Zdravje

Poudarki

  • "Tunelski vid" samomorilca
  • Obljuba za življenje
  • Depresija in alkohol
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 27 glasov Ocenite to novico!
false
Samomorilska kriza je kot "tunelski vid", nobenih drugih rešitev ni mogoče videti, je dejala Vita Poštuvan. Foto: BoBo
       Možganske strukture in kemija se začnejo popravljati, podobno kot pri antidepresivih, in ljudje vedno manj razmišljajo o samomoru. Samomorilska kriza je kot "tunelski vid", nobenih drugih rešitev ni mogoče videti.       
false
Samomorilnost in depresija gresta z roko v roki. Foto: BoBo
       Ne rečemo za vedno, ker potem ljudje nočejo obljubiti. V terapiji dostikrat delamo z majhnimi koraki: za danes, ta teden oziroma do naslednjega srečanja. Mogoče to zveni na trhlih tleh, a osebi, ki razmišlja o samomoru, je vseeno za vse. Ena obljuba potem lahko dosti pomeni in velikokrat dobesedno reši življenje.       
depresija, psihična bolezen, psihiatrična klnika, psihiatrija, duševna bolezen
Ljudje v duševni stiski imajo zamegljen pogled na svet. Foto: BoBo
       Ali ti je tako hudo, da razmišljaš, da bi si kaj naredil? To je eno klasično vprašanje, ki je primerno. Besedo samomor lahko vedno brez težav neposredno naslovimo, saj pomislek, da bomo tako nekoga šele spodbudili k samomoru, ne drži. Študije so pokazale, da na tak način ideje ne moremo vcepiti od zunaj.       
Alkohol, alkoholne pijače
Veliko depresivnih ljudi se zateka v alkohol, s tem pa si še bolj škodujejo. Foto: BoBo
       Povezava duševna bolezen in alkohol je zelo pomenljiva. Če pogledamo psihološke avtopsije umrlih zaradi samomora, ugotovimo, da je od 60 do 90 odstotkov ljudi imelo duševno bolezen, največkrat nezdravljeno depresijo.       

Dodaj v

Samomorilska kriza je kot "tunelski vid", nobenih drugih rešitev ni mogoče videti

Samomorilnost se pojavi, če ne zdravimo dalj trajajoče depresije
7. september 2015 ob 15:07,
zadnji poseg: 7. september 2015 ob 15:29
Ljubljana - MMC RTV SLO

Lani si je v Sloveniji življenje vzelo 388 ljudi, 325 moških in 63 žensk. Najbolj ogrožen je vzhod države, najmanj Primorska. Pomembno je razmišljanje o pomoči in podpori ljudem v stiski.

Ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki ga zaznamujemo 10. septembra, je potekala predstavitev projekta Moč, ki je po vsej državi vzpostavil devet psiholoških svetovalnic. Svetovalnice delujejo preventivno na področju preprečevanja samomorov, še ta mesec pa bodo nabor pomoči razširili, saj bodo namenjene tudi staršem v stiski, je dejala vodja projekta z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Saška Roškar.

Število samomorov se pri nas vztrajno znižuje in je bilo lani najnižje v zadnjih štirih desetletjih. V študiji so poskušali pokazati povezavo med zmanjševanjem števila samomorov in preventivnimi akcijami, a neuspešno. Roškarjeva vseeno poudarja, da tudi če preventiva reši enega samega človeka, je to zadosten razlog za nadaljevanje dejavnosti. V mreži psiholoških svetovalnic Moč so tako lani pomagali 712 ljudem.

Najbolj ogrožene so regije na vzhodu države, najvišji samomorilni količnik je tako imela celjska regija, najnižjega pa so zaznali na Primorskem in v Ljubljani.

Si v stiski? Imaš občutke nemoči, brezupa in misli o samomoru? Informacije za ljudi v stiski so le klik stran. Živ? Živ!
.

Center za psihološko svetovanje Posvet.

.
"Vesela sem, da je količnik samomorilnosti v Sloveniji upadel, ravno našo spletno stran Živ? Živ! smo odprli konec leta 2013 in je ravno sovpadlo z znižanjem samomorilnosti v Sloveniji leta 2014,"
je ponosno dejala psihologinja Vita Poštuvan, ki je za MMC spregovorila ob robu novinarske konference. Mediji so veliko govorili o vplivu gospodarske krize na število samomorov, a tudi tu ni mogoče dokazati nobene statistične povezave, je dodala.

Samomor kot kulturni fenomen
Najnovejši podatki nakazujejo, da bomo na neslavni lestvici najbolj samomorilskih narodov, kjer je Slovenija vedno v vrhu, rahlo zdrsnili nižje, a dokončnih podatkov za druge države še ni, tako da bo s primerjavo treba še počakati, pojasnjuje Poštuvanova. "Državam zahodnega sveta se količnik samomorilnosti znižuje, zvišuje pa se v nekaterih državah v razvoju, tako se stanje nekako globalizira," je dejala o smernicah, ki jim sledi tudi Slovenija.

"Države v razvoju so se začele spoprijemati s tegobami in stiskami modernega sveta, nimajo pa še preventivnih akcij in servisov pomoči," je opisala razloge za rast samomorilnosti v razvijajočih se državah.

Med razlogi za samomorilnost glavno vlogo igrata kultura in genetska nagnjenost do depresije in drugih duševnih bolezni. "Introvertirane kulture smo bolj nagnjene k samomoru, proti sebi obrnemo agresijo, ekstrovertirane pa bolj verjetno agresijo obrnejo navzven proti drugemu," pojasnjuje Poštuvanova in dodaja, da se z globalizacijo sveta vse te kulturne razlike topijo v eno globalno kulturo in morda tudi zato opažamo vedno manjše razlike med samomorilnimi količniki.

Med najbolj samomorilskimi narodi najdemo introvertirane "severnjake", kot so Finci, potem Madžare, Japonce in baltske države, na drugi skrajnosti pa najdemo muslimanske države Bližnjega vzhoda, ki samomora praktično ne poznajo, saj "je tam samomor velik tabu, je strogo prepovedan". "Vera torej igra preventivno vlogo."

Depresija in alkohol
Samomorilnost gre z depresijo z roko v roki, a treba je biti previden, saj obeh pojavov - čeprav vedno nastopata skupaj - ne smemo enačiti. "Veliko ljudi je ta trenutek v zahodnem svetu depresivnih, raziskave kažejo tam pet odstotkov, ampak zelo majhen delež teh pomisli na samomor," opozarja Poštuvanova.

