Libanon, deželo ceder, že desetletja pretresajo spopadi in nestabilnost.
Kmalu po koncu 2. svetovne vojne, ko se je država osvobodila tuje nadoblasti in postala samostojna, je postalo jasno, da bo njeno prihodnost krojila zmožnost ureditve odnosov med manjšinskimi kristjani in večinskimi muslimani.
V Libanonu so si po triumfu Izraela nad arabskimi državami l. 1948 zatočišče našli številni palestinski begunci, katerih število je do leta 1975 naraslo na 300.000, in so z drugimi muslimani postali večina v državi. Novoustanovljena Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) je Libanon izkoristila kot odskočno točko za rovarjenje in napade na sionistično državo, dejavna pa je postala tudi v libanonski politiki.
Krvava državljanska vojna
Leta 1975 je kriza v državi prerasla v državljansko vojno, potem ko je do tedaj vladajoča stranka maronitskih kristjanov, ki je PLO videla kot nevarnost za stabilnost države, z izdatno pomočjo južne sosede Izraela začela napadati palestinska begunska taborišča. Spopadi so postali del vsakdanjika, centralna oblast je razpadla, država je bila razdeljena na krščanski sever in muslimanski jug.V vojno so se poleg Izraela začele vmešavati še druge države, zlasti Sirija. Njen predsednik Hafiz Al Asad je presodil, da bi ob morebitni zmagi PLO-ja Libanon razpadel, kar bi nedvomno povzročilo posredovanje Izraela. Zato je vojska okoli 20.000 sirskih vojakov prestopila mejo in na vzhodu države preprečila Palestincem osvojitev strateških točk. Krščanska stran je s pomočjo Izraela in Sirije, