17. februarja 2008 je Kosovo enostransko razglasilo neodvisnost. Prva priznanja so že sledila, medtem ko Srbija vztraja, da Kosova ne bo nikoli priznala.
Kratek pregled novejše zgodovine Kosova, ki je že vrsto let jedro napetosti med Albanci in Srbi. Napetosti med albanskim in srbskim prebivalstvom, ki so se krepile skozi 80. leta, so dosegle vrh leta 1989, ko so Srbi na referendumu, ki ga je predlagal srbski predsednik Slobodan Milošević, avtonomni pokrajini omejili pravice.
Po številnih neuspelih poskusih, da bi obnovili avtonomijo, se je pokrajina leta 1991 razglasila za neodvisno republiko. Beograd je odgovoril ostro in razpustil kosovski parlament in vlado.
Po sedmih letih represivnega vladanja s strani Srbije so Albanci na Kosovu ustanovili Osvobodilno vojsko Kosova (OVK) in leta 1998 začeli gverilske napade na srbske cilje. To je vodilo v brutalno ofenzivo srbske vojske marca 1999.
Posredovanje Nata
Pozivi mednarodne skupnosti Miloševiću, naj ustavi nasilje na Kosovu, so naleteli na gluha ušesa, zato je Nato začel 11-tedenske zračne napade na Srbijo. To je bil prvi napad zavezništva na suvereno evropsko državo v njegovi zgodovini.
Etnično čiščenje
Vzporedno z napadi se je začelo obsežno etnično čiščenje na Kosovu, ki naj bi ga ukazal prav Milošević. Na tisoče albanskih beguncev je bežalo v sosednje države - Albanijo, Makedonijo in Črno goro. V krvavih napadih je umrlo okoli 10.000 ljudi, Združeni narodi pa so ocenili, da je med marcem 1998 in aprilom 1999 s Kosova pobegnilo 640.000 Albancev.
Srbske sile so s Kosova pregnali poleti leta 1999, nadzor nad pokrajino pa so prevzeli Združeni narodi. Do julija je tja prispelo okoli 45.000 vojakov Kforja, trenutno pa jih je tam okoli 18.500. Oblast nad Kosovom je še vedno
|
Natančnega podatka o strukturi prebivalstva ni, vendar je po zadnjih ocenah iz leta 2006 med okoli tremi milijoni prebivalcev okoli 75.000 Srbov, kar je skoraj trikrat manj kot v letih pred vojno.
Strasti se ne umirjajo
Tudi po koncu vojne se strasti niso umirile, občasni spopadi med Albanci in Srbi pa so še vedno prisotni. Najhuje je bilo marca 2004, ko je bilo v medetničnih spopadih po utopitvi dveh albanskih otrok ubitih 19 ljudi. Na Kosovu so požigali pravoslavne cerkve, v Srbiji pa mošeje.
24. oktobra 2005 je Varnostni svet Združenih narodov upošteval priporočilo posebnega odposlanca ZN-a na Kosovu Marttija Ahtisaarija in podprl začetek pogajanj o končnem statusu Kosova. Pogajanja so bila dolgotrajna in zahtevna, saj kosovski Albanci zahtevajo neodvisnost, Srbija pa temu ostro nasprotuje in grozi z razglasitvijo neodvisne Republike srbske v BiH-u.
Ahtisaarijev načrt
Februarja 2007 je Ahtisaari svoj predlog o končnem statusu pokrajine predstavil Beogradu in Prištini, marca pa je svoj predlog poslal tudi članicam Varnostnega sveta ZN-a. V svojem načrtu, ki ga večina mednarodne skupnosti, tudi EU, podpira, je nekdanji finski predsednik za pokrajino predlagal nadzorovano neodvisnost, vsebuje pa tudi člene o prihodnji mednarodni civilni in vojaški misiji na Kosovu in mehanizme za zaščito manjšin.
Srbija, ki se z neodvisnostjo ne strinja, računa na pomoč svoje zaveznice Rusije in njene pravice veta v Varnostnem svetu ZN-a, proti načrtu pa so potekale demonstracije tudi na Kosovu, ker se nekateri kosovski Albanci ne strinjajo z nadzorovano neodvisnostjo in zahtevajo takojšnjo in popolno neodvisnost.
18. 2. 2008: Kosovo z deklaracijo enostransko razglasi neodvisnost. V Beogradu pride do protestov, v katerih je poškodovano tudi slovensko veleposlaništvo. Srbija vztraja, da ne bo nikoli priznala neodvisnosti Kosova, in skupaj z Rusijo vztraja, da gre za kršitev mednarodnega prava.