Samomorilnost se lahko pojavi, ko se depresija vleče dalj časa in se je ne zdravi. Namesto da bi si takšen človek poiskal pomoč in oporo v okolju ali psihološki svetovalnici, se sam "zdravi" z alkoholom ali čem podobnim in si tako dela še večjo škodo. "Povezava duševna bolezen in alkohol je zelo pomenljiva. Če pogledamo psihološke avtopsije umrlih zaradi samomora, ugotovimo, da je od 60 do 90 odstotkov ljudi imelo duševno bolezen, največkrat nezdravljeno depresijo," je dodala.

Na vprašanje, ali sploh kdo, ki ni depresiven, naredi samomor, Poštuvanova omenja t. i. "filozofski samomor", ko nekdo iz filozofskih prepričanj pride na idejo, da je življenje brez smisla. A velikokrat je vzrok, da filozof dobi takšno idejo ravno depresija, dodaja.

Vzroki in sprožilci
Vzrokov za samomor je veliko in jih ni mogoče zreducirati na preprosto, enoznačno razlago. Med starejšimi je pogosta osamljenost, telesne bolezni, ki onemogočajo normalno življenje, ter občutek nezaželenosti in nesprejetosti v okolju, našteje Poštuvanova.

Med sprožilce pa sodijo trenutni stresni dogodki, gre za odločitev v afektu. Od nedavnega prepira, ločitve, do izgube službe, finančne krize itd.

Obljuba za življenje
V pogovoru s samomorilno osebo velikokrat ne vemo, kaj lahko rečemo, na kakšen način pomagamo, da ne bi stanja še poslabšali. Tudi strokovnjaki, ki načeloma vedo, kaj reči in narediti, nimajo univerzalnega odgovora, ker je vsak primer drugačen. Za pridobitev tovrstnih spretnosti je potrebno veliko pogovora, dodaja.

Prvi potreben korak je, da si sploh upamo vprašati, a treba je paziti, da osebe ne obsojamo. "Ali ti je tako hudo, da razmišljaš, da bi si kaj naredil? To je eno klasično vprašanje, ki je primerno. Besedo samomor lahko vedno brez težav neposredno naslovimo, saj pomislek, da bomo tako nekoga šele spodbudili k samomoru, ne drži. Študije so pokazale, da na tak način ideje ne moremo vcepiti od zunaj," Poštuvanova opisuje primerno komunikacijo, ki predstavlja pozitiven trenutek, saj se tako človek v stiski razbremeni, morda prvič sploh nekomu zaupa svoje temne misli.

"Tunelski vid" samomorilca
Drugi korak je pa ta, da sogovornika poskušamo prepričati, da si v tistem trenutku ničesar ne naredi. Če je huda kriza, moramo z osebo ostati, dokler ne pride druga pomoč v obliki reševalcev ali pa sorodnikov. V tem kriznem trenutku poskušamo doseči, da nam oseba da za neki kratek čas "obljubo za življenje". "Ne rečemo za vedno, ker potem ljudje nočejo obljubiti. V terapiji dostikrat delamo z majhnimi koraki: za danes, ta teden oziroma do naslednjega srečanja. Mogoče to zveni na trhlih tleh, a osebi, ki razmišlja o samomoru, je vseeno za vse. Ena obljuba potem lahko dosti pomeni in velikokrat dobesedno reši življenje," opisuje, kako poteka delo v svetovalnicah.

Zadnji korak predstavlja iskanje pomoči in rešitev v vmesnem času, ki poskrbijo za pozitivne spremembe, da po izteku obljube oseba ni več v istem poraznem stanju. "Možganske strukture in kemija se začnejo popravljati, podobno kot pri antidepresivih, in ljudje vedno manj razmišljajo o samomoru. Samomorilska kriza je kot "tunelski vid", nobenih drugih rešitev ni mogoče videti," je sklenila Poštuvanova.

Gorazd Kosmač
Prijavi napako
Komentarji
frgo
# 07.09.2015 ob 15:17
na drugi skrajnosti pa najdemo muslimanske države Bližnjega vzhoda, ki samomora praktično ne poznajo

priznam, da sem sedaj malo zmeden
Prismuknjen
# 07.09.2015 ob 15:37
Zame je življenje mučno in priznam, da ne uživam v njem.
KennyAngel
# 07.09.2015 ob 15:10
Pomoč stane. Ne more si vsak privoščiti pomoči, mnogo takih, ki jo potrebuje, nima denarja za to.
bp81fx
# 07.09.2015 ob 16:02
Primorska najmanj. Torej klima pomaga.
mirka
# 07.09.2015 ob 15:49
@Prismuknjen

Jaz tudi ne večino časa. Ah, pa saj kdaj se pa tudi kaj lepega zgodi.
Radenm
# 07.09.2015 ob 15:15
Samomor je občutljiva zadeva. Po eni strani podpiram pravico človeka da umre pod svojimi lastnimi pogoji in po lastni odločitvi, po drugi strani pa je seveda težava če obstajajo boljše možnosti, a jih človek ne vidi.
KavčarSfotelja
# 07.09.2015 ob 18:34
O, ja, tudi sam sem v tem. Depresija. Ko te ničesar ne zanima več, ni motivacije, ni veselja, sama apatija, brezdušnost in neizmerna žalost. Ali pa jeza, ki se kuha kot vulkan znotraj, ki ponavadi izbruhne ven v takih toksičnih, vaških odnosih (kot jih je opisal Matilda). V družini sm bil pa deležen srepih pogledov in karanja, čš to ni prav.
Imam staro mamo, živi v istem kraju in sta moj stric in moja mami tudi kar navezana nanjo, tam ponavadi imamo tudi kosila med tednom in seveda to je manjša kmetija in je treba kdaj kej pomagat, me pa čedalje bolj mineva, ker je vešča stara vsak dan bolj senilna in tečna, čš joj kok je dela, pa noga me boli pa zanič sm in podobno, njen način govorjenja z mano je podobna temu, kot da sem nek hlapec, vreden dreka v zatohlem kotu in ne njen vnuk.
Pa če rečem "Ne da se mi!", medtem ko buče dol dajam s trosilca v drvarnico pač v svojem tempu, ker hočem čim prej stran mi pa teži, češ, a te ni sram, ti še ne veš, kaj te čaka. Yeah, yeah, whatever, old hag. Ne, ne vem, kaj me čaka, hebemti, pa tud nism kriv, da je država v pizdi. Zato se mi tudi gabi delo, pa iskanje službe pa zavodi in podobno sranje. Zaradi odnosov in ne zaradi dela samega. Podobne vibracije dobivam tudi doma, k me sprašujejo, kaj bom s faksom nardu, al nadaljeval al zavod, k pa sam ne vem in me ne zanima v resnici. Preveč ugajanja, prijaznosti in obizrnosti do drugih, sam pa tega od drugih nism bil deležen in počas imam vsega zadost.
audio
# 07.09.2015 ob 16:08
@ frgo
na drugi skrajnosti pa najdemo muslimanske države Bližnjega vzhoda, ki samomora praktično ne poznajo

