Ključno v boju proti eboli je zaupanje lokalnega prebivalstva v zdravstvene in druge humanitarne delavce. To pa zahteva komunikacijo in transparentnost. Foto: EPA
Ključno v boju proti eboli je zaupanje lokalnega prebivalstva v zdravstvene in druge humanitarne delavce. To pa zahteva komunikacijo in transparentnost. Foto: EPA

DR Kongo se od avgusta lani spopada z desetim izbruhom ebole v 40 letih. Središče izbruha smrtonosne bolezni je na severovzhodu države, v pokrajinah Severni in Južni Kivu ter Ituri, ki so med pokrajinami z največ prebivalci, nahajajo pa se ob mejah z Južnim Sudanom, Ugando, Ruando in Burundijem. Glede na to, da je število potrjenih primerov okužbe preseglo 3.000, število smrti pa 2.100, je tokratni izbruh daleč največji v državi. Obsežnejša je bila le epidemija ebole na zahodu Afrike, v Gvineji, Liberiji in Sierri Leone, med letoma 2013 in 2016, ko je umrlo več kot 11.300 ljudi.

Spopad z ebolo na zahodu kontinenta je prinesel zdravstvenim in humanitarnim delavcem številne izkušnje, ki so v pomoč pri zajezitvi tokratnega izbruha, a v DR Kongu imajo dodatne izzive. Regija, kjer delujejo številne oborožene skupine, je namreč že desetletja prizorišče spopadov, kar povzroča množično razseljenost ljudi in ustvarja splošno negotovost, tudi za zdravstvene delavce, ki so pogosto žrtve napadov. Posebna težava je nezaupljivost lokalnega prebivalstva, ki močno otežuje boj proti širjenju bolezni, širijo se lažne novice in teorije zarote. "Zaradi vseh teh izzivov je ta izbruh eden najkompleksnejših humanitarnih kriz, s katerimi smo se srečali," je julija dejal generalni sekretar Svetovne zdravstvene organizacije Tedros Adhanom Ghebreyesus.

Ker v krogu družine za bolne ljudi največ skrbijo ženske, te pa pri pokopih tudi umijejo truplo, predstavljajo večino novih primerov okužbe, tudi 75 odstotkov. Foto: EPA
Ker v krogu družine za bolne ljudi največ skrbijo ženske, te pa pri pokopih tudi umijejo truplo, predstavljajo večino novih primerov okužbe, tudi 75 odstotkov. Foto: EPA

Da je boj proti eboli tokrat dodatno otežen, je za MMC potrdil koordinator za izredne razmere pri mednarodni humanitarni organizaciji Zdravniki brez meja (MSF) v Gomi, glavnem mestu pokrajine Severni Kivu, Jean-Nicolas Dangelser. Omenil je nezaupljivost ljudi do njihove prisotnosti. "Ker imajo toliko drugih težav, lokalno prebivalstvo težko razume, zakaj se vsa sredstva vlagajo v boj proti eboli, ko pa se že desetletja spopadajo s problemi na področju zdravstva in varnosti, ki niso deležni tolikšne pozornosti," je pojasnil. V državi namreč poleg ebole razsajajo še ošpice in kolera. Kot opozarjajo v MSF-ju, pa so samo ošpice letos ubile veliko več ljudi kot ebola, a je odziv na to bolezen neprimerno skromnejši kot v primeru ebole.

Ebola kot izmišljena bolezen ali politično orodje

Kljub množični prisotnosti različnih mednarodnih organizacij je ebola v DR Kongu pogosto predmet špekulacij. Veliko je govoric o bolezni, tako med prebivalci kot zdravstvenimi delavci, včasih tudi predstavniki oblasti, je dejal Dangelser. "Veliko je govoric, da gre za izmišljeno ali pa namerno ustvarjeno bolezen ali da ljudem, ki so v centrih za zdravljenje ebole, jemljemo notranje organe, in podobno," je dejal. Sogovornik je opozoril na politično razsežnost dogajanja. Lani decembra je vlada v nekaterih delih severovzhoda države, kjer živi več milijonov ljudi, zaradi izbruha ebole zadržala izvedbo volitev. Po Dangelserjevih besedah je to sprožilo dodatne govorice, saj so ljudje mislili, da je ebola le politično orodje, ne pa resnična bolezen.

