Demokratična ljudska republika Severna Koreja, kot je uradno ime države, je ena najbolj izoliranih in nedostopnih držav v mednarodni skupnosti in ena redkih držav, kjer se je več kot pol stoletja na oblasti obdržal stalinistični režim.
Korejska vojna
Severno Korejo je od njene ustanovitve leta 1948 s trdo roko vodil diktator Kim Il Sung, ki je hotel s silo združiti obe Koreji, zato je leta 1950 napadel sosednjo Južno Korejo, kar je pripeljalo do korejske vojne, v kateri je življenje izgubilo štiri milijone ljudi. V vojni so se na strani Severne Koreje borili kitajski vojaki, Južno Korejo pa so podprle sile Združenih narodov, med katerimi je bilo največ ameriških vojakov. Vojaški konflikt se je tri leta kasneje končal brez zmagovalca in Koreji sta še naprej ostali razdeljeni, odnosi Severne Koreje z najtesnejšima zaveznikoma Sovjetsko zvezo in Kitajsko, pa so se skozi desetletja ohladili.
Diktatorski režim
Kot predsednik države in generalni sekretar severnokorejske komunistične partije je Kim Il Sung okoli sebe ustvaril močan kult osebnosti, državo pa osamil in jo naredil odvisno od same sebe. Mednarodna javnost ga je obtoževala odgovornosti za več terorističnih dejanj, med drugim tudi za atentat na 17 južnokorejskih uradnikov med njihovim obiskom v Burmi leta 1983 in za strmoglavljenje južnokorejskega civilnega letala leta 1987, ko je umrlo 115 ljudi.
Po njegovi smrti je vodenje države prevzel njegov najstarejši sin Kim Džong Il, ki ga je oče že leta 1972 izbral za svojega naslednika in tako ustvaril edinstveno komunistično dinastijo na svetu. Po razpadu Sovjetske zveze v začetku devetdesetih let je glavni zaveznik ostala Kitajska, vendar se Severna Koreja ni mogla več popolnoma zanesti na komunistično velesilo, saj je ta leta 1992 vzpostavila diplomatske odnose z Južno Korejo in izboljšala odnose z drugimi nekomunističnimi državami. Z zavedanjem, da tradicionalni zavezniki ne bodo več nasprotovali članstvu Južne Koreje v Združenih narodih, je Severna Koreja odstopila od zahteve po skupnem sedežu za obe Koreji v tej organizaciji in septembra 1991 sta bila v ZN obe sprejeti kot ločeni državi. Decembra sta državi podpisali tudi deklaracijo o nenapadanju in o korejskemu polotoku brez jedrskega orožja.
Razvoj jedrskega orožja
Po pričakovanjih, da se bodo odnosi med državama izboljšali, je Severna Koreja leta 1993 presenetila celoten svet, ko je napovedala umik od Mednarodnega sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, s čimer pred tem ni zagrozila še nobena država. Mednarodna agencija za jedrske energijo (IAEA) je namreč Pjongjang obtoževala, da krši sporazum, ker si prizadeva razviti jedrsko orožje, od njega pa zahtevala pristanek na dodatne preglede jedrskih objektov, kar pa je severnokorejsko vodstvo zavrnilo, saj naj bi to pomenilo kršenje suverenosti.
Kljub grožnjam je Severna Koreja zamrznila umik od sporazuma in se zavezala, da se bo še naprej pogovarjala z ZDA, kar je vodilo do podpisa dogovora med državama oktobra 1994, po katerem se je Pjongjang zavezal, da bo ugasnil poskusni grafitni reaktor za proizvodnjo plutonija, prekinil z gradnjo dveh novih jedrskih reaktorjev in polno spoštoval sporazum o neširjenju jedrskega orožja. V zameno so se ZDA obvezale, da bodo v državi zgradile lahkovodna jedrska reaktorja za proizvodnjo električne energije v vrednosti 4 milijarde ameriških dolarjev.
Izzivanja Pjogjanga
Severna Koreja je v naslednjih letih, kljub temu da je bila odvisna od mednarodne pomoči, še posebej v hrani, saj je državo prizadelo več suš, prebivalstvo pa je stradalo, večkrat izzivala sosednje države.
Tako je leta 1996 prišlo do incidenta, ko je severnokorejska vohunska podmornica zaplula v južnokorejske vode, kjer so jo uničili, leta 1998 pa je Severna Koreja izstrelila raketo prek Japonske, pri čemer je zagotavljala, da ni šlo za balistično raketo, ampak za nosilno raketo za izstrelitev satelita v orbito. Washington je zaradi tega Pjongjang obtoževal, da si želi razviti balistične rakete dolgega dosega, ki bi lahko dosegle tudi havajsko otočje in severozahodno obalo ZDA.
Leta 1997 je Kim Džong Il prevzel vodenje komunistične partije, leto dni kasneje pa je tudi uradno postal voditelj Severne Koreje, s čimer se je zaključil štiriletni prenos oblasti, ki se je začel po smrti njegovega očeta leta 1994. Ker je v ustavi zapisano, da je večni predsednik Severne Koreje Kim Il Sung, je Džong Il postal predsedujoči nacionalnemu obrambnemu svetu, kar je najvišji položaj v državi.
Izboljšanje odnosov med Korejama
Junija leta 2000 je prišlo do zgodovinskega obiska južnokorejskega predsednika in Nobelovega nagrajenca Kima Daja Džunga v Pjongjangu, kjer ga je sprejel Kim Džong Il, kasneje pa je prvič prišlo tudi ponovnih snidenj med družinskimi člani iz obeh držav, ki jih je razdelila korejska vojna in se niso videli 50 let. Južna Koreja je izpustila tudi 63 severnokorejskih političnih zapornikov in vohunov, od katerih so bili nekateri zaprti tudi 40 let. Državi sta namreč vojno končali s podpisom premirja, do zdaj pa še nista podpisali mirovnega sporazuma. Da se odnosi med državama počasi izboljšujejo je pokazalo srečanje voditeljev obeh Korej Kim Džong Il in Ro Mu Hjun v Pjongjangu oktobra 2007.
Nove grožnje z jedrskim orožjem
Upov na rešitev korejske krize je bilo konec leta 2002, ko je Severna Koreja javno priznala, da si še zmeraj prizadeva razviti jedrsko orožje, nato pa je še odrekla gostoljubje inšpektorjem IAEA-ja. Mednarodna skupnost je zato severnokorejsko vodstvo obtožila, da si poskuša z izsiljevanjem zagotoviti gospodarsko pomoč v zameno za opustitev programa razvoja jedrskega orožja.
Zaradi centralnoplanskega gospodarstva in izolacije državo namreč pestijo hude gospodarske težave, prebivalstvo pa se sooča s velikim pomanjkanjem. Od takrat je potekalo že več krogov šeststranskih pogajanj, ki jih gosti Peking. Severna Koreja je odobrila prihod inšpektorjev Mednarodne agencije za jedrsko energijo, ki so nadzirali zaprtje jedrskega obrata, Južna Koreja pa je severni sosedi dan zatem poslala nafto. Dokonca leta 2007 pa nanj bi Severna Koreja dokončno ustavila svoj jedrski program. "Pridnost" ene izmed drža v "osi zla" je nagradil tudi predsednik ZDA Bush z 25 milijoni dolarjev.