priznam, da sem sedaj malo zmeden


Že dolgo se nisem tako iz srca nasmejal.
Hvala za tole...
Dajo
# 07.09.2015 ob 17:37
Take osebe stalno stojijo na robu, trenutni stresni dogodek jih samo pahne v afekt čez rob.
Uničevanja ljudi s tempom življenja pač vsi ne zdržijo.
alenko.ms
# 07.09.2015 ob 17:28
Tocno tako.
Niso krive "droge" temvec ta sistem, ki te sili da garas, garas, puscas duso v sluzbi, da se dokazes da si boljsi od vsakega. Potem pa na koncu dobis mizernih 500 evrov place s katerimi bi naj bil bog.
Depresija me udari vsakega 15ega ko pogledam koliko sem dobil place, napram koliko ur sem dejansko delal.
stepovsek
# 07.09.2015 ob 19:23
Dolgo časa sem bil podobnega mnenja kot večina ljudi. Torej, samomorilci so starhopetci in sebičneži, dokler mi pred par mesci ni dala ena primerjava malo mislit. Ko se je zgodil napad na WTC , smo lahk videli ogromno ljudi kako se meče skozi luknje ali iz strehe gorečega WTCja, kljub temu da so vedeli, da jih čaka gotova smrt, ampak je bil strah pred tem da bi zgoreli živi veliko večji. In isto je z večino samomorilci. Trplenje in strah ter tegobe ki jim ga ustvarja življenje so veliko hujše kot pa strah pred končanjem lastnega živlenja. Ne zamerim jim, niti jih nimam za strahoptce.
komentatorka ena
# 07.09.2015 ob 19:40
res je žalostno, ker človek, od mladosti dalje, nima nikogar s komer bi se resnično pogovoril O SAMEMU SEBI; zato je veliko samomorov. Človek rabi človeka, ne bankomat.
Senzor
# 07.09.2015 ob 17:02
Med najbolj samomorilskimi narodi najdemo introvertirane "severnjake", kot so Finci

Tale teorija o genetski predispoziciji je na trhlih nogah. Še posebej, ker sem že v šolskih letih od učiteljice slišal, da so skandinavci, še posebej oni najbolj severneje, bolj depresivni zaradi pomanjkanja sončne svetlobe- v delu leta, ko je dosti dlje čez dan temno kot svetlo. Isto je baje pri inuitih.
Zdaj ko malo razumem pomen amigdale, češarka in vpliva sončne svetlobe na izločanje hormonov/aminokislin, se mi to zdi zelo smiselno. Depresivni bi se na Maldivih zelo verjetno počutili bolje. Preden kdo omeni gene, bi jaz pogledal kako se je oseba naučila reševati notranji konflikt, ki je zaradi hormonov najbolj izrazit v najstniških letih.
Če se takrat vedenjsko samo preda sledenju dobremu počutju, bo imela oseba hude probleme kasneje, ko se hormoni sicer umirijo, a tudi nastopi streznitev od najstniške zagnanosti in dolžnost sprejemanja odgovornosti.
Izključno predajanje dobrim občutkom ima veliko možnosti za odvisniško vedenje v mnogih oblikah. Da življenjski stil in osebno prepričanje igrata veliko vlogo pri počutju, je res. Skandinavci imajo na primer močno sceno raznih ne najbolj "prešernih" zvrsti metala, in glasba dokazano vpliva na počutje človeka.
To lahko potrdim z lastnimi izkušnjami. Najbolj pa se mi zdi teorija o genetski nagnjenosti zavajanje zaradi tega, ker je danes to mantra farmakeie. Kar vse je po novem genetsko. Še posebej tiste stvari, ki povezujejo ravno proizvode tabletarsko-injekcijskega kartela z
raznimi bolezenskimi in čustvenimi stanji ljudi.
K tej povezavi brez dvoma spada GMO in s sladkorjem, sladili in ojačevalci okusa naphana prazna hrana. ZDA so živ dokaz za kaj takega. Tam hočejo ljudi za vsako malenkost spravit na antidepresive, čeprav jim največkrat samo manjka osnovnih hranil v hrani, zaradi česar se tudi obnašajo depresivno/agresivno, ker možgani ne zmorejo normalno funkcionirati (pa tudi moralne vrednote so v ameriki na psu).
Tablete pa delujejo enako kot nelegalne droge- zasvojijo in otopijo človeka, problema pa ne rešijo. Eno je okvarjen čelni reženj in podobno, drugo pa človek, ki je sicer zdrav, pa mu kljub temu ne uspe biti dobro razpoložen.

Dovolj je raziskav, ki napisano podkrepijo, a jih inštituti javnega zdravja ne vzemajo resno. Tudi načrtno. Holistični dr. James Bradstreet je na primer odkril povezavo med avtizmom, virusi in prehrano, pa so ga našli mrtvega. Skupaj s še sedmimi, večino teh na Floridi, kjer so sodelovali z Bradstreetom. Najbrž ker so bili malo pred tem, da svetu povejo resnico o uporabi živih virusov in težkih kovinah v cepivih. Ali o GcMAF spojini, ki blaži avtizem
skupaj s kanabidiolom in ostalimi spojinami iz konoplje, nasploh pa GcMAF zdravi raka. Ostali opozarjajo na neumnost modernih diagnostičnih metod, ki ljudem predpisujejo tablete proti depresiji, čeprav so v resnici žalostni (primer starejše ženske, ki je izgubila
moža).

