Turška evropska zgodba se je začela pred več kot štirimi desetletji, zdaj pa je ta muslimanska država na prelomnici, saj je 3. oktobra 2005 začela pristopna pogajanja za polnopravno članstvo v Uniji.
Turčija je že leta 1959, to je dve leti po podpisu Rimske pogodbe, oddala prošnjo za včlanitev v Evropsko gospodarsko skupnost (EGS). Nato je leta 1963 sledila obljuba 6 članic skupnosti, da si lahko Turčija obeta članstvo v prihodnosti.
Konec sedemdesetih let je EGS predlagal, da bi Turčija v skupnost vstopila skupaj z dolgoletno sovražnico Grčijo. Turki so to seveda zavrnili in ostali v čakalnici. Razmere je poslabšal še vojaški udar v državi, ki je leta 1980 popolnoma zamrznil pogajanja za vstop.
Udar se je končal z volitvami leta 1983, po nastopu nove oblasti pa so se odnosi otoplili. Leta 1987 je Turčija zaprosila za polnopravno članstvo. Evropska komisija je sicer potrdila primernost Turčije za članstvo, a dokaj »uspešno« odlašala z nadaljnjimi dejavnostmi.
Glavne ovire
EU je bil neizprosen do Turčije tudi leta 1997, saj Evropski svet v Luksemburgu Turčiji ni podelil statusa kandidatke za članstvo. Kot razlog so navedli dobro znani Ciper in kratenje človekovih pravic. Na tolažbo niso čakali dolgo časa, saj so Turkom status dodelili dve leti pozneje na zasedanju v Helsinkih, a z opozorilom, da morajo izpeljati še številne reforme.
Nujnosti sprememb so se v Ankari še kako zavedali, saj je njihov parlament leta 2002 sprejel številne spremembe na področju človekovih pravic. Še posebej velja izpostaviti odpravo smrtne kazni.
Pozitivni napredek
Odločilen trenutek za Turčijo je bilo vsekakor poročilo Evropske komisije oktobra 2004 o njenem napredku. Ugotovili so, da je Turčija pripravljena na začetek pogajanj, ki pa bi se lahko nemudoma prekinila, če Ankara ne bi spoštovala človekovih pravic.
Vrh EU-ja je nato 17. decembra v Bruslju potrdil začetek pristopnih pogajanj za Turčijo, ki so se začela 3. oktobra 2005. Avstrija je pred tem vztrajala, da se v pogajalskem okviru ob polnopravnem članstvu omeni tudi možnost neke vrste privilegiranega partnerstva in da se da večji poudarek absorbcijski sposobnosti EU-ja, da se mu pridruži velika muslimanska država. Prva možnost je bila zavrnjena, slednja pa postavljena kot pogoj, zato je Avstrija popustila in tudi sama podprla začetek pogajanj.
Zahtevna pogajanja
Pristopna pogajanja s Turčijo bodo potekala v okviru 35 poglavij pravnega reda EU-ja. Posamezna poglavja bo mogoče skleniti na podlagi njihove dejanske uresničitve v paksi in ne le na podlagi zavez tamkajšnjega političnega vrha. V pogajanjih si je EU zagotovil daljša prehodna obdobja na področjih prostega pretoka delavcev, kmetijstva in regionalne politke, pogajanja pa je mogoče ustaviti, če bo ocenjeno, da Turčija ne izpolnjuje vseh političnih meril za članstvo.
Iz pogajalskega okvirja izhaja, da pogajanja ne bodo končana pred letom 2014, ves ta čas pa bo EU sproti preverjal absorbcijsko sposobnost, s katero naj bi ugotovil, ali je zmožen financirati širitev in kakšen bo politični vpliv Turčije na delovanje Unije.
Priznanje Cipra pogoj
Turčija je morala pred začetkom pogajanj podpisati protokol o širitvi sporazuma o carinski uniji z EU-jem na deset novih članic. To je storila, vendar je podpis pospremila z izjavo, da to ne pomeni tudi priznanja Cipra. EU je potezo obžaloval in v odzivu poudaril, da je priznanje Cipra nujno v pristopnih pogajanjih.
Slovenija podpira vstop Turčije v EU. Zunanji minister Dimitrij Rupel je bil skozi zadnja maratonska usklajevanja ves čas optimist in je predvideval začetek pogajanj skladno z načrti tudi v času, ko vsi tega niso verjeli. “Mislim, da se bo turška zgodba uspešno končala, tako da se bodo pogajanja začela,” je večkrat dejal.
