Po Titovi smrti se je Jugoslavija znašla v vrtincu različnih političnih procesov, ki so počasi, a vztrajno spodkopavali temelje skupne države.
Slovenija je bila kot najbolj razvita in najbolj zahodno usmerjena republika na čelu gibanja, ki je zagovarjalo posodobitev gospodarstva in proti koncu osemdesetih tudi politično pluralizacijo ter ohranjanje ustavnih pristojnosti posameznih republik. Na drugi strani je bila Srbija tista, ki je nadaljnji razvoj Jugoslavije videla v večji vloge zvezne države in ohranjanju dokaj zaprtega gospodarstva. V ozadju razprav o gospodarstvu pa so bila vse bolj jasno razvidna tudi nacionalistična trenja.
Prva spregovorila civilna družba
Sredi osemdestih se je v Sloveniji vse bolj krepila civilna družba in prav na tem področju so se najprej prikazale napetosti med vizijami političnega razvoja med Srbi in Slovenci. To je doseglo vrunec jeseni leta 1986, ko so slovenski člani zavrnili imenovanje srbskega kandidata Miodraga Bulatovića za predsednika Društva književnikov Jugoslavije. Septembra istega leta so bili v srbskem časopisu Večernje novosti objavljeni odlomki iz memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je opozarjal na slab in nepravičen položaj Srbov v Jugoslaviji in zahteval njihovo popolno nacionalno in kulturno celovitost. Slovenski intelektualci so odgovorili februarja naslednje leto z objavo prispevkov za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije. Avtorji so se v seriji esejev zavzeli za opustitev komunističnega sistema, za demokratično in pluralistično družbo in za samostojno slovensko državo.
JLA proti JBTZ-ju
Po Titovi smrti je več moči v jugoslovanski politiki pridobila Jugoslovanska ljudska armada, ki je sebe celo imenovala hrbtenica političnega sistema. Tudi na to se je odzvala slovenska civilna družba, pri čemer je prednjačil tednik Mladina. Jugoslovanski vojaški vrh se je na sestanku marca 1988 odločil zatreti slovenske separatističnih težnje. Pri tem so si za grešnega kozla izbrali novinarje Mladine Janeza Janšo, Davida Tasiča in Francija Zavrla in častnika JLA Ivana Borštnerja ter jih obtožili izdaje državne skrivnosti.
Politični in vojaški vrh Jugoslavije ni pričakoval, da bo proces proti četverici, v javnosti znana pod kratico JBTZ, sprožil tako množičen odziv slovenske javnosti. JLA se je celo odločila, da bo proces potekal za zaprtimi vrati v srbohrvaškem jeziku, ker je Slovence še dodatno podžgalo. Igor Bavčar je ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic, h kateremu je v nekaj dneh pristopilo 100.000 ljudi in več tisoč organizacij. Na demonstracijah proti dejanjem jugoslovanske armade junija 1988 se je v Ljubljani zbralo dobrih 30.000 ljudi.
Rast nacionalizma v Srbiji
Na drugem koncu skupne države so ravno tako potekla množična zborovanja, ki pa so se namesto prizadevanj za pluralizacijo in demilitarizacijo družbe ter za samostojnost pod taktirko Slobodana Miloševića zavzemala za nacionalistična in velikosrbska stališča. V to smer so šle tudi ustavne spremembe, sprejete v letih 1988-89, s katerimi je bila ukinjena avtonomnost Vojvodine in Kosova, močno okrepljeni pa vloga JLA in centralne oblasti.
Do takrat je tudi slovensko komunistično vodstvo na čelu z Milanom Kučanom zavzelo stališča, ki so jim bila skupna s porajajočo se slovensko opozicijo: politični pluralizem, gospodarske reforme in upiranje centralističnim in nacionalističnim težnjam, ki so prihajale iz Srbije.