Da se bo človek dobro počutil je odvisno od mnogih faktorjev, najprej hrane in okolja. Komunikacija in pristni odnosi seveda tudi igrajo pomembno vlogo. Človek naj ne pričakuje preveč, naj ne misli, da je sreča ali ljubezen nekaj, kar dobi od drugega, pa bo v največji meri zadovoljen. Takrat se bo največkrat ubadal s problemi, ki jih povzroči sam, a tudi te bo lahko rešil brez tablet in zapletanja v črne misli. Za razlago genetskih vzrokov pa bom verjel samo, če jih doktorji omenijo v okviru epigenetike- to je signalov, ki jih geni dobijo iz okolja. V tem
primeru se vpliv hrane, tablet in življenjskega stila ne bo dalo pomest pod preprogo.
Nasvet majhnega preizkusa- za dobro počutje je včasih dovolj že, če človek "menza prehrano" zamenja za obisk kake dobre bio trgovine, in se sam zanima za pomen hranil v telesu, ali dobrodejnih učinkov kefirja, konopljinega olja, aloe vera in drugih rastlin. Že s tem človek dobi en smisel. Moje počutje izpred desetih let se po kvaliteti ne more primerjat z zdajšnjim, ko zanj skrbim tako fizično kot duhovno.
Nobenih tablet, nobenega defetizma. Ko kaj začasno postane preveč, pa pomaga trden temelj vere, in to je to.

Radenm
# 07.09.2015 ob 15:28

Temu se reče izražanje svobode govora. To ni nikakršno bombanje, ampak opominjanje ljudi, zakaj so ZDA propadle. Če bi meni kdo težil, da si zaradi načina življenja tega uničujem, mu tudi prisluhnem. Zato, ker sem pripravljen poslušat. Velika večina američanov pa to ni, ampak samo jamrajo o tem in onem, bistvo pa spregledajo. Obnašajo se tako, kot hočejo, namesto tako, kot bi se morali. In država je pred kolapsom. Isto velja za cel svet.
MucaMaca
# 07.09.2015 ob 16:40
Ura psihoterapije se giblje od 50 € naprej, zdravstveno zavarovanje pa krije eno ali dve terapiji mesečno. Nič čudnega, da je potem tretjina Slovencev na pomirjevalih in antidepresivih. Država jim plača fiks v obliki tablet, da se jim jeb_, vzrok za psihično bolezen pa ostaja nerešen.
mikitr
# 07.09.2015 ob 16:30
Postali smo materjalna družba,sploh pa družba ,kjer je za nekatere veliko in preprosto,za druge pa malo in breizhodno.Če manjka še pozitiven duh ,ljubezen ,=sreča,postanejo dnevi dolgočasni in enakolični,v vsakovrtnem pomankanju in takrat spoznaš ,da trpiš in trpiš =bolje da te ni.
Cinik
# 08.09.2015 ob 08:32
Naj najprej povem, da me veseli, da se v slovenski javnosti omenja problematiko samomora in psihičnih obolenj nasploh. Gre za temo, ki je še zmeraj nekako zamolčana, tabuizirana in stigmatizirana, kar še dodatno otežuje iskanje primerne pomoči in okrevanje obolelih - da denarnih težav in resnično kvalificiranih in primernih zdravnikov ne omenjam. Po drugi strani pa se mi zdi, da so nekatera izredno problematična psihološka obolenja včasih še preveč integrirana v družbo - naj omenim samo alkoholizem.

Nisem psihiater, psiholog ali psihoterapevt in vloge strokovne pomoči ne nameravam in ne morem nadomestiti. Govorim le iz lastnih izkušenj in obeh perspektiv. Več kot ena meni draga oseba si je vzela življenje in takrat bi prisegel, da na tak način ne bi mogel prizadeti svojih bližnjih. Naj priznam, da je v fazi žalovanja pri meni zmeraj prisoten kanček samopomilovanja, nekako sem se zaradi lastne žalosti tu in tam zasmilil sam sebi... Pa vendar sem moral razumeti, da žrtev nisem bil jaz, pa tudi krivec ne, čeprav je bilo to nemalokrat bolj samoprepričevanje kot razumevanje.

Po drugi strani pa, če se sam znajdeš na robu... Drugih poti zate pač ni, vsaj v tem trenutku preprosto ne obstajajo. Nostalgija in lepi spomini ne pomagajo, ker depresija sama selektivno preprečuje tvorbo lepih spominov, tisti obstoječi pa se izgubijo nekje v črni luknji. Pusti te ohromljenega, povsem topega in skrajno obupanega hkrati. Nikakor mi razpravljati o tej tematiki ni lahko - ljudje smo različni in tudi psihična obolenja doživljamo drugače. Pa se nekako vseeno počutim dolžnega, napisati par besed - morda pa jih po nekem naključju prebere oseba, ki ji bodo v pomoč.

Bodite razumevajoči in potrpežljivi. Ne krivite obolelih, ker jih tudi za fizične bolezni ne bi krivili. Ne krivite sebe (razen, če ste osebno koga pripeljali do psihiatrije, in sicer ne v pozitivnem smislu - na tem mestu bi se rad zahvalil očetu, ki je to vlogo z odliko opravil, prav tako ne v pozitivnem smislu). Psihična obolenja imajo vrsto simptomov, prognoz in vzrokov - informirajte se. Statistično gledano stori samomor več obolelih za bipolarno motnjo kot unipolarno depresijo. Sorazmerno majhen odstotek obolelih shizoidnih osebnostnih motenj doživlja vizualne halucinacije. Depresija ne pomeni imeti slabega dneva ali dva. Obstaja cel spekter motenj hranjenja, ki lahko zadevajo vse spole in starosti. Prehrana, gibanje, spiritualnost, druženje... so lahko v pomoč posameznikom, ampak po navadi niso rešitev, sploh ne trajna. Če vas drži, da bi obolelemu rekli, naj se bolj potrudi, naj ne gleda samo nase, naj misli bolj pozitivno - se raje ugriznite v jezik. Pomagajte ljudem najti zdravniško pomoč. Vsak psihiater ni primeren za vsakega obolelega - tako pač je. Prisluhnite ljudem. Njihovi občutki so zanje realni, torej povsem legitimni.

