Ob osamosvojitvi Slovenije je državljanstvo Republike Slovenije lahko pridobil vsakdo, ki je zanj zaprosil, če je imel na dan plebiscita, torej 23. decembra 1990, stalno prebivališče v Sloveniji.
Tako je državljanstvo pridobilo tudi prek 175.000 državljanov drugih republik nekdanje Jugoslavije. Leta 1992 je država Slovenija vse tiste, ki niso zaprosili in pridobili državljanstva, izbrisala iz registra stalnih prebivalcev, ne da bi jih o tem kakor koli obvestila.
Nato so več let potekale razprave o tem, ali je država ravnala upravičeno ali ne. ''Zagovorniki izbrisa'' trdijo, da je bila vsem dana enaka možnost za pridobitev državljanstva, tisti, ki je iz različnih razlogov niso izkoristili, pa naj nosijo posledice sami.
Svoje mnenje o izbrisanih lahko izrazite na našem forumu.
O izbrisanih je večkrat odločalo tudi ustavno sodišče. V zadnji odločbi aprila 2003 je spet odločilo, da je bil izbris leta 1992 v nasprotju z ustavo, in določilo, da je treba izbrisanim vrniti njihov status za nazaj in postavilo šestmesečni rok za zakonsko ureditev.
Tehnični in sistemski zakon o izbrisanih
Glede urejanja statusa izbrisanih sta se pojavila dva ločena zakona. Prvi zakon je tehnični zakon, ki naj bi uredil status tistim, ki so si po osamosvojitvi že uredili status, drugi pa je sistemski zakon o izbrisanih, ki bi uredil status tistim, ki si po osamosvojitvi tega še niso uredili.
Najprej je bil v parlamentarni obravnavi tehnični zakon o izbrisanih, ki ga je vladna večina v DZ-ju potrdila, a so se temu opozicijske stranke uprle in s podpisi razpisale referendum. Referendum in dokaj nejasno referendumsko vprašanje sta se nanašala na zakon, ta je bil v DZ-ju potrjen konec novembra 2003, ki je določal izvedbo 8. točke odločbe ustavnega sodišča, po kateri naj bi se izbrisanim začele izdajati odločbe o stalnem prebivališču.
Tehnični zakon ni dobil podpore
Referendum je potekal 4. aprila in pokazal zanimive rezultate. Referendumsko vprašanje (Ali ste za to, da se uveljavi zakon o izvršitvi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/ 02-28 (EPA 956-III), sprejet v državnem zboru Republike Slovenije dne 25. 11. 2003?) je zavrnilo slabih 95 odstotkov tistih, ki so se referenduma udeležili. Odzivnost volilnega telesa na referendumu je bila sicer 31-odstotna.
Sistemski zakon in ustavno sodišče
Vzporedno s tem so potekale tudi razprave o sistemskem zakonu, ki je naletel še na večje ovire pri sprejemanju in spreminjanju tako s strani koalicije kakor tudi opozicije. Opozicija je namreč zavračala sprejetje omenjenega zakona in grozila z novimi referendumskimi pobudami. Prvo je vložila opozicijska Koalicija Slovenija, pobuda pa je bila zaradi nejasnosti in dvomov o ustavnosti vprašanja poslana na ustavno sodišče.
Koalicija Slovenija je nato oblikovala novo referendumsko vprašanje o sistemskem zakonu, o katerem so odločali v DZ-ju. Parlament je odločil, da novo pobudo v presojo pošlje na ustavno sodišče. Sodišče je pobudo zavrnilo.
Kasneje sta se pojavili še dve referendumski pobudi o sistemskem zakonu o izbrisanih. Prva je bila pobuda skupine volivcev s prvopodpisano Sandro Letico iz Izole. Sandra Letica je sicer članica izvršilnega odbora podmladka Slovenske demokratske stranke. Njeno pobudo je DZ zavrnil. Na to odločitev se je Letičeva pritožila na ustavno sodišče, ki pa je prav tako zavrnilo pobudo.
Pobudo o novem referendumu in začetku zbiranja podpisov je vložil tudi član izvršilnega odbora SDS-a Branko Grims s skupino volivcev. Tudi to pobudo je DZ zavrnil, Grims pa je tako na ustavno sodišče vložil zahtevo po presoji že četrte pobude o razpisu referenduma o sistemskem zakonu o izbrisanih. Kasneje je sodišče zavrnilo tudi to pobudo.
Gladovna stavka
Iniciativni odbor izbrisanih je 21. februarja izvedel gladovno stavko. Šlo naj bi za izražanje nezadovoljstva nad obstoječim stanjem. Stavkajoči so zahtevali, da jih v petih dneh obišče pristojna državna delegacija, ki bi odboru zagotovila, da se bo odločba ustavnega sodišča iz leta 2003 brezpogojno izvršila v 30 dneh. Stavko so prekinili po štirih dneh, in sicer zaradi pozitivnih odzivov na njihov protest in resnih obljub za konkretno politično akcijo in posredovanja v okviru poslanskih skupin. Za prekinitev stavke so se odločili tudi zaradi svojih družin in ker jim ni uspelo dobiti javnega prostora, kjer bi lahko gladovno stavkali.
