Slovenija je 29. marca 2004 ob 20. uri z izročitvijo pristopnih listin ameriški vladi uradno postala polnopravna članica Nata.
S tem je Slovenija izpolnila enega od dveh strateških ciljev, ki si ga je zastavila že ob osamosvojitvi. K odločitvi za Nato so najbolj pripomogle nestabilne razmere na Balkanu. Slovensko vodstvo je ugotovilo, da lahko Slovenija svoje strateške varnostne in nacionalne interese doseže le v okviru organizacije za kolektivno obrambo, kot je Nato. Poleg tega z državami, članicami te organizacije, delimo skupne vrednote, članstvo pa prispeva k stabilnosti v Evropi.
S članstvom v Natu je Slovenija postala država z nižjo stopnjo poslovnega tveganja, ima dostop do znanstvenih in tehnoloških dosežkov, dolgoročno pa se bodo zmanjšali tudi stroški za obrambo.
Slovenija je leta 1994 postala ena prvih članic Natovega programa Partnerstvo za mir (PfP), istega leta pa tudi pridružena partnerica v Severnoatlantski skupščini (NAA). V začetku leta 1996 je Slovenija začela sodelovati v Severnoatlantskem svetu za sodelovanje (NACC). Ta organ je leta 1997 zamenjal Evroatlantski partnerski svet (EAPC). Leto kasneje so slovenski vojaki začeli sodelovati v operaciji pod poveljstvom Nata SFOR v Bosni. Novembra 2002 je bila Slovenija skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Litvo, Latvijo, Romunijo in Slovaško končno povabljena, da začne predpristopne pogovore za članstvo v Natu, decembra pa je vlada sprejela izhodišča za pogovore. 23. marca 2003 so slovenski volivci na referendumu s 66,08-odstotno večino podprli vstop Slovenije v Nato, tri dni kasneje pa je bil podpisan protokol o pristopu Slovenije v Nato.
Slovenija je ena od štirih novih članic - poleg Litve, Latvije in Estonije -, katerih zračni prostor varuje zveza Nato, ker same za to nimajo ustreznih zmogljivosti. Slovensko nebo varujejo italijanska letala.