In še malenkost: Nek minimalni ritem vsakdana pomaga. Zbudite se zjutraj in imejte zajtrk. Pojdite ven, četudi za dve minuti. Pojdite pod tuš, oblecite se. Bodite strpni do sebe. Spremljajte občutke, njihovo intenzivnost in frekvenco, zapišite jih. Premagajte dvome ali strah in poiščite pomoč. Če vam ena oblika terapije ne pomaga, bo morda druga. Če se za nič na svetu ne bi udeležili skupinske terapije, je v redu, če ne pomagajo ena zdravila, bodo morda druga - antidepresivi niso učinkoviti pri bipolarnih motnjah, ki mnogokrat niso pravilno identificirane - et cetera. Če katera oseba preprečuje vaše okrevanje, si dovolite prekiniti kontakt z njo. Fotografirajte prijetne trenutke, neglede na to, za kakšne malenkosti gre. Omislite si hišnega ljubljenčka, če vam je do tega. Postavite se pred ogledalo in se prisilite v nasmeh, naj bo ta še tako umeten. Jočite. Naredite si topel kakav, pripravite si kopel. Prisluhnite pesmi, ki vas spravi v boljšo voljo, četudi samo minimalno, in četudi se za njo sramujete. Če imate napade anksioznosti in panike: ne boste umrli, tukaj ste, zavedate se samega sebe in okolice, vse bo v redu, dihajte počasi in globoko, ščemenje ter mravljinčenje v rokah in nogah sta pogosta simptoma. Pazite na dovolj spanca. In pa, konec koncev, če imate težnje k samopoškodovanju : Imejte pri sebi fotografije sebe iz otroštva, take, ki jih asociirate s pozitivnimi občutki. Bi tega otroka poškodovali? Ta otrok ste vi danes. Branite ga, bodite z njim potrpežljivi. Izkazujte mu ljubezen, ki jo zasluži - to velja za vse tukaj.
M-filter
# 07.09.2015 ob 21:22
In še nekaj. tudi z malo denarja se da narediti veliko, če znaš z njim ravnati. žal nas tega niso učili v nobeni šoli. in tudi starši nas tega niso naučili saj tega niso znali. ene so in oni imajo srečo. eni se moramo naučiti sami. z malo denarja se v parih letih lahko naredi veliko.
DrMatilda
# 07.09.2015 ob 17:14
Prvo kar je, nima vsakdo telefona, da bi v najhujši stiski kam poklical. Drugo dejstvo je, samo teh državnih in nevladnih ustanov ne klivcat, tudi če je prej kdo dvomil, ga lahko po pogovoru z birokratom spet zagrabi.
Naše vaško okolje je psihološko izredno toksično, družbea samozaščita še deluje, na kogar se spravijo, je to pač najlažja pot ven. Ker ne obstaja podpora skupnosti, včasih niti družine, ki pravzaprav nimajo nič s svobodnim posameznikom, v vojaško policijskih džamaherijah se samo boga ali pa si kriv, potem ti itak nihče na tem svetu ne more več pomagat.
Začelo se je z denacionalizacijo, od takrat naprej se samo še uničuje šibkejše in slabše prilagojene posameznike ter grabi, naš nacionalni interes je, da Slovenijo pa le imamo, ne glede koliko posameznikov bo še trpelo, si vzelo življenje, tudi če bomo zato ob narod in naposled državo.
Treba je začeti doma, ker je to včasih najtežje, se je treba začeti več družiti, vendar to pri nas žal ni več mogoče, ker so vaške oligarhije nastavile povsod samo svoje ljudi, vsak zase bomo samo prispevali k tej žalostni statistiki. Upoštevajte tudi strokovno analizo naših predstavnikov ljudstva in javnih uslužbencev, pri nas ne bo nikoli več bolje, ni varijante. Sicer pa bo Pahor verjetno spet predlagal še strožji prometni zakonik, pokojninsko ter druge brutalne reforme, ki so nam že dosedaj tako veliko pomagale, torej tudi iz stališča zakonskih in socioloških rešitev ni več upanja.
Radenm
# 07.09.2015 ob 15:28
frgo, fora je v tem da fundamentalistični ekstremist ima v glavi neko drugačno interpretacijo islama kot neki Abdul ki je trgovec ali kaj podobnega.

Krščansih verskih ločin je tudi nekaj tisoč, in med kristjani najdeš navadne smrtnike, in pa ekstremiste tipa Westboro Baptist Church (čeprav oni teror zganjajo drugače - namesto bomb pošljejo svoje "vernike" vandalizirat pogrebe "nesprejemljivih" ljudi, potem pa tožijo če se jih odstrani s prizorišča).
Franc Pijanc
# 07.09.2015 ob 19:52
@lakiluzer, iz tvojega komentarja sem razbral da misliš, da si življenja jemljejo zgolj manj uspešni, manj lepi in manj sposobni ljudje. Kokr vem to še zdaleč ne drži (če drži mi te prosim za kak dokaz, študijo, itd...)
Razlogov da si nekdo vzame življenje je neskončno, ampak mislim da je v VELIKI večini ravno stanje v kateri ta oseba v tistem trenutku je in ne toliko problem sam, če me razumeš. Hočem rečt da mogoče ob teh dejanjih niso sposobni "normalnega" razmišljanja in res vidijo samo eno rešitev - samomor. Mislim da se večina samomorilcev, ob ustrezni pomoči, ali pa samo majhnem premiku v miselnosti, nebi odločila za končanje življenja.