Zdravniki brez meja opozarjajo, da tega izbruha ne bo mogoče končati, če ne bo vzpostavljeno zaupanje prizadetih ljudi v odziv. Kako premagujejo problem nezaupljivosti, pa je za MMC razložila Nina Kokol, ki v DR Kongu za Unicef dela ravno na področju komunikacije z lokalnim prebivalstvom. Kot je pojasnila, poteka ozaveščanje o eboli na različne načine, prek radia, plakatov in v neposredni komunikaciji z ljudmi. Pojasnila je, da predstavljajo humanitarne organizacije ebolo v lokalnih skupnostih tudi z gledališčem. Tako predstave, v katerih je nekdo oblečen kot zdravstveni delavec, drug kot bolnik, prikažejo, kakšni so simptomi, koliko traja inkubacijski čas, kdaj je nevarnost prenosa virusa največja, ljudi pozivajo, naj gredo v zdravstveni dom ob prvih simptomih, kažejo potrebo po dekontaminaciji prostorov, v katerih se je bolnik zadrževal in podobno. Tak način je zelo koristen, saj so lokalni prebivalci pogosto neizobraženi oziroma imajo opravljenih le nekaj razredov osnovne šole.

Hemoragična mrzlica ebola je virusna bolezen, ki se kaže kot vročinska bolezen in jo pogosto spremljajo krvavitve ter prizadetost različnih organskih sistemov, sporočajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Bolezen povzroča virus Ebola, ki spada v družino Filovirusov. Poznamo pet tipov tega virusa, od katerih štirje povzročajo bolezen pri človeku (Zaire, Sudan, Taï Forest in Bundibugyo ebolavirus), eden pa povzroča bolezen le pri drugih primatih, pri človeku pa ne (Reston ebolavirus). Čas od okužbe do pojava bolezni traja od nekaj dni do treh tednov. V Evropi, vključno s Slovenijo, te hemoragične mrzlice ni, še piše na spletni strani NIJZ-ja.

Ob tem Unicef izvaja usposabljanja lokalnih prebivalcev. V okoli 2.500 vaseh vzpostavljajo odbore z desetimi do dvanajstimi člani, ki bodo imeli dovolj znanja glede simptomov in načinov prenosa bolezni. Gre za veliko število ljudi, ki jih je treba izuriti, 25.000 do 30.000, je dejala Nina Kokol. Ta proces pa je dolg in včasih opažajo manj resen odnos ljudi, ki se urijo, kot bi bil potreben. A komunikacija z ljudmi, kjer je prisotna ebola, je nujna, poudarja sogovornica.

Nezaupljivost ima namreč lahko smrtonosne posledice. Ljudje skrivajo tiste, ki naj bi imeli ebolo oziroma naj bi bili v stiku z okuženimi, kar močno ovira zamejevanje bolezni. Ob tem je ljudi ebole strah. Strah jih je, da bi lahko bili čez deset dni mrtvi, zaradi česar se bojijo iti v zdravstveni dom. Kot je dejala Nina Kokol, ljudje pogosto mislijo, da odhod v center za zdravljenje ebole pomeni smrt. Razlog za to je tudi, da veliko ljudi v center pride šele sedmi, osmi ali deveti dan po okužbi, ko so možnosti preživetja zgolj petodstotne.

Severovzhod države je nestabilen. Dejavne so številne oborožene skupine, ki ovirajo ali onemogočajo delo humanitarnih delavcev. A podpora oboroženega spremstva lahko njihovo delo le oteži, saj povzroča nelagodje in jezo pri lokalnem prebivalstvu. Foto: EPA
Severovzhod države je nestabilen. Dejavne so številne oborožene skupine, ki ovirajo ali onemogočajo delo humanitarnih delavcev. A podpora oboroženega spremstva lahko njihovo delo le oteži, saj povzroča nelagodje in jezo pri lokalnem prebivalstvu. Foto: EPA

Ljudem se pomoč ne sme vsiliti

Včasih ljudje zaradi strahu, da bi se močno povečalo število bolnikov in da bi se bolezen razširila po njihovem območju, nasprotujejo postavitvi centra za zdravljenje ebole v njihovi skupnosti. Humanitarne organizacije pri tem opozarjajo, da je treba lokalno prebivalstvo upoštevati in se jim ne vsiljevati. Dangelser iz MSF-je je podal konkreten primer. Preden so postavili nov center v Gomi, so tam najprej ocenili, koliko ljudje sploh vedo o eboli in ali se s postavitvijo centra strinjajo. Niso želeli, da bi jih dojeli kot grožnjo. Kot je dejal, so jim podrobno razložili, za kakšno bolezen gre, kaj takšen center je, pojasnili so, da ne predstavlja nevarnosti, ampak da je namenjen njihovi zaščiti in zaščiti bolnikov in osebja.

