Ime vasice Schengen v Luksemburgu, kjer sta bila podpisana sporazuma, je postalo sinonim za odpravo mejnega nadzora na notranjih mejah med državami pogodbenicami, ob hkratnem zagotavljanju strožjega nadzora na zunanjih mejah s tretjimi državami.
Ena od zunanjih mej Evropske unije bo tudi 670-kilometrska slovensko-hrvaška meja. Na tej meji bo Slovenija opravljala nadzor za vse države članice.
Schengen je primer medvladnega sodelovanja le med nekaterimi državami, ki je pod okrilje EU-ja prišlo šele kasneje. K Schengenski konvenciji je pristopilo 13 držav EU-ja, v njenem okviru pa delujeta tudi Norveška in Islandija, ki nista članici Evropske unije. Prvi sporazum je bil podpisan leta 1985 med Belgijo, Nizozemsko, Luksemburgom, Nemčijo in Francijo, drugi pa leta 1990. Ko se je izkazal za uspešnega, so ga sprejele tudi druge države EU-ja, sestavni del evropskega pravnega reda pa je postal šele leta 1999.
Ko je meja s Hrvaško postala zunanja meja EU-ja, je slovenska policija začela izvajati nadzor v skladu s schengenskimi standardi, kar pomeni v temeljnem obsegu za državljane EU-ja, evropskega gospodarskega prostora in Švice ter v poostreni obliki za državljane tretjih držav. V pomoč sta jim predvsem schengenski informacijski sistem in carinski informacijski sistem. Varovanje meje opravlja tudi bistveno več policistov kot doslej, ki so bolje opremljeni.
Z vstopom 1. maja 2004 je Slovenija začela izvajati le usklajeno vizumsko politiko EU-ja in nadzor nad nezakonitim priseljevanjem. Prav tako še niso odpravili mejnih prehodov Slovenije z Avstrijo, Italijo in Madžarsko, pač pa na njih ni več carinskih izpostav.
