Bližnji vzhod - območje, ki je sveto trem največjim monoteističnim religijam: krščanstvu, islamu in judovstvu - je tudi prizorišče dolgoletnega spora med Izraelci in arabskimi državami ter palestinskim ljudstvom.
Začetki spora segajo v leto 1947, ko so Združeni narodi izglasovali, da se leta 1948 konča mandat Velike Britanije, ki je od leta 1920 upravljala s Palestino, in se ustanovi judovska država Izrael.
Vojne z Arabci
Takoj ob ustanovitvi Izraela so mu vojno napovedali Egipt, Transjordanija (kasneje Jordanija), Sirija, Libanon in Irak, vendar je Izrael v vojni zmagal. Zmagovalec je bil tudi v naslednji vojni leta 1967, znani kot šestdnevna vojna, v kateri je osvojil obsežna ozemlja in podvojil svoj obseg.
Izrael je Egiptu zasegel Gazo in Sinaj, na severu Sirije Golansko planoto, iz Zahodnega brega in vzhodnega Jeruzalema pa je pregnal jordanske enote. Na judovski dan sprave (jom kipur) leta 1973 sta Izrael napadla Egipt in Sirija, vendar je tudi v tej vojni zmagal Izrael.
Slednji je leta 1979 z Egiptom dosegel mirovni sporazum in mu vrnil Sinajski polotok, vendar pa je še naprej ostajalo odprto vprašanje Palestincev in judovskih naselij na ozemljih, ki jih je leta 1967 zasedel Izrael.
Palestinska vstaja
Leta 1987 pride na Zahodnem bregu in v Gazi do palestinske vstaje, bolj znane kot intifada, v kateri v spopadih do leta 1993 umre več kot tisoč Palestincev. Tega leta pride tudi do tajnih pogovorov med izraelskimi in palestinskimi predstavniki, kar privede do podpisa sporazuma iz Osla, v katerem pride do medsebojnega priznanja obeh strani.
Kljub sporazumu iz Osla pa je ostalo nerešeno vprašanje ustanovitve palestinske države, statusa Jeruzalema, judovskih naselij na zasedenih ozemljih in usode več kot treh in pol milijonov palestinskih beguncev.
Nezadovoljstvo Palestincev zaradi nerešenih vprašanj in obisk skrajnega izraelskega opozicijskega voditelja Ariela Šarona na tempeljski gori v Jeruzalemu, ki je sveti kraj tako za Izraelce kot tudi za Palestince, septembra leta 2000 privede do druge palestinske vstaje.
Drugo intifado zaznamujejo številni palestinski samomorilski napadi na Izraelce in izraelski vojaški vdori v Gazo in na Zahodni breg, katerih cilj je uničenje palestinske teroristične mreže.
Mirovni sporazum
Zaradi vse večjega nasilja in številnih žrtev na obeh straneh je prišlo junija 2003 na pobudo četverice, ki jo sestavljajo ZDA, Združeni narodi, Evropska unija in Rusija, do podpisa časovnega mirovnega načrta za Bližnji vzhod, ki je predvideval ustavitev nasilja in terorizma, dokončno rešitev konflikta do leta 2005 in ustanovitev neodvisne in demokratične palestinske države.
Kljub podpisu mirovnega časovnega načrta za Bližnji vzhod so se palestinski samomorilski napadi in izraelske vojaške operacije nadaljevale, zato je takratni izraelski premier Ariel Šaron decembra 2003 enostransko predlagal umik judovskih naseljencev iz Gaze, ki so bili nenehna tarča palestinskih napadov.
Umik iz Gaze se je začel avgusta leta 2005, vendar pa večina judovskih naselbin na Zahodnem bregu ostaja na ozemlju, ki naj bi sestavljalo prihodnjo palestinsko državo. Izrael se ni pripravljen pogovarjati tudi o njihovem umiku, zato je pot do miru verjetno še dolga in negotova.
Šaronov odhod in zasuk razmer
Razmere so se dramatično spremenile januarja 2006, ko je najprej izraelskega premierja Ariela Šarona zadela huda možganska kap in dokončno prekinila njegovo politično kariero, skrajno palestinsko gibanje Hamas pa je na parlamentarnih volitvah premagalo od korupcije in neučinkovitosti utrujeni Fatah.
Ugrabitev treh izraelskih vojakov je bil povod, da je Izrael najprej ponovno z vojsko vdrl v Gazo, nato pa se spustil v pravo vojno z libanonskim šiitskim gibanjem Hezbolah, ki je na napad odvrnilo z raketiranjem izraelskih obmejnih mest. Spopadi, v katerem sodeluje izraelsko letalstvo in pehota, libanonska vojska pa zaradi zapletenih razmer stoji ob strani, so največ žrtev terjale med civilisti. Spopadi so se končali po dobrem mesecu spopadov, za sabo pa pustili pravo razdejanje.
Ameriški predsednik George Bush je julija 2007 napovedal sklic konference o Bližnjem vzhodu, s katero naj bi mirovnemu procesu med Izraelom in Palestinci dali nov zagon, oktobra 2007 pa sta se Ehud Olmert in Mahmud Abas dogovorila za oblikovanje posebne skupine, ki bo skušala doseči napredek v mirovnem procesu med Izraelci in Palestinci. Ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice je palestinskemu predsedniku Mahmudu Abasu tudi obljubila, da bodo ZDA pripomogle k oblikovanju palestinske države. Medtem se spopadi in napetosti med Palestinci in Izraelci nadaljujejo.
