Projekt Evropske monetarne unije (EMU) se je začel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in je potekal v treh fazah.
Prvo obdobje med julijem 1990 in decembrom 1993 je bilo namenjeno predvsem odstranjevanju vseh možnih ovir, ki bi lahko zavrle proces združevanja v EMU-ju. 1. januarja 1994 so ustanovili Evropski monetarni inštitut, ki velja za predhodnika Evropske centralne banke. Na sestanku Sveta Evrope 15. decembra 1995 v Madridu so določili ime nove valute - evro, 1. junija 1998 je bila z ustanovitvijo Evropske centralne banke kot nosilke monetarne oblasti na območju dvanajstih držav EU-ja končana druga faza.
Tretja faza pa se je začela 31. decembra 1998, ko so določili menjalna razmerja med evrom in valutami držav članic, ki so uvedle evro in so v veljavo stopila s 1. januarjem 1999. S 1. januarjem 2002 je evro dokončno prišel v obtok in postal zakonito plačilno sredstvo v državah članicah EMU-ja.
Od starih držav članic EU-ja evra niso uvedle Švedska, Velika Britanija in Danska, ki so imele možnost, da obdržijo nacionalno valuto in ne prevzamejo evra. Nove članice pa te izbire nimajo: za vse velja obvezna vključitev v evropsko ekonomsko in monetarno unijo (EMU) ter uvedba evra.
Slovenija uradno z evrom leta 2007
Slovenija je morala za uvedbo skupne evropske valute najprej izpolniti določene pogoje (maastrichtske kriterije). Ker je Slovenija izpolnila vsa merila za prevzem evra (zdrave javne finance, evropsko stopnjo obrestnih mer in stabilen tečaj tolarja do evra, stopnja inflacije), je skupno evropsko valuto lahko sprejela s 1. 1. 2007.
Za izpolnitev merila stabilnega deviznega tečaja je bila potrebna vsaj dveletna vpetost v evropski mehanizem deviznih tečajev (ERM II), v katerega je Slovenija vstopila konec junija 2004.