Dangelser je poudaril pomen transparentnosti. Med gradnjo centra so na prizorišče prihajali vodje skupnosti, da so videli, kako nastaja. Vse ograje okoli poslopja so takšne, da se skoznje vidi. Tako lahko obiskovalci vidijo delavce centra, kar zmanjšuje govorice, saj ljudem ni nič skrito. Kdor si želi ogledati center, lahko z območja za obiskovalce opazuje, kaj delamo in kako so bolniki, je pojasnil Dangelser. Ob tem uvajajo tudi decentralizirano zdravljenje ebole. Namesto postavljanja posebnih centrov skušajo izolacijske enote integrirati v obstoječi zdravstveni sistem. "Tako ohranjamo vsa sredstva v zdravstvenih centrih, pa tudi bližje skupnosti smo," pojasnjuje Dangelser.

Najnevarnejši čas je obravnava trupla, saj je količina virusa največja ravno po smrti bolnika. Foto: EPA
Najnevarnejši čas je obravnava trupla, saj je količina virusa največja ravno po smrti bolnika. Foto: EPA

Vključenost ljudi je posebej pomembna v občutljivih trenutkih, recimo po smrti bolnika, torej v času, ko je količina virusa največja. Najnevarnejši čas je tako ravno obravnava trupla. MSF zato izvaja varne in, kot je poudaril Dangelser, dostojanstvene pogrebe, pri katerih pa morajo uporabiti klor in vreče za trupla, skozi katere pa se ne vidi. Kot je dodal, skušajo cel ta postopek opravljati karseda transparentno, ljudem pa razlagajo, zakaj vse to počnejo. Običaji namreč narekujejo, da sorodniki truplo umrlega umijejo, pri čemer se ga dotikajo, včasih ljudje tudi poljubijo čelo umrlega, temu pa se skušajo izogniti. "Želimo si, da je družina prisotna v času celega postopka, da se prepričajo, da ne delamo s truplom ničesar neprimernega," je dejal.

Oboroženo spremstvo kot vir dodatnih težav

Zdravstvenim delavcem na terenu pogosto delo otežujejo tudi fizični napadi nanje. Nina Kokol je pojasnila, da na določena območja ne smeš brez oboroženega spremstva, brez čelade in neprebojnega jopiča, je dejala. A tak prizor ustvarja dodatne napetosti. Ljudje se razburijo, saj se ob prihodu humanitarnih delavcev s policijo oziroma vojsko spomnijo, da sami takšne pomoči niso deležni, ko se izvajajo pokoli nad njimi. Prebivalci se pritožujejo nad neprisotnostjo države, nad pomanjkanjem vlaganj. Na drugi strani MSF kljub varnostnim težavam ne privoljuje v oboroženo spremstvo, je zatrdil Dangelser. "Seveda imamo tudi probleme, a jih rešujemo s komunikacijo," je dejal.

MSF je bil večkrat žrtev napadov. Kot je dejal Dangelser, sta bila njihova centra v Butembu in Katwi požgana, s kamni so bila napadena tudi njihova vozila na terenu. Zaradi teh napadov so morali prekiniti njihove dejavnosti, dokler se niso pogovorili z lokalnimi voditelji, da bi razumeli, kaj je šlo narobe, je pojasnil. Kljub tovrstnim nevarnostim po besedah Dangelserja v MSF-ju nasprotujejo uporabi sile in prisile, da bi pripeljali bolnike.

Kot je opozorila sogovornica iz Unicefa Nina Kokol, je problem že dostopnost tekoče vode za umivanje. Foto: EPA
Kot je opozorila sogovornica iz Unicefa Nina Kokol, je problem že dostopnost tekoče vode za umivanje. Foto: EPA

Kot je dejala Nina Kokol, včasih oborožene skupine ne dovolijo dostopa do nekega območja, češ da pri njih ebole ni in da WHO, Unicef ali MSF tam nimajo kaj početi. S temi skupinami se je nato treba pogajati in jim razložiti, kaj se dogaja, a to je dolgotrajen proces je razložila.

Ebola je nevarna, a ni edina

Kot rečeno, je ebola le ena izmed bolezni, s katero se spopadajo v DR Kongu. MSF po vsej državi opaža, da je odziv na druge bolezni otežen zaradi ukvarjanja z ebolo. Boj proti ošpicam, ki se vedno znova pojavljajo v različnih delih države, je tako deležen veliko manj sredstev kot boj proti eboli, čeprav je ta bolezen od januarja do sredine avgusta po podatkih MSF-ja zahtevala 2.758 življenj. Problem je tudi kolera, ki se prav tako pojavlja. Boj proti eboli ima tudi druge neželene posledice. MSF želi izvajati cepljenja proti koleri, zdaj pa se ljudje bojijo, da bodo označeni kot primeri z ebolo, zato se bojijo priti v zdravstvene centre.

Dangelserja smo vprašali, ali se tudi v boju proti ošpicam in koleri soočajo s tolikšnim nezaupanjem javnosti. Kot je dejal, je tega veliko manj, saj ti bolezni ljudje bolje poznajo. Zdaj se sicer prvič pojavljata tudi v Severnem Kivuju in Ituriju, običajno sta bili namreč prisotni na zahodu države.