Tako da se nebi strinjal, da bi moral obupat in se kar sprijaznit s tem da si nekdo uzame življenje, ker je pač "neuspešen".
DrMatilda
# 07.09.2015 ob 19:23
Mene pa najbolj skrbi, da je imelo kar 60 - 90 tistih, ki so si vzeli življenje,menda nezdravljeno duševno bolezen in nekaj, čemur stroka pravi depresija. Kako ugotoviš duševno bolezen pri mrtvem človeku? Najbžr s pogovorom z ljudmi, ki so se z njim nazadnje pogovarjali, ko je bila oseba še živa, čeprav ti ponavadi rečejo vse kar jim pade na pamet in tisto največkrat niti približno ni res. SIstem bo v vsakemprimeru relativiziral usodne dogodke, recimo, ni dobil plačano, pa kaj, marsikoga ogoljufajo, pa še vedno živijo, torej to ni pomemben dejavnik. Ves čas so ga zaustavljali in ga nadlegovali brez razloga, to je normalno, vsakogar lahko vedno ustavijo in pregledajo, večino niso, njega pač so, to še ni razlog za samomor. Hudo bolan je bil, mogoče bi se mu še dalo pomagati, ali vsaj olajšati težavo, ampak v našem zdravstvu žal ne zmorejo bolje, vsi trpimo, torej tudi to ne more biti razlog. Punca ga je pustila, je šla z nekom zaradi denarja, take so, priredjo pa grejo, verjetno ni važno koliko denarja mu je pobrala in kaj je naredila, preden je šla, to ostane pač med zaljubljencema. Uboga punca,treba je zaščiti ženske pred nasilnimi partnerji, ki ne prenesejo, da se počutijo kot izigrani bedaki, moški so višji, močnejši in si lažje sami pomagajo, pa take, sistem se drži pravila, da vedno ščiti ženko, posledično moški, ki se z nepravično protekcijo ne more sprijazniti, vedno še enkrat nastrada.
Kaj je sploh duševna bolezen, lahko gremo gledat v knjige, sicer obstajajo neke raziskave, meritbe so pokazale, v resnici imamo vsi podobne možgane, med najbolj normaliziranimi in najbolj ekstremnimi čudaki praktično ni nobene razlike. Duševno boleze poznamo bolj kot občutje, to so razna nevzdržna stanja, ko se ne moremo več obvladovati, pri čemer gre za bolj ali manj hude, bolj izražene ali diskretne dogodke. Zato pravimo, duševna bolezen nastane šele z diagnozo kvazi strokovnjaka medicine, ki zna predvsem blažitii in zatirati izražene posledice, kot obolevnost biološkega organa, sama po sebi duševna bolezen ne obstaja, zato nekatere kulture sploh ne vedo o čem govorimo. Seveda obstajajo duševne stiske tudi v muslimanskem svetu, včasih vodijo v vsamomor, ki pa mu tam ne pravijo tako, ker se tega neetičnega dejanja moralno sramujejo, samomorom rečejo preprosto bolezen, nesreča ali umor. Kaj je potem depresija, ja, nič kaj, to je to, iz dneva v dan isto, tako kot drugi hočejo, karkoli rečeš ali narediš, gre lahko samo še na slabše.
ti_si_nula
# 07.09.2015 ob 18:53
Št. samomorov se zmanjšuje? Hm. Meni št. 388 še vedno deluje mnogo previsoko, še tretjina te bi bila preveč, saj smo majhen narod.
kozorog1973
# 07.09.2015 ob 16:41
jaz v življenju delam nenehno neke plane, to je najboljše sredstvo.
izo
# 07.09.2015 ob 15:49
namesto bomb pošljejo svoje "vernike" vandalizirat pogrebe "nesprejemljivih" ljudi, potem pa tožijo če se jih odstrani s prizorišča).

amm, poznam še nekaj takšnih, ki imajo podobne prijem in to v obliki strank in vlad. ena takšnih ravnokar hara po evropi..
Cinik
# 08.09.2015 ob 08:44
In naj še hitro dodam: Neko splošno blatenje po sodobni medicini in zdravilih se mi zdi neumestno. Seveda ne delujejo v vseh primerih - odvisno od vzroka psihičnega obolenja. Ampak dejstvo je, da mnogokrat rešujejo življenja - nepravilnega delovanja limbičnega, endokrinega itd. sistema ne bo odpravila nobena aloe vera (vsaj ne dovolj zanesljivo, da bi lahko govorili o nadomestku za adekvatno obliko terapije).
Franc Pijanc
# 07.09.2015 ob 21:56
Če pa že v začetku kdo reče, da je to bla, bla, bla. A si poskusil?

Ne vem kaj točno misliš, se zelo strinjam, da je pozitiven odnos zelo pomemben in ga ljudje rabmo, ker kadar ga zmanjka nastopi depresija in podobno.
Moj komentar je letel bol na to ko si rekel da je življenje lepo in samo uživanje, pa sej sem razumel kaj si mislil, ampak mogoče pa kdo drug ni, pa sem samo objasnil moj pogled na to.
M-filter
# 07.09.2015 ob 21:50
aja. pa ko je človek res v stiski je druga zgodba. govorim za vse, ki niso v stiski pa jim je težko. za tiste, ki so duševno še trdni
Franc Pijanc
# 07.09.2015 ob 21:36
življenje je lepo in samo uživanje.

Vem da nisi mislil dobesedno, pa vseeno; to preprosto ni res! Ni človeka, ga ni bilo in ga ne bo, ki mu v življenju ni bilo težko. Vsak ma obdobja v katerih se počuti slabo, "ups and downs", tko je.
Takšni nasveti v smisli "nasmej se", "bodi vesel", "ne bit zamorjen" so kolikor so dobronamerni, vseeno precej neučinkoviti, celo škodljivi. Ob takšnih nerealnih pogledih kot si jih predstavil človek v stiski še bolj začuti da mu ni dobro.
M-filter
# 07.09.2015 ob 21:20
Zame je življenje mučno in priznam, da ne uživam v njem.

Ko preberem ta komentar me zaboli. a ko vidim koliko všečkov je ta komentar dobil mi gre pa na jok. Lep pokazatelj družbe oziroma ne toliko družbe kot kako je nazadoval razvoj posameznika. Podganja dirka v kateri se izgubiš. Včasih si imel vojščake na posameznih področjih danes jih ni več. oziroma zelo malo. ljudje so v začaranem krogu. seveda nas je sistem poslal v to ampak še vedno je vsak odgovoren za svoje življenje. in ko nekdo reče, da ne uživa, da mu je težko naj to spremeni. naj spremeni življenje. naj spremeni pogled na življenje. naj bere knjige, naj se uči. Potem pridejo nekateri oziroma večina in rečejo saj že vse vem. če bi vedel vse ne bi bil tam kjer si. življenje je lepo in samo uživanje. samo vedeti moraš s kakšnim namenom si tukaj. Če je namen gledanje poročil in športa in jamranje potem padeš v ta krog, v krog sistema ki uničuje.
lakiluzer
# 07.09.2015 ob 19:39
Samomor ne bi smel biti nujno nekaj negativnega. Clovekovo dostojanstvo in oseba svoboda bi morala biti na prvem mestu. Ne bodimo hinavski, ljudje castimo sposobnost (intelektualno, fizicno), talente, zdravje, mladost, fizicno lepoto... vsi pa ne dosegamo teh standardov. In ni kriva danasnja druzba, tega se nismo spomnili v 20.stoletju, tako je bilo vedno - v resnici je bilo v preteklosti izkljucevanje drugacnih, manj sposobnih, bolnih, ostarelih, in se bolj kruto kot danes.

