vezati a je ona vseeno zanosila,da bo nedolžno dete postalo orodje za izsiljevanje...ko je njen značaj zakockal še delovno mesto in kariero se je zatekla v depresijo. Otroka so ji odvzeli ker ni sposobna ga ljubit kot mati in sedaj tava kot klošarka da se smili sebi in drugim...Haloo ! in njej naj bi pacienti zaupali svoje življenje- po poklicu anastezistka...ki je mimogrede najbolj iskan, spoštovan in cenjen poklic v svetu. In zakaj bi moral jaz obsojati njene zgrešene odločitve...jih ne bom, a tudi sočutja ne bo od mene prejela. Ker jaz spoštujem vsakogar ki se vsaj malo potrudi biti pošten do sebe in drugih.
oliva
# 13.10.2015 ob 16:10
To je res, @melanholik, govorila sem o teh slednjih oz. moj poudarek je bil na teh.
Kar se tiče depresije, pa je res diskutabilno.
Tudi, kdaj oz. če sploh zdraviti z antidepresivi itd.
Kazalo