Med boji proti različnim boleznim je nekaj podobnosti in razlik. Ebola je namreč slabše poznana, a kot pojasnjujejo v MSF-ju, so mehanizmi enaki kot pri drugih boleznih. Logika glede izolacijskih enot je tako enaka kot v primerih ebole, pri katerih sicer veljajo višji standardi. Smrtnost pri eboli je med potrjenimi primeri kljub zdravljenju 67-odstotna, kar je zelo visoko, zato so še bolj pazljivi glede biovarnosti.

Osebje Zdravnikov brez meja, ki se bojuje z izbruhom, šteje nekaj več kot 600 ljudi, tako tujcev kot lokalnih prebivalcev. MSF tesno sodeluje z ministrstvom za zdravje. Tako večino osebja predstavljajo lokalni sodelavci, le na nekaj ključnih položajih, kot so menedžerji in koordinatorji, so tujci. Zdravniki brez meja v DR Kongu sicer niso dejavni le na področju boja proti eboli in drugim boleznim, temveč vodijo tudi druge projekte, recimo glede podhranjenosti, razseljenosti in primarnega ter sekundarnega zdravstva. Foto: Reuters
Osebje Zdravnikov brez meja, ki se bojuje z izbruhom, šteje nekaj več kot 600 ljudi, tako tujcev kot lokalnih prebivalcev. MSF tesno sodeluje z ministrstvom za zdravje. Tako večino osebja predstavljajo lokalni sodelavci, le na nekaj ključnih položajih, kot so menedžerji in koordinatorji, so tujci. Zdravniki brez meja v DR Kongu sicer niso dejavni le na področju boja proti eboli in drugim boleznim, temveč vodijo tudi druge projekte, recimo glede podhranjenosti, razseljenosti in primarnega ter sekundarnega zdravstva. Foto: Reuters

Dve poskusni cepivi in dve poskusni zdravljenji

Pomagajo tudi izkušnje iz zahodne Afrike, posebej pa cepivi, ki sta od takrat na razpolago. Do zdaj se je uporabljalo cepivo ameriške multinacionalne farmacevtske korporacije Merck z imenom rVSV-ZEBOV. Preizkusi so se začeli v zahodni Afriki leta 2015, zdaj pa je še vedno poskusno, a po besedah Dangelserja kaže visoko učinkovitost. Po podatkih WHO-ja je uspešnost tega cepiva 97,5-odstotna, kljub temu pa v organizaciji menijo, da so potrebne dodatne raziskave.

Ravno nedavno pa je DR Kongo privolil v poskuse tudi z drugim cepivom, proizvajalca Johnson&Johnson. Sestavljeno je iz dveh odmerkov (med prvim in drugim mora miniti osem tednov), zato naj ga ne bi uporabljali na žariščnih območjih. Pri Merckovem cepivu namreč zadostuje samo en odmerek in deluje hitreje. Z drugim cepivom naj bi tako cepili ljudi, ki so sicer ogroženi, a bolj na obrobjih žarišč, kjer bolezen še ni prisotna. Kot je pojasnila Nina Kokol, je cepljenje obvezno za zdravstvene delavce, ki so v stiku z bolniki, ne pa tudi za preostale humanitarne delavce.

Poleg cepiv, ki jih MSF pridobi od WHO-ja in DR Konga, sta zdravstvenim delavcem na voljo tudi poskusni zdravljenji, ki po besedah Dangelserja kažeta dobre rezultate. Izvajali so sicer štiri načine zdravljenja, a so sredi avgusta oznanili, da bodo nadaljevali le z dvema, ki sta precej učinkovitejši, in ju bodo izvajali v potrjenih primerih. Kot je dejal Dangelser, imajo v boju proti eboli tako zdaj na voljo nekaj orodij, ki jih v izbruhu v zahodni Afriki niso imeli.

V MSF-ju ob tem opozarjajo, da predstavlja boj proti eboli precejšnje breme, tudi na kadrovskem področju. Nimajo namreč veliko ljudi, ki imajo izkušnje s to boleznijo, pa tudi ni jih veliko, ki so pripravljeni iti na žarišča izbruha zaradi strahu. Zato je treba izuriti dodatne kadre. Kot je še povedal Dangelser, traja zadnji izbruh že več kot leto dni. Res je, je dejal, da so donatorji še vedno prisotni in da so agencije Združenih narodov še tam. A boj za ohranjanje tempa poteka iz dneva v dan. Skoraj vsak mesec se ebola pojavi na novem območju, čeprav število primerov ponekod upada, drugje pa se veča. "Zato ne smemo popuščati, to pa je na dolgi rok zelo težko," je še dejal Dangelser.