Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) je s 55 sodelujočimi državami največja regionalna varnostna organizacija na svetu. Leta 2005 ji je predsedovala Slovenija.
S tem je bilo Sloveniji izkazano izjemno zaupanje, saj se je Slovenija s predsedovanjem Ovseju, pred tem sodelovanjem v Varnostnem svetu in prihajajočem predsedovanju EU-ju utrdila v podobi države, ki ji je vredno zaupati.
Priporočamo:
TV Slovenija: Slovenski dosežki v casu predsedovanja Ovseju
TV Slovenija: Prispevek Borisa Mesariča 3. 1. 2005
TV Slovenija: Pogovor z Dimitrijem Ruplom 3. 1. 2005
TV Slovenija: Feljton Borisa Mesariča 2. 12. 2005
TV Slovenija: Pogovor z Dimitrijem Ruplom 2. 12. 2005
Ovse je v primerjavi z Evropsko unijo ali Natom v javnosti manj znana organizacija, saj njeno delo ni del dnevnopolitičnih kuhinj. V MMC-ju smo zato pripravili prispevek, ki vas želi v bistvenih točkah informirati o zgodovini in delu te izjemno pomembne organizacije, ki ji gre med drugim pripisati soodgovornost za miren izid hladne vojne v Evropi.
Vodilna misel Ovseja: Bolje preprečiti kot zdraviti
S koreninami, ki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, Ovse predstavlja forum za varnostna vprašanja in zagotavljanje človekovih pravic. Ukvarja se namreč z zgodnjim opozarjanjem na grožnje miru, preprečevanjem konfliktov, kriznim upravljanjem in obnovo po končanih konfliktih.
Prizadevanja za mir obsegajo spodbujanje in utrjevanje demokracije in skupnih vrednot članic, stabilizacijo kriznih območij s spodbujanjem vladavine prava, preventivno diplomacijo, razvoj civilne družbe in opazovanje volitev. Cilji in naloge Ovseja so podrobneje opredeljeni v temeljnem dokumentu, poimenovanem Helsinška sklepna listina.
Oglejte si televizijski feljton o Ovseju in zunanjepolitični feljton Radia Slovenija Ovse bdi nad regionalno varnostjo.
Politično, a ne pravno zavezujoče
Po mednarodnem pravu Ovse nima pravnega statusa, zato njegove odločitve mednarodnopravno niso zavezujoče. Ob tem tudi nima članic, ki bi pristopile k ustanovnemu aktu organizacije. To je tudi razlog, da se ne navaja, da ima Ovse 55 članic, ampak je bolje uporabljati izraz "sodelujoče države".
Pri uveljavljanju odločitev Ovse tesno sodeluje z drugimi mednarodnimi organizacijami, npr. Združenimi narodi, Evropsko unijo, Natom in Svetom Evrope. Sedež organizacije je na Dunaju, uradi in institucije pa so tudi v Köbenhavnu, Haagu, Ženevi, Pragi in Varšavi. Na nestabilnih območjih vzhoda Evrope, na Kavkazu in v osrednji Aziji najdemo tudi terenske misije. Skupaj jih je 18. V njih deluje okrog tri tisoč ljudi, pri čemer je štiri petine lokalnega prebivalstva. Najštevilčnejše so misije v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Z opazovalci organizacija nadzoruje tudi volitve v sodelujočih državah. Ovse je imel tako lani denimo pomembno vlogo v Ukrajini v času predsedniških volitev in demonstracij.
Zgodovina organizacije3 julija 1973 je nastala Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi (Kvse), ki je predhodnica Ovseja, ki pa še ni bila prava organizacija. V prihodnjih dveh letih je konferenca dobivala obrise, ki so se zjasnili poleti 1975 v Helsinkih, ko je nastala Helsinška sklepna listina. V njej so se sodelujoče države zavezale k skupni izmenjavi stališč, poglabljanju sodelovanja in izboljšanju medsebojnih odnosov.
O Helsinški sklepni listini govorimo tudi kot o t. i. helsinškem dekalogu, ki v desetih točkah opredeljuje standard odnosov med državami. Med najpomembnejšimi so zagotavljanje suverene enakosti, izogibanje grožnjam z uporabo sile, nedotakljivost meja in ozemeljska celovitost držav ter načelo mirnega reševanja sporov.
V letu 2004 je Ovseju predsedovala Bolgarija, letos pa je to na plečih Belgije.
Sodelujoče države v Kvse-ju so v prvi vrsti obljubile tesnejše sodelovanje na politično-vojaškem področju, dialog pa se je razširjal tudi na področje gospodarstva, okoljevarstva, znanosti, humanitarnih dejavnosti in človekovih pravic. S tem je Konferenca podala pomemben prispevek k vzpostavljanju miru v obdobju hladne vojne, prežetem z ideološkim sovraštvom in nezaupanjem.
Reforma Konference
Težava Ovse-ja je bila njegova konferenčna narava, ki se v obstoječi obliki ni bila zmožna spopadati z izzivi padca starega bipolarnega režima in začetkom demokratizacije in tranzicije držav nekdanjega vzhodnega bloka. Nujna je bila reforma.
