Ljubljanski mestni svet je maja 2001 obravnaval in sprejel osnutek spremembe urbanističnega dokumenta, ki naj bi omogočil gradnjo islamskega kulturnega centra na lokaciji med Malim Grabnom in Cesto dveh cesarjev na Viču.
Sledila je enomesečna javna razgrnitev urbanističnega dokumenta, ki je bila končana poleti 2001. Temeljni pogoji za začetek gradnje so sprejetje spremembe prostorskega izvedbenega akta na ljubljanskem mestnem svetu, organizacija natečaja za arhitekturo objekta in ureditev lastništva zemljišča ter pridobitev gradbenega dovoljenja.
Številne dejavnosti za vernike
V sklopu islamskega centra naj bi poleg džamije z minaretom do višine 27 metrov uredili še prostore za verouk, knjižnico, dvorano za rekreacijo, predavanja in družabna srečanja, čajnico in kavarnico, prostore za zbiranje mladine, pisarne, restavracijo odprtega tipa in servisne prostore ter stanovanja za osebje.
Po podatkih islamske verske skupnosti bi za načrtovani program potrebovali približno 4.000 kvadratnih metrov površin, gradnjo pa naj bi končali do leta 2010. Predračunska vrednost objekta znaša približno deset milijonov evrov, razgovori s potencialnimi donatorji z islamskega sveta pa naj bi bili obetajoči. Izvajalce del za gradnjo bodo iskali prek mednarodnega javnega razpisa.
Polemike o gradnji
Gradnja islamskega centra v Ljubljani je v slovenski javnosti povzročila številne polemične odzive. Muslimani v Sloveniji si že več kot 30 let prizadevajo za izgradnjo džamije in kljub temu da jih po zadnjem popisu prebivalstva v Sloveniji živi 47.000, ne dobijo lokacije, ki ne bi bila sporna.
Gradnja džamije je po mnenju nekaterih sporna zaradi tega, ker bo v izbranem okolju zelo opazna. Tistim, ki se bodo Ljubljani približevali z zahoda, naj bi zakrivala pogled na grad in mestno središče. Obiskovalci naj bi tako dobili vtis, da gre za islamsko mesto in ne katoliško. Objekt pa naj bi bil sporen tudi zato, ker naj kulturno in zgodovinsko ne bi spadal v izbrano območje.
Zahteva po referendumu
Februarja 2004 je tako 11.898 Ljubljančanov podpisalo zahtevo za razpis referenduma o gradnji džamije. Ta je po mnenju županje Danice Simšič v neskladju z ustavo, saj krši vsaj tri ustavna načela: svobodno pravico do vere in veroizpovedi, pravico do enakosti verskih skupnosti in pravico do enakosti pred zakonom.
Pobude za ustavno presojo
Mestni svet je zato na predlog županje na ustavno sodišče vložil pobudo za presojo ustavnosti referenduma, kar pa je sodišče zavrglo, v obrazložitvi pa zapisalo, da v zakonu ni navedena možnost, da občinski svet od sodišča zahteva takšno presojo. Na podlagi tega je islamska skupnost v Sloveniji na ustavno sodišče vložila pobudo za oceno ustavnosti zakona o lokalni samoupravi, saj ta po njihovem mnenju nikomur ne omogoča, da bi lahko preprečil izvedbo lokalnega referenduma z očitno protiustavnim ciljem omejevanja verske svobode in svobode ustavnosti.
Mestni svet za referendum
Kljub temu so svetniki na izredni seji 19. aprila sprejeli sklep o razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma o gradnji džamije in za datum referenduma določili 23. maj 2004. Pet dni po sprejemu sklepa o razpisu referenduma je županja na ustavno sodišče vložila pobudo za oceno ustavnosti takega sklepa, enako pobudo pa je isti dan na sodišče vložila tudi islamska skupnost.
Sodišče je 28. aprila tako s petimi glasovi proti enemu odločilo, da do dokončne odločitve zadrži izvajanje odloka o razpisu naknadnega referenduma, saj je ocenilo, da so posledice odložitve izvrševanja izpodbijanih sklepov manjše od posledic, ki bi nastale, če njunega izvrševanja ne bi zadržalo. 28. junija so županjino zahtevo za presojo ustavnosti sklepa o referendumu, kljub nasprotovanju opozicije, podprli tudi mestni svetniki.
Sodišče dokončno reklo ne
Po dolgotrajnem premisleku je ustavno sodišče 12. julija 2004 odločilo, da sklep o razpisu referenduma odpravi, v obrazložitvi pa zapisalo, da je cilj referenduma pripadnikom islamske verske skupnosti preprečiti izpovedovati vero v objektu, ki je tradicionalen za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov.
