Južna ruska republika Čečenija, ki na jugu meji z Gruzijo, je že dve stoletji trn v peti Rusom.
Leta 1858 so Rusi končno premagali vladavino Imama Šamila. Vojna je pritegnila mnoge ruske pisatelje, med drugimi Tolstoja in Lermontova. Republika je bila tedaj priključena Rusiji in Čečeni so morali na samostojnost čakati več kot 60 let - dobili so jo šele po oktobrski revoluciji.
Leta 1922 pa so bili znova prisiljeni iti pod ruski jarem. V drugi svetovni vojni se je Čečenom uspelo otresti Moskve, a se jim je Stalin po vojni maščeval tako, da jih je razglasil za izdajalce in jih množično preseljeval v Sibirijo in osrednjo Azijo.
Dudajev začel odcepitev
Po razpadu Sovjetske zveze pa je nekdanji višji častnik sovjetskih letalskih sil Džohar Dudajev razglasil samostojnost Čečenije, kar je razjezilo Moskvo. Takratni ruski predsednik Boris Jelcin je v Čečenijo poslal le nekaj sto pripadnikov notranjega ministrstva, a so jih Čečeni zavrnili že na letališču v Groznem in jih z avtobusi vrnili v Rusijo.
Prva vojna z Rusijo
Tako so do leta 1994 čečenski uporniki zavzeli večji del republike, Rusija pa je takrat v Čečenijo poslala oborožene sile, vendar je bila akcija slabo načrtovana. Uporniki so pod vodstvom Dudajeva odbili rusko vojsko, ki se je leta 1996 umaknila. Sklenjen je bil dogovor med uporniki in Jelcinovim odposlancem Aleksandrom Lebedom. Ta je predvideval, da Čečenija dobi povečano stopnjo avtonomije v okviru Rusije. Za predsednika so Čečeni izvolili Aslana Mashadova.
Začelo se je črno obdobje za to rusko republiko, saj matična država ni imela dovolj sredstev za popravo škode, ki je nastala med oboroženimi spopadi. Tako so svojo moč krepili predvsem tamkajšnji vojni dobičkarji, ki so obogateli z organiziranim kriminalom.
Druga vojna
Avgusta 1999 so čečenski uporniki prestopili v sosednjo rusko republiko Dagestan, kjer so muslimani v delih republike skupaj z nekaterimi deli Čečenije razglasili neodvisnost. Muslimani so hkrati pozvali k oboroženemu uporu proti Rusom. Še isto leto so Čečeni v Moskvi izpeljali več terorističnih napadov, v katerih je umrlo nekaj sto ljudi.
Tako je predsednik Putin v Čečenijo zopet napotil vojsko, ki pa je bila tokrat odločena izkoreniniti muslimanske upornike. Ruska vojska je že razglasila zmago nad njimi, vendar pa spopadi še niso popolnoma končani. Zahod je sprva kritiziral rusko posredovanje, saj naj bi šlo za grobo kršenje človekovih pravic, a je po 11. septembru 2001 utihnil.
Teror upornikov
Kremlin je tako leta 2003 v Čečeniji razpisal referendum, po katerem so prebivalci Čečenije dobili več avtonomije, a še vedno v okviru Rusije. Očitno pa to ni pripomoglo k miru. Oktobra 2003 je bil na spornih volitvah za predsednika izbran proruski kandidat Ahmed Kadirov, ki je bil maja 2004 ubit v eksploziji med praznovanjem dneva zmage nad nacizmom v Groznem. Odgovornost za napad so prevzeli čečenski uporniki.
Avgusta so nato razpisali nove predsedniške volitve, na katerih je zmagal Alu Alhanov, dotedanji notranji minister, ki ima podporo Kremlja. Velik vpliv v Čečeniji pa naj bi imel tudi sin ubitega Ahmeda Ramzan Kadirov. Ramzan, med drugim tudi podpredsednik čečenske vlade, naj bi imel namreč v vladi celo večji vpliv kot premier Sergej Abramov.
1. septembra 2004 so čečenski teroristi v mestu Beslan v ruski pokrajini Severna Osetija zasedli šolo in zadrževali okoli 1.400 učencev, njihovih staršev in učiteljev. V tragediji, ki je sledila, je umrlo najmanj 338 talcev, med njimi polovica otrok. Odgovornost za napad je prevzel skrajni čečenski voditelj Šamil Basajev, ki je odgovoren za več napadov na ruske cilje, skrival pa naj bi se v Čečeniji. Rusija pa je napovedala še ostrejši boj proti čečenskim upornikom.
Marca 2005 je bil v akciji ruskih posebnih enot ubit nekdanji voditelj Čečenov Aslan Mashadov. Skrajni Šamil Basajev je tako še povečal vpliv med uporniki. Junija 2006 so posebne ruske varnostne sile ubile Mashadovega naslednika Abdula Halima Sadulajeva, julija pa je bil najverjetneje v nesreči ubit tudi najbolj iskani terorist v Rusiji Šamil Basajev.
