Kirgizijo so pred leti po razpadu Sovjetske zveze l. 1991 označevali za "Švico osrednje Azije", saj je bila med sosednjimi sovjetskimi republikami, kjer so po razglasitvi neodvisnosti oblast prevzeli prejšnji lokalni komunistični voditelji, najbolj demokratično usmerjena in si je zato med zahodnimi državami pridobila tudi največ naklonjenosti.
Predsednik Askar Akajev je v sredini 90. let veljal za liberalnega voditelja, ki je poskušal z gospodarskimi reformami v to majhno gorato srednjeazijsko državo privabiti tuj kapital, v primerjavi z voditelji sosednjega Kazahstana, Uzbekistana in Tadžikistana pa je edini dovolil nekaj opozicije.
Geografska odmaknjenost in majhen trg s pet milijoni prebivalcev skupaj z vse bolj avtoritarnim vladanjem Akajava in naraščajočo korupcijo Kirgiziji niso prinesli blaginje in kar desetina Kirgizov si denar služi v sosednjem Kazahstanu in Rusiji, veliko pa jih živi tudi v Moskvi.
Največje bogastvo Kirgizije je voda, saj na njenem ozemlju izvira kar štirideset odstotkov rek Srednje Azije, drugače pa ima država malo naravnih bogastev in slabo razvito industrijo, skoraj polovica prebivalcev pa se še vedno preživlja s kmetijstvom.
Večina prebivalcev je muslimanov, družba je tradicionalna in ostaja razdeljena na klane. Klani na revnem jugu tistim na severu, kjer je rojen tudi Akajev, očitajo prevlado, izkoriščanje in elitizem.
Zaradi meje s Kitajsko in lege v zelo nemirnem delu Azije ostaja strateško pomembna za Rusijo in ZDA, ki se bojujejo proti različnim skrajnim islamskim skupinam, katere obtožujejo povezav s teroristično mrežo Al Kaida. Obe velesili imata v bližini Biškeka tudi vsaka svoje vojaško oporišče.
Država na prepiju skrajnežev in tihotapcev
Konec prejšnjega stoletja so na jugu Kirgizije islamski skrajneži iz sosednjega Uzbekistana izvedli več napadov na vladne sile in Kirgizija je v boj proti njim leta 2000 ob južno mejo poslala polovico svoje vojske. Prek juga Kirgizije vodi tudi tihotapska pot z mamili iz Afganistana in Tadžikistana, zato prihaja tudi do spopadov z oboroženimi tolpami.
Opozicija je slabo organizirana in kaže etnično pripadnost, najbolj pa jo podpirajo predvsem na revnem jugu države, kjer živi tudi polmilijonska uzbeška manjšina. V tem delu je v začetku 90. let izbruhnilo etnično nasilje med Uzbeki in Kirgizi, ki so sicer z okoli 60 odstotki večinsko prebivalstvo, živijo pa predvsem na severu, kjer živi tudi ruska manjšina, ki predstavlja petino prebivalcev.
Pozimi leta 2002 je bilo v spopadih protestnikov s policijo v južnem mestu Oš, ki je drugo največje mesto v državi, ubitih več ljudi, potem ko so oblasti aretirale enega od vodij opozicije.
Leta 2005 je v državi zaradi poneverb na parlamentarnih volitvah prišlo do množičnih protestov, ki so stmoglavili predsednika Askarja Akajeva. Na predsedniških volitvah je nato zmagal Kurmanbek Bakijev.
Mnogi poskušajo dogodke po volitvah primerjati z revolucijo vrtnic v Gruziji in oranžno revolucijo v Ukrajini, vendar pa v Kirgiziji ni težava iskanje prave barve, ampak pravega voditelja, oviro pa pomeni tudi njena oddaljenost od Evrope.