Konec leta 1990 je nastala Pariška listina za novo Evropo, ki je postavila temelje za institucionalizacijo Kvse-ja. Začel je nastajati forum za politično-varnostno sodelovanje, ki je predvideval redna srečanja vrhov držav (na ravni premierjev) in zunanjih ministrov v okviru Sveta Kvse.
| Slovenija je postala članica Ovseja 24. marca leta 1992. |
Forum je med drugim dobil sekretariat, odbor visokih uradnikov, komisarja za manjšine, generalnega sekretarja in funkcijo predsedujočega. Tako reformiran je Kvse presegel nekdanje okvire, zato se je leta 1994 preimenoval iz Konference v Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi.
Slovensko predsedovanje
Skupaj je Ljubljana gostila kar 80 delegacij, prvi gostitelj pa je bil slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je s 1. januarjem 2005 prevzel dolžnosti predsedujočega Ovse-ju. Svoje predsedovanje je v MMC-jevi spletni klepetalnici označil z besedami, da Ovseju predseduje Slovenija, ne on.
Ministrski svet poteka na ravni zunanjih ministrov sodelujočih držav v času, ko ni vrhunskih zasedanj organizacije. Razprava vodij diplomacij se vrti okrog delovanja organizacije, aktivnosti v zadnjem času in usklajenosti s cilji, ki si jih je Ovse zadal v preteklosti. Ob koncu srečanja je praviloma predvidena potrditev ministrske deklaracije, o njeni vsebini pa je najprej treba izoblikovati konsenz sodelujočih držav.
Slovenija je organizaciji predsedovala v pomembnem letu, ko je Ovse zaznamoval 30 let podpisa Helsinške sklepne listine, 60 let konca II. svetovne vojne, 15 let nastanka Pariške listine za novo Evropo in 10 let podpisa Daytonskega sporazuma, ki je končal morijo v BiH-u.
Med nalogami, ki si jih je Slovenija zadala ob začetku predsedovanja, so bili krepitev transparentnosti pri delu Ovse-ja, nevtralen prostop, sprejem proračuna in oblikovanje lestvice prispevkov sodelujočih držav. Med prednostnimi nalogami je bil tudi boj proti terorizmu, nestrpnosti in diskriminaciji, trgovini z ljudmi in reševanje vprašanj v Moldaviji, Gruziji in Gorskem Karabahu.
Uspešno predsedovanje Slovenije
Majhna ali velika država, posel je treba opraviti; pri poslu niso toliko važne države, ampak ljudje. 
Predsedujoči Dimitrij Rupel
Analitiki delo predsedujočega Ovseju v letu 2005 Dimitrija Rupla označujejo kot uspešno. Ovse je bil v času slovenskega predsedovanja uspešen pri reševanju težav v Gruziji, Ukrajini in Kirgiziji, uspelo pa mu je tudi storiti korake naprej pri prenovi organizacije. Rupel je ocenil, da se ozračje v organizaciji izboljšuje, saj je to v začetku leta 2005 kazalo znake pesimizma, zdaj pa je prešlo v konstruktiven občutek sodelovanja.
Pomembni dosežki Ovse-ja v zadnjem času so preprečevanje konfliktov v Gruziji in Moldaviji, stabilizacija razmer v Ukrajini po volitvah, reševanje spora med Armenijo in Azerbajdžanom, končanje državljanske vojne v Tadžikistanu, umirjanje razmer v Makedoniji in stabilizacija Albanije, ki je bila pred leti na robu državljanske vojne.
Nenazadnje je pomemben tudi prispevek k obnovi BiH-a in Kosova. Med izzivi, ki organizacijo čakajo, pa so boj proti terorizmu, varnost meja, migracije ter vprašanje diskriminacij in širjenja nestrpnosti.
V okvirih Ovseja je še posebej pomembno izpostaviti vprašanje dihotomije med potrebo po zagotavljanju človekovih pravic in nujnostjo boja proti terorizmu. Ovse je tu pred težko nalogo, da oba koncepta združi oz. ju naredi skladna. Kot dokaz, da Ovse postaja vse bolj pomemben akter na mednarodnem prizorišču, je višina njegovega proračuna: ta se je od leta 1994 povečal za skoraj desetkrat in je leta 2004 znašal 180,8 milijonov evrov.
Težava s porazdelitvijo finančnega bremena
Finance so tudi v Ovseju tema vročih razprav, saj je vzdrževanje dela organizacije za sodelujoče države drago, vsaka pa bi rada znižala delež svojega prispevka. Spremembe financiranja je posebej zahtevala Rusija, ki je v proračun prispevala enako kot ZDA, čeprav je razlika v bogastvu obeh držav ogromna.
Šele konec novembra 2005 je Ovse sprejel rešitev, po kateri se bo delež Rusije v proračuni zmanjšal za tretjino (z 9 na 6 odstotkov), delež ZDA pa se bo povečal z 9 na 11,5 odstotka. Tudi Slovenija se je strinjala, da bo povečala svoj prispevek v proračun organizacije. Večina proračuna je namenjena misijam, precejšen kolač pa gre tudi za okoli 440 stalnih zaposlenih v institucijah organizacije, 750 mednarodnih terenskih delavcev organizacije in 2370 lokalnih sodelavcev na terenskih misijah.
