Med spanjem se telo tudi popravlja in obnavlja, znano je, da se takrat izloča rastni hormon, ki je pri otrocih pomemben za rast, pri odraslih pa za zdravljenje poškodb. Foto: Pixabay
Med spanjem se telo tudi popravlja in obnavlja, znano je, da se takrat izloča rastni hormon, ki je pri otrocih pomemben za rast, pri odraslih pa za zdravljenje poškodb. Foto: Pixabay
Spanje
Kaj požene ljudi v umetno podaljševanje dneva? To niso nujno "slabe" navade, saj ima svoj vpliv tudi genotip, a sodobni, zahodni slog življenja zagotovo ne pomaga. Foto: EPA

To je zdaj javna zdravstvena težava, ki je ne smemo prezreti. Pozivamo k javni razpravi o potrebnih ukrepih. Morda bi morali večernim tipom dovoliti, da delo začnejo in končajo pozneje, če je to seveda izvedljivo. Potrebne so tudi dodatne raziskave, kako večernim tipom pomagati pri napornem vzdrževanju ritma sinhrono s Soncem.

Malcom von Schantz, kronobiolog
Cirkadijski ritem
Poenostavljena ilustracija regulacijskega kroga za ritem, ki ga izvaja poseben gen; kaže dogodke v roku 24 ur. Ko je ritemski gen aktiven, se ustvari tudi ritemski mRNK. Ta vstopa celično citoplazmo, kjer služi kot osnova za izdelavo proteina PER. Ta se nabira v celičnem jedru, kjer nazadnje blokira izražanje ritemskega gena. Tako se ustvari cikel, ki je podlaga za cirkadialni ritem. Foto: Institut Karolinska
Cirkadijski ritem
Biološki ritem: listi mimoze sledijo dnevnemu redu tudi, če je rastlina ves čas v temi. Foto: Institut Karolinska

Več akademskih ustanov je iskalo povezavo med kronotipom in tveganjem umrljivosti. Kronotip je nagnjenje posameznika k spanju v določenem delu dneva, tveganje umrljivosti pa možnost, da bo posameznik umrl v določenem časovnem obdobju.

Znanstveniki Univerze v Surreyju (VB) in univerze Northwestern (ZDA) so analizirali podatke 433.268 ljudi v okviru študije UK Biobank. Ugotovili so, da imajo ponočnjaki (oz. sove) 10 odstotkov višje tveganje umrljivosti od jutranjih tipov (v skladu z angleškim jezikom so jih poimenovali škrjanci). 50.000 ljudi znotraj vzorca je imelo višjo verjetnost, da bodo umrli v obravnavanem časovnem obdobju šestih let in pol, piše v Northwesternovem sporočilu za javnost.

Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Chronobiology International. Dozdajšnje raziskave so se osredotočale na motnje metabolizma in krvožilne bolezni, medtem ko je ta po trditvah avtorjev prva, ki se ukvarja s tveganjem umrljivosti.

"Sove, ki poskušajo živeti življenje škrjanca, bodo imele zdravstvene posledice," je ugotovitve na kratko povzela Kristen Knutson, nevrologinja in soavtorica.

"To je zdaj javna zdravstvena težava, ki je ne smemo prezreti. Pozivamo k javni razpravi o potrebnih ukrepih. Morda bi morali večernim tipom dovoliti, da delo začnejo in končajo pozneje, če je to seveda izvedljivo. Potrebne so tudi dodatne raziskave, kako večernim tipom pomagati pri napornem vzdrževanju ritma sinhrono s Soncem," je izjavil Malcom von Schantz, profesor kronobiologije.

Še ena slaba novica za sove: znotraj raziskave so ponočnjaki pogosteje staknili sladkorno bolezen, nevrološke in psihološke motnje.

Sicer je treba poudariti, da korelacija ne nujno pomeni vzročnosti. Vprašanje je, ali so ti negativni pojavi povezani neposredno s kronotipom ali pa - denimo - z drugimi navadami, ki se pogosteje najdejo pri ponočnjakih.


Zakaj nekateri ponočujejo

Kaj požene ljudi v umetno podaljševanje dneva? To niso nujno "slabe" navade, saj ima svoj vpliv tudi genotip, a sodobni, zahodni slog življenja zagotovo ne pomaga. Prehranjevanje pozno zvečer, še posebej s težko prebavljivo hrano. Pomanjkanje fizične dejavnosti. Strmenje v zaslone pozno v noč, pa naj bodo to filmi na televiziji ali obvestila o dejavnosti družbenih omrežij na prenosnih telefonih. Umetna osvetlitev, ki omejuje proizvodnjo spalnih hormonov. Mamila, alkohol, pa tudi stres na splošno ... "Imamo obsežno in raznoliko plejado dejavnikov, ki so povezani s tem, da ostajate pokonci," je dodala Knutsonova.

Se lahko sova spremeni v škrjanca?
Avtorji raziskave zatrjujejo, da imata genetika in okolje uravnotežen vpliv na kronotip posameznika. To pomeni dvojno. Nekateri pač niso "krivi" za ponočevanje, saj nagnjenost izvira iz zaporedja na DNK. A to še ne pomeni, da so na to "obsojeni", saj je zaradi dejavnika okolje mogoče bioritem spreminjati, pri enih lažje, drugih težje.

Pomemben dejavnik je melatonin, kemijska spojina, ki vpliva na biološko uro v možganih. Tesno je povezana s svetlobo. Umetna osvetlitev zvečer omejuje proizvodnjo melatonina, prav tako strmenje v zaslon mobilnega telefona v postelji.