Stiske so danes lahko hujse, ker zivimo v zlagano enakovredni druzbi, ki cloveka od malega vzgaja v prepericnju da imamo vsi enake moznosti in da lahko vsak doseze vse kar hoce, ce se le dovolj potrudi. Pa ni res, ne rodimo se vsi z enakimi sposobnostmi, enakega zdravja, enakega videza, v ljubecem spodbudnem okolju itd. Dolocen delez ljudi se mora soociti z omejitvami (vsak pa tako ali tako s starostjo).

Omejitve so lahko minorne, lahko pa so take da je kvaliteta zivljenja zelo okrnjena - nevredna cloveka dostojnega zivljenja. V takih primerih bi morala biti moznost, da clovek mirno in dostojno odide. Ne pa da mora to skrivati, trpeti bolecino in strah, pred smrtjo. Razvoj nam danes to omogoca. Bilo bi humano da kot druzba to omogocimo.
KavčarSfotelja
# 07.09.2015 ob 18:45
Hej, Senzor, imaš kakšne predloge o trgovinah z bio-prehrano. Take, ki imajo dejansko to in ne lažejo o tem. Kaj pa fizična in duhovna skrb? Kakšen tek? Meditacija?

Na splošno se mi pa zdi, da je duhovna plat življenja ali pa da se kdo s tem preživlja npr. tečaji joge, meditacije, reiki in podobno še zmeraj zelo zapostavljeno in velik tabu. Že po rekacijah večine ljudi se vidi, da si mislijo, da si nek nakladač in šarlatan ter moraš trpet ob fizičnem delu na vročini, to je delo, takrat si kaj vreden, a ne? Bleh, nagnusno. -.-
DrMatilda
# 07.09.2015 ob 17:21
Alkohol, cigarete ali celo droge nikakor ne vplivajo na odločitev posameznika, da si bo vzel lastno življenje, je pa lahko abstinenca tisti sprožilec, ki človeka sproži v ekstremna dejanja. Zakj bi se kdo ubil zaradi cigareta, ja ker ga nima takrat, ko ga najbolj potrebuje, kriza ubija te ljudi, ne pa opojne substance, te kvečjemu pomagajo, da se skrajno dejanje vsaj odloži.
Za naše strokovnjake psihiatrične stoke to itak ni problem, na državo nimajo vpliva in jih niti ne zanima kako pravzaprav deluje naša gnila družba, oni izvajajo svoje postopke in za to dobijo plačo, če bi kritizirali režim, bi se znašli pa na zavodu za zaposlovanje oziroma bi jih verjetno prišteli v to žalostno statistiko, ker oni se najbolj zavedajo kaj jih v primeru duševne stiske čaka. Namig; nič dobrega, ko si enkrat v postopkih, ti nihče več ne more pomagati, pa tudi bolje ne bo več nikoli. Torej?
mirka
# 07.09.2015 ob 16:23
@tsinamuh0
Ja, eni ljudje naredijo konec 'na hitro', drugi pa se uničujejo počasneje s samodestruktivnim načinom življenja - kajenjem, alkoholizmom, prenajedanjem in posledičnimi boleznimi ...

Verjetno ima vsaka zasvojenost za sabo neko stisko - želiš se bolje počutiti, pa si prižgeš še en cigaret, spiješ še eno pivo, poješ še eno čokolado ... Kar kdaj pa kdaj verjetno ni nič takega, če pa takšna 'tolažba' pride v navado, pa je nevarno.
Vendar pa ni nikoli prepozno, da se pobereš, s pomočjo pogovora preko takšnih svetovalnic ali kako drugače. Kot je že Tone Pavček napisal:

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.
KavčarSfotelja
# 08.09.2015 ob 21:33
Cinik, hvala za nasvete. :)

Me veseli, da se tudi duhovni plati življenja posveča več časa v medijih.
Svart
# 08.09.2015 ob 12:57
@KavčarSfotelja

Ja to ja. Dopade se mi ker imata avtorja člankov dost odprt način razmišljanja/pisanja ...še najbolj pa to da ne trdita da imata prav glede vsega. Jaz recimo težko "prebavim" navidezno nezmotljivost ki se jo trudi odsevat veliko ljudi ki se ukvarja s temi področji.

Veliko tematik je obravnavanih ,če ti slučajno niso všeč razglabljanja o aurah in reinkarnacijah (meni niso :)),potem se lahko mirno osredotočiš na bolj praktične in direktne nasvete (npr. kako prepoznat določene tipe karakterja in kako je pametno komunicirat z njimi da lahko lažje shajaš z njimi itd.)
M-filter
# 07.09.2015 ob 21:45
Res je so vzponi in padci ampak tudi v padcih najdeš dobre zadeve, če jih iščeš. Meni to uspeva. imam slabe dneve pa si rečem danes je tak dan kaj lahko odnesem od njega? .. o Če imaš neko strast, če živiš življenje in verjameš, da ga ustvarjaš ne da se samo pač dogaja potem je to igra. ampak vse je kakšna je filozofija v glavi. Če pa že v začetku kdo reče, da je to bla, bla, bla. A si poskusil? .. aja pa ne verjemite mi, da mi je lepo. Probite sami. Če koga zanima kako pa mu povem več na ZS
otopik
# 07.09.2015 ob 21:22
@Franc Pijanc
Tega oko za oko nisem mislil dobesedno oz. v smislu nekega krvnega maščevanja kot je bila npr. tradicija v Albaniji. Jaz sem imel v mislih npr. usmrtitve v ZDA, kjer svojci žrtve prisostvujejo usmrtitvam in se naslajajo nad tem, kot, da jim bo to povrnilo nazaj njihove bližnje....to pač nima nobene povezave z rehabilitacijo, ampak samo zadovoljuje slo po maščevanju...
otopik
# 07.09.2015 ob 20:51
Aja mogoče še tole. Neobstoj svobodne volje ne pomeni, da se ljudi ne kaznuje. Samo kazen dobi drugačen pomen, kazen je še kako smiselna vendar mora iti v smeri rehabilitacije, če pa ta ni mogoča pa pač zapor zato, da se osebi onemogoči ogrožanje drugih. Odpade pa seveda kaznovanje iz golega maščevanja, ki je konec koncev zelo primitivno čustvo, ki na koncu primese samo še več problemov. Torej odpade oko za oko, zob za zob ipd. Npr. kazenski sistem v skandinavskih državah je zelo podoben temu in je tudi veliko bolj uspešen od npr. ameriškega, ki temelji na načelu oko za oko. Tam je povratnikov samo 20%, v primerjavi z ostalimi državami kjer so povratniki v večini. Tudi delež zaprtih je zelo majhem...
otopik
# 07.09.2015 ob 20:43
@Radenm

