Gruzija po revoluciji, v kateri je strmoglavila proruski režim Edvarda Ševardnadzeja, uživa podporo Zahoda, zaradi česar je trn v peti Rusije.
Po revoluciji se je namreč predsednik Sakašvili na pomoč obrnil na Zahod, predvsem so mu naklonjenost pokazale ZDA, Rusija pa na to ni gledala z velikim odobravanjem in podpira težnje Južne Osetije, Anhazije in Adžarije po visoki stopnji avtonomije.
Januarja 2006 je kriza med Rusijo in Gruijo nastala tudi, ko je bil na jugu Rusije sabotiran plinovod do Gruzije, zaradi česar je več kot štiri milijone Gruzijcev za nekaj dni ostalo brez ogrevanja, poleg tega pa so bile temperature v tistem času najnižje v zadnjih 30 letih. Napetosti so se spet zapletle jeseni 2006, ko so gruzijske oblasti v Tbilisiju prijele štiri ruske oficirje, ki jih je osumila vohunjenja. Rusija je odpoklicala svojega veleposlanika v Gruziji, oficirji pa so bili potem predani ruskim oblastem. Januarja se je ruski veleposlanik vrnil v Tbilisi.
Odnosi med državama so se ponovno zaostrili, ko je Gruzija avgusta 2007 Rusijo otožila, da sta dve ruski letali preleteli del gruzijskega ozemlja, eno od njiju pa naj bi približno 65 km od gruzijske prestolnice Tbilisi odvrglo 700 kilogramov težko bombo, ki pa ni eksplodirala. Rusija je prelet svojih letal nad gruzijskim ozemljem in kršitev njene ozemeljske suverenosti zanikala.
Zgodovina
Gruzija je bila leta 1801 priključena carski Rusiji. Po ruski revoluciji le maja 1918 razglasila samostojnost, med rusko državljansko vojno pa jo je zasedla Rdeča armada. Tako je postala del Transkavkaške federativne socialistične republike (skupaj z Armenijo in Azerbajdžanom). Leta 1936 je bila ta tvorba odpravljena in Gruzija je postala Gruzijska sovjetska socialistična republika. Med "perestrojko" konec osemdesetih let je nastalo močno večstrankarsko gibanje, ki se je zavzemalo za neodvisnost.
Neodvisnost Gruzije
Prve demokratične volitve so bile še v času Sovjetske zveze, 28. oktobra 1990. Tik pred razpadom Sovjetske zveze pa je 9. aprila 1991 Gruzija razglasila neodvisnost. V začetku devetdesetih so tri regije v Gruziji razglasile avtonomijo (Adžarija) ali celo odcepitev (Južna Osetija in Abhazija). V spopadih je tedaj umrlo okoli 10.000 ljudi, ta območja pa je zapustilo skoraj celotno neabhazijsko prebivalstvo (250.000 do 300.000 ljudi).
Porodne bolečine demokracije
Prvi predsednik je bil vodja nacionalističnega gibanja Zviad Gamsahurdija, znanstvenik in pisatelj, ki je bil konec 70-ih let tudi v zaporu. Januarja leta 1992 ga je z državnim prevratom odstavil dolgoletni sovjetski zunanji minister Eduard Ševardnadze in vodja gruzijske komunistične partije. V državljanski vojni, ki je leta 1993 zajela zahod Gruzije, je šlo prav za spopad pripadnikov nekdanjega predsednika Gamsahurdije in Ševardnadzeja. Vojno je končala intervencija ruskih sil na poziv Ševardnadzeja in smrt Gamsahurdije. Ševardnadze je leta 1995 postal predsednik Gruzije. Oblast je ohranil tudi drugi mandat, čeprav so volitve aprila leta 2000 zaznamovale obtožbe o volilnih prevarah.
Sporna zmaga Ševardnadzeja na volitvah
Na spornih parlamentarnih volitvah 2. novembra 2003 je z 21,32 odstotka glasov zmagala koalicija Za novo Gruzijo, z 18,84 odstotka glasov ji je sledla Stranka za oživitev, na tretjem mestu pa z 18,08 odstotka glasov Nacionalno gibanje, ki ga je vodil takrat radikalni opozicijski voditelj Mihail Sakašvili. Opozicija je oblast obtožila volilne prevare in napovedala, da bo skušala preprečiti zasedanje parlamenta.
Vdor v parlament
Privrženci opozicije so potem vdrli na prvo sejo gruzijskega parlamenta po volitvah. Razbili so vhodna vrata in z zastavami vdrli v parlament ter prekinili uvodni govor gruzijskega predsednika Ševardnadzeja, ki so ga morali zaščititi varnostniki. V parlamentu se je vnel pretep med privrženci predsednika Ševardnadzeja in privrženci opozicije. Sledil je Ševardnadzejev odstop, parlament pa je razpisal nove predsedniške volitve. Opozicijske stranke v Gruziji so za svojega skupnega predsedniškega kandidata izbrale Sakašvilija - odvetnika, ki se je šolal v ZDA.
Na volitvah premočno zmagal Sakašvili
Gruzija je predsedniške volitve izvedla 4. januarja 2004. Skupni kandidat opozicije, Sakašvili, je dobil več kot 85 odstotkov glasov. Volitve so pozorno spremljali tako v sosednji Rusiji, kot tudi na Zahodu, ocene pa so bile, da so bile "bolj demokratične", kot pred tem.
Ponovljene parlamentarne volitve
Nove splošne parlamentarne volitve so potekale 28. marca 2004. Na parlamentarnih volitvah v Gruziji so po pričakovanjih premočno zmagali zavezniki predsednika Mihaila Sakašvilija. Zveza Nacionalnega gibanja predsednika Sakašvilija in Demokratske stranke predsednice parlamenta Nino Buržanadze je prejela kar 78,6 odstotka glasov. V zadnjem času pa se krepi opozicija proti predsedniku Sakašviliju, ki mu očitajo, da je postal avtoritaren, koruptiven in ne prenese opozicije. Številne Gruzijce, ki jim je po revoluciji pomenil upanje na boljše življenje, pa so zdaj razočarani, saj življenski standard ne narašča tako hitro, kot so pričakovali in na množičnih demonstracijah zahtevajo njegov odstop.
Gruzija "disciplinirala" Adžarijo
Gruzijska vojska je 1. maja 2004 v bližini meje z Adžarijo izvajala največjo vojaško vajo v dotedanji zgodovini države. Adžarski uporniki so razstrelili dva mostova, da bi preprečili vstop gruzijski vojski na svoje ozemlje.
Problemi tudi v Južni Osetiji
Gruzija je 30. maja 2004 napotila v Južno Osetijo nekaj dodatnih vojakov, ki naj bi pomagali pri preprečevanju tihotapljenja blaga iz Rusije. Južna Osetija je praktično neodvisna od oblasti v Tbilisiju že od vojne v začetku devetdesetih. V pokrajini so kot mirovne sile prisotni ruski vojaki.