Za sinhronizacijo ritma s sončnim se je torej treba izogibati bleščečim zaslonom, priporočljivo vsaj uro pred načrtovanim spanjem. Prav tako je dobro oči izpostaviti jutranjim sončnim žarkom.

Še najučinkovitejši način je: taborjenje. To podpira znanstvena raziskava, pred leti objavljena v Current Biologyju. Iskali so načine, kako sinhronizirati bioritme znotraj neusklajenih parov. Poslali so jih na kampiranje brez svetilk, telefonov in podobne elektronske opreme. Skupina je bila podvržena le soncu in luni, zato so njeni člani polagoma postajali zaspani hkrati in bolj v skladu z naravno svetlobo.

Seveda je potem treba uporabiti lastno voljo in ritem vzdrževati, sicer je trud brez učinka. Dobro je vzdrževati isti čas odhoda v posteljo in vstajanja, da se telo temu (prisilno) prilagodi. Dlje ko se navada vzdržuje, globlje se vtisne v nevronske povezave in kemične reakcije telesa.

Delovni čas prilagoditi zaposlenemu
A ker dejavnika genetike ne glede na trud ni mogoče zavreči, izrazito večernih tipov ni dobro siliti, naj vstajajo ob 5. zjutraj. "Treba je ugotoviti, da je kronotip deloma gensko pogojen, in torej ne posledica hibe v nravi. Sovam bi torej lahko ponudili prilagodljiv delovni urnik, ne pa jih siliti, da vstajajo za delovnik, ki se začne ob 8. zjutraj. Pripravite kronotipom prilagojene izmene. Nekateri so pač primernejši za nočno delo," je dejala Knutsonova.

Raziskovalka že pripravlja naslednjo znanstveno etapo. Skupini ponočnjakov bo pomagala do jutranjega urnika in spremljala njihovo zdravje, testirajoč hipotezo, da se bo do neke mere izboljšalo.

To ni lahko početje. Nekaterim težavo predstavlja že prehod na poletni čas in - sodeč po sporočilu za javnost - je prav takrat višja pojavnost srčnih napadov. "Ne smemo pozabiti, da se tudi majhno tveganje v praksi pomnoži z 1,3 milijarde ljudi, ki jih doleti takšna menjava ure."

Opozorilo trobi skozi isti rob rog številna dozdajšnja. Primer: pred leti so strokovnjaki Univerze v Michiganu sporočili, da zaradi "pritiskov iz okolja" ljudje vse pogosteje premalo spijo oziroma izraziteje odlagajo večerni odhod v posteljo. Opozorili so, da bo s takšnim trendom nastopila "svetovna kriza spanja".

Kaj so počeli raziskovalci
Podatke o kronotipu so od 433.268 udeležencev pridobili anketno; ljudje so se o tem samoopredelili. Možnosti so bile štiri: popolnoma jutranji, zmerno jutranji, zmerno večerni in popolnoma večerni tip. Starostna skupina je bila stara od 38 do 72 let. Nato so šest let in pol spremljali, kdo izmed udeležencev je umrl in v kateri starostni skupini je bil. V izidih so upoštevali vpliv pričakovane stopnje drugih zdravstvenih težav, ki tudi vplivajo na smrtnost.

"Vzrok tveganja umrljivosti pri večernih tipih bi bil lahko povezan z vedenjem, psihološkimi in fiziološkimi dejavniki. Ti bi bili lahko povezani s stalnim neskladjem med notranjo fiziološko uro in zunanjo prisilo, torej delovnimi obveznostmi in socialnimi dejavnostmi."

Več o spanju
Prav za področje raziskav notranje biološke ure je bila letos podeljena Nobelova nagrada za medicino. C. Hall, Michael Rosbash in Michael Young so pri sadni mušici izolirali gen, ki nadzoruje običajen dnevni biološki ritem, in sklepali, da ura po enakem načelu tiktaka tudi pri drugih večceličnih organizmih, vključno z ljudmi.

Pri ljudeh cirkadialni ritem oz. notranja biološka ura uravnava ritem spanja, hranjenje, izločanje hormonov, krvni tlak in telesno temperaturo.

Pri vsem tem je zanimivo, da smo bili vsi sesalci nekoč v zgodovini povsem nočna bitja. Naši najzgodnejši predniki so živeli vzporedno z dinozavri. Z njimi niso mogli tekmovati po moči in drugih telesnih atributih, zato so svoje dejavnosti umerili v čas, ko so dinozavri pač - spali. Lanska raziskava v reviji Nature Ecology & Evolution je pokazala, da se je preobrat iz nočnih bitij v dnevna zgodil prav pred 66 milijoni let, ko so neleteči dinozavri izumrli.
Človek je najdlje brez spanja zdržal 11 dni, ne brez posledic.

A tudi predolgo spanje ni dobro. Obstaja povezava med rednim spanjem, daljšim od devetih ur, in tveganjem možganske kapi.

To je zdaj javna zdravstvena težava, ki je ne smemo prezreti. Pozivamo k javni razpravi o potrebnih ukrepih. Morda bi morali večernim tipom dovoliti, da delo začnejo in končajo pozneje, če je to seveda izvedljivo. Potrebne so tudi dodatne raziskave, kako večernim tipom pomagati pri napornem vzdrževanju ritma sinhrono s Soncem.

Malcom von Schantz, kronobiolog