Koroška ima v zgodovini slovenskega naroda posebno mesto, saj so se tukaj skozi celotno zgodovino odvijali najhujši boji za ohranitev slovenske kulture in besede.
Po padcu rimskega cesarstva so območje preplavila ljudstva z vzhoda, med njimi tudi slovanska plemena, ki pa so se pod bavarsko nadoblastjo sčasoma asimilirala. Kljub prevladujočemu nemškemu vplivu oziroma prav zaradi nenehnega boja z njim, je Koroška s Celovcem in Beljakom kot kulturnima in gospodarskima središčema pokrajine vse do 20. stoletja imela zelo pomembno vlogo pri krepitvi vseslovenske narodne zavesti, kulture in jezika.
Usodni plebiscit
Po koncu 1. svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije sta se Avstrija in kraljevina SHS dogovorili, da bo o usodi pokrajine odločal plebiscit. Za priključitev Avstriji je v coni A glasovalo tudi 41 odstotkov od okoli 50.000 tamkaj živečih Slovencev, kar je bilo dovolj, da je bila meja med kraljevino SHS (Slovenijo) in Avstrijo določena po Karavankah. Avstrijske oblasti so kmalu pozabile na predplebiscitarne obljube in nadaljevale z raznarodovalno politiko.
Varstvo 7. člena
Novo upanje za Slovence na Koroškem je pomenila Avstrijska državna pogodba maja leta 1955, ki je uredila povojni status nacistični Nemčiji prostovoljno priključene države. S pogodbo se je Avstrija v 7. členu zavezala k zaščiti slovenske manjšine, skrb za izpolnjevanje te zaščite pa je prevzela Jugoslavija in po njenem razpadu Slovenija.
Avstrija je nekaj let zgledno skrbela za manjšinsko problematiko, odprte so bile obvezne dvojezične šole za vse učence ne glede na materni jezik, dovoljena je bila vsakršna organiziranost Slovencev … A že leta 1958 je takšna ureditev padla, znova so si opomogle nacionalistične sile, združene okoli organizacij Heimatdiensta in brambovcev, ki so začele pogrevati teorijo o domovini zvestih vindišarjih in iredentističnih Slovencih ter o vindišarskem jeziku in kulturi, ki da imata le malo skupnega s slovenstvom.
Delitev med Slovenci
Nacionalistom je šla na roko tudi delitev znotraj slovenskega tabora, saj se je predvsem krščanski tabor poenotil okoli Narodnega sveta koroških Slovencev, medtem ko se Zveza slovenskih organizacij smatra za naslednika Osvobodilne fronte. Obe organizaciji povezujeta številne kulturne, prosvetne in druge organizacije, kljub različnim pogledom do določenih vprašanj pa obe organizaciji skupno zagovarjata izhodišča, ki sta jih leta 1955 zapisali v Spomenici koroških Slovencev.
Sedemdeseta leta je Koroško zaznamoval boj za dvojezične napise, saj so jih avstrijski nacionalisti skrbno podirali, Slovenci pa branili. Leta 1976 je sledil spor zaradi načina preštevanja manjšine, potem ko so Slovenci (takrat jih je bilo uradno še okoli 20.000) menili, da štetje ne more biti podlaga za izpolnjevanje 7. člena.
Novejše dogajanje
Že vse od časa po osamosvojitvi Slovenije na odnos Avstrije do koroških Slovenci dejavno vpliva koroški deželni glavar in nekdanji voditelj Avstrijske svobodnjaške stranke Jörg Haider. Med drugim je v zameno za zaščito manjšine na avstrijskem Koroškem od Slovenije zahteval zaščito "Staroavstrijcev" na slovenskem ozemlju. Koroški Slovenci so leta 2001 dosegli veliko zmago, potem ko je avstrijsko ustavno odločilo, da za dvojezično topografijo zadostuje že 10-odstotni delež manjšinskega prebivalstva skozi daljše obdobje.
Začela so se pogajanja o postavitvi novih dvojezičnih tabel, vendar pa so avstrijske oblasti ponujale veliko manjšo število tabel, kot bi jih Slovencem v resnici pripadalo. Spomladi leta 2005 je najvišji avstrijski politični vrh prisostvoval postavitvi prvih novih tabel, kljub temu pa vprašanje še zdaleč ni rešeno. Vmes je propadla tudi druga t. i. konferenca konsenza, medtem ko se napadi na slovenske dvojezične napise nadaljujejo.