Prav imaš in na to mnogi znanstvenike že opozarjajo npr. Sapolsky znan evolucijski biolog s Stanforda in mnogi drugi. Pa tudi sodna praksa na tem področju se že spreminja, npr. znani so primeri iz ZDA, kjer so oprostili tudi pedofile in morilce za katere je bilo dokazano, da je možganski tumor prizadel in usodno poškodoval določene predele možganov, kar je posledično popolnoma spremenilo vedenje teh (prej popolnoma običajnih) ljudi. Sicer pa po eni od teorij se je občutek svobodne volje pri človeku skozi evolucijo razvil ravno zato, da lahko nekoga obsodimo in mu očitamo odgovornost za dejanja. Torej je občutek svobodne volje zelo dobra socialna oz. čustvena iznajdba evolucije, ne pomeni pa to, da resnično obstaja.
otopik
# 07.09.2015 ob 20:08
Torej nauk te zgodbe je, da so ljudje v preteklosti vedno verjeli v nekaj, čeprav to ni imelo nobene zveze z resnico. To, da jim je vera dajala nek smisel in upanje je za večino ljudi pomembneje od resnice. Z resnico so lahko živeli ljudje, ki so to sami dojeli, zato ni pametno ljudem govoriti, da npr. Boga ali pa Alaha verjetno ni, mogoče to ne velja več za zahodni svet, tu so se ljudnje na to že nekako navadili in niso zaradi tega nič slabši ljudnje. Pa saj smo se v preteklosti morali tudi sprijazniti s tem, da nismo v središču vesolja in še z marsičem.....morda se bomo morali v prihodnosti s tem, da svobodna volja pač ne obstaja, zaenkrat ji namreč čedalje slabše kaže...
otopik
# 07.09.2015 ob 19:57
Deloma se strinjam s komentarji, ki govorijo o tem kakšen pogum je potrebno imeti za samomor, ki je dejanje proti vsem preživetvenim instinktom itd...Običajnim ljudem pomaga vera, ki jim daje neko upanje, smisel, ali pa razne zgodbe, utvare..mogoče celo nov avto..ali pa verjamejo v nekaj več v nek smisel kar tako...In takšni ljudje ne iščejo resnice ampak upanje in smisel...

Imamo pa po drugi strani kup zelo inteligentnih ljudi, ki ne verjamejo v noben višji smisel, v nič nadnaravnega, niti v svobodno voljo ne verjamejo. Pa ti ljudje so ogromno prispevali k napredku npr. tudi Einstein ni verjel v svobodno voljo, ti ljudje torej vedo, da nimajo prav nobenih zaslug, da so to kar so itd...Pa kljub temu so se veselili življenja, čeprav so se zavedali, da oni s tem nimajo nič (niti si niso tega izbrali), še več tisti oni ali jaz, je zanje samo produkt kemičnih reakcij in nevronskih povezav v njihovih možganih. Drug takšen primer je pionir umetne inteligence Marvin Minsky za njega je že samo ideja svobodne volje logični nesmisel, in ta človek je nesporni genij druge polovice 20. st. in njegova želja je, da bi živel vsaj par stoletij pa razumi kdor more.
Svart
# 07.09.2015 ob 19:13
@KavčarSfotelja

Pogooglaj lonerwolf.

Tudi če se ne strinjaš vedno z vsebino je morda koristno prebrat ,da ti vsaj malo razgiba možgane na teh področjih za katere se zanimaš.
venčeslav
# 07.09.2015 ob 16:22
to je tut en odsev okrevanja ki ga birokrati tako bombastično razglašajo in nazdravljajo z zaposlovanjem še novih birokratov
Prismuknjen
# 07.09.2015 ob 16:13
frgo

# 07.09.2015 ob 15:17

"na drugi skrajnosti pa najdemo muslimanske države Bližnjega vzhoda, ki samomora praktično ne poznajo

priznam, da sem sedaj malo zmeden"

No, redki so trenutki, ko se tako iskreno nasmejim :)
KavčarSfotelja
# 08.09.2015 ob 02:19
@Svart
Tole?
http://lonerwolf.com/
KavčarSfotelja
# 08.09.2015 ob 00:57
@Svart
"Pogooglaj lonerwolf. Tudi če se ne strinjaš vedno z vsebino je morda koristno prebrat ,da ti vsaj malo razgiba možgane na teh področjih za katere se zanimaš."

Misliš tole? Take strani o spiritualnosti in samopomoči me zanimajo, ja. Hvala. :)
Grof_von_Baron
# 08.09.2015 ob 00:22
@lakiluzer
Uspešnost je samo se ena stvar, ki so jo izmislili ljudje, da bi nekako upravičili svoj brezmiseln in beden obstoj na tem svetu. Ne glede na to kako uspešen si, na koncu bos kot beden izmučen starec (ce seveda sploh doživiš starost) zlezel v črno zemljo tako kot vsi okoli tebe, ki to "uspešnost" sploh tvorijo. In to se bo zgodilo s celotno človeško raso. Izginili bomo kot dinozavri in dodoji in prav nič ne bo kdo bolj jokal zaradi nas, pa če smo dosegli še tako velik "napredek". To je obenem grozna in osvobajajoča misel.
galoper
# 07.09.2015 ob 21:44
Pristop k rešitvi problema je pomanjkljiv. Kot prvo, ljudje, ki iščejo rešitev v samomoru, ne berejo drobnega tiska z obvestili o zaupnem telefonu, o aktivnostih za njihovo rehabilitacijo, skratka pričakujejo, da okolje najde njih v njihovi bedi in jih izvleče iz stanja. Od tu bi sledila predolga vsebina za za portal.
Radenm
# 07.09.2015 ob 20:11
otopik, če svobodna volja ne obstaja, potem moramo konkretno spremenit celoten družbeni sistem, še posebej kazensko pravo. To bi bilo precej scary :)
Lluka
# 07.09.2015 ob 21:15
ampak samomori niso težava.težava je umiranje na cestah........ Sedaj pa. na cestah umremo zaradi malomarnosti drugih ali pa sebe .........samomor pa tudi... problem je da ni nikogar ki bi ta problem rešil. oz preprečil samomor.........
Kazalo