Slovenci podprli albanske rudarje
Febuarja 1989 so albanski rudarji na Kosovu začeli gladovno stavkati zaradi srbske prevlade, v podporo njihovemu boju pa sta Zveza komunistov Slovenije in opozicija organizirali zborovanje v Cankarjevem domu. Razmere na Kosovu so se v naslednjih tednih še stopnjevale, s tem pa tudi napetosti med Srbi in Slovenci. Leto 1989 je bilo v Srbiji zaznamovano s praznovanjem 600-letnice kosovske bitke, ki je bila še dodatna spodbuda za krepitev srbskega nacionalizma.
Slovenija na poti v samostojnost
V Sloveniji je bil proces demokratizacije do leta 1989 že precej ustaljen, saj so že delovale nove politične stranke, ki jih je slovensko komunistično vodstvo priznavalo. Maja 1989 je na na javni seji Zveze socialistične mladine Slovenije pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala enako kot tista iz leta 1918, slovensko suverenost pri odločitvi, v kateri državi želijo živeti.
Še en pomemben znak demokratizacije Slovenije je bila izvolitev Janeza Drnovška za člana jugoslovanskega predsedstva aprila 1989. Prvič se je zgodilo, da je neodvisni kandidat premagal kandidata Zveze komunistov – to je bil takrat Marko Bulc. Drnovšek je v svojem obdobju na čelu predsedstva Jugoslavije od maja 1989 do maja 1990 poskušal čim bolj umiriti razmere v Jugoslaviji, predvsem napetosti na Kosovu, vztrajno pa je nasprotoval uvedbi izrednih razmer v Sloveniji.
Slovenska skupščina je 27. septembra sprejela dopolnila k ustavi Socialistične republike Slovenije, med njimi tudi tisto, ki je izrecno določalo slovensko pravico do samoodločbe. Takrat je Zdravljica postala nova slovenska himna.
Priprave na svobodne volitve
Decembra 1989 so slovenski politiki in javnost spoznavali, da različne oblike kohabitacije znotraj Jugoslavije ne bodo dovoljevale končanja začetih procesov demokratizacije in liberalizacije. Kljub poskusom predsednika izvršnega sveta Anteja Markovića, da bi prek gospodarskih reform rešili Jugoslavijo, je postajala samostojnost vse bolj želen cilj. Januarja 1990 je po številnih zavrnjenih predlogih slovenske delegacije za demokratizacijo ta demonstrativno zapustila 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Zveza komunistov Slovenije se je preimenovala v Stranko demokratične prenove.
Od volitev do samostojnosti
Aprila 1990 je na prvih svobodnih strankarskih volitvah v Sloveniji po vojni slavil Demos. Tudi na Hrvaškem je slavila opozicijska HDZ Franja Tuđmana, to pa je spodbudilo še večji pritisk pritisk srbske politike in JLA. Slovenska skupščina je leta 1990 nadaljevala z zakonodajnimi pripravami na samostojnost, vključno s sklicem plebiscita. 23. decembra 1990 se je za samostojno Slovenijo izreklo 88 odstotkov vseh volilnih upravičencev.
Jugoslovanska federacija je zašla še v večjo krizo, ko so srbski predstavniki zavrnili hrvaškega kandidata za predsednika jugoslovanskega predsedstva, Stipeta Mešića. Ob ustavnini praznini je vse večjo vlogo prevzemala JLA. Njeni odnosi s Sloveniji so se pomladi 1991 vse bolj slabšali, saj je slovenska vlada sklenila, da nabornikov ne bo več pošiljala v armado. 23. maja je JLA s tanki obkolila vadbeni center v Pekrah pri Mariboru, Teritorialna obramba pa jo je prisilila v umik.
Kljub grožnjam vojaškega posredovanja je skupni zbor slovenske skupščine 25. junija sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, osrednja proslava ob razglasitvi neodvisne države pa je potekala dan kasneje. Še isti večer so proti mejnim prehodom že krenile prve enote JLA, v zgodnjih urah 27. junija pa je se je začela desetdnevna vojna za Slovenijo.
A. S.
