Evropska ustavna pogodba je knjiga pravil, ki na kratko določajo, kaj
lahko EU počne in česa ne.
Z Ustavo za Evropo, takšno je uradno ime dokumenta, države prenašajo del suverenosti in moči na povezavo, kar omogoča močnejšo povezanost držav in tudi večjo medsebojno odvisnost. Ravno zaradi tega povezovalnega učinka mnogi pravijo, da ustavna pogodba EU združuje v nekakšno superdržavo.
Kako ratificirati?
Voditelji EU-ja so dogovor o ustavi v Bruslju sklenili 18. junija 2004, podpisali pa so jo 29. oktobra istega leta v Rimu. Zdaj ustavno pogodbo čaka dolga pot do ratifikacije, saj jo mora, da bo postala pravno zavezujoča za članice EU-ja, ratificirati vseh 25 držav povezave. Nekatere so se odločile za ratifikacijo v parlamentih, spet druge pa bodo o njej odločale na referendumih. Tudi za nove pristopnice je strinjanje z ustavo in njena potrditev obvezen pogoj za polnopravno članstvo.
Politična elita ustavo opravičuje z dejstvom, da EU tak dokument potrebuje za učinkovito delovanje, še posebej po zgodovinski širitvi EU-ja, ko je v povezavo petnajstih naenkrat prišlo še 10 novih članic. Se pa ne ve, kaj se bo zgodilo, če katera od držav (sploh velikih) ne bo ratificirala ustave.
Sprejemanje odločitev
Eno ključnih vprašanj, ki je vzbujalo tudi največ polemik med državami, je odločanje z glasovanjem. EU, predvsem pa velesile, se namreč bojijo, da bi le kompromisno odločanje lahko zavleklo postopke in posledično razvoj povezave, zato so se dogovorili, da bodo večino odločitev sprejemali s posebno večino, s katero se bo moralo tako strinjati vsaj 55 odstotkov vseh držav, ki pa morajo obenem predstavljati tudi 65 odstotkov prebivalstva. Prva večina vsekakor ščiti manjše države, druga pa večje države, ki imajo tudi več prebivalcev.
Skupna varnostna in zunanja politika
Pogodba izraža težnjo po skupni varnostni in zunanji politiki, kot najpomembnejšo institucijo pa na novo uvaja zunanjega ministra EU-ja. Ta bo skrbel za usklajevanje zunanjepolitičnih aktivnosti Unije. Odločitev se tu ne sprejema po prej določeni glasovalni formuli, ampak se morajo z zunanjepolitično odločitvijo EU-ja strinjati vse države. Podobno funkcijo je imel do zdaj visoki politični predstavnik EU-ja za zunanjo politiko, to mesto pa trenutno zaseda Javier Solana. Ustava dovoljuje tudi vojaško sodelovanje med državami EU-ja in ustanavlja agencijo, ki skrbi za nakup orožja v državah članicah in ga koordinira.
Druge ključne značilnosti
Državnim parlamentom ustava daje možnost, da ugovarjajo evropskim zakonom, a jih vseeno ne morejo zavrniti. Članice se bodo lahko v več primerih odločale za ali proti neki pobudi, kot je bilo to pri odločitvi o vstopu v evropsko monetarno unijo in sprejetju skupne valute - evra. Ustava v evropsko pravo prvič vključuje tudi listino o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ohranja pa tudi možnost veta na področjih neposrednih obdavčitev, zunanje in varnostne politike in proračuna.
Za in proti
Argumenti za in proti ustavi se krešejo na več frontah. Članice se bojijo, da ta vzame preveč suverenosti in da z njo nastaja evropska superdržava, medtem ko se drugim zdi, da ravno ustava uničuje priložnost za gradnjo »združenih držav Evrope«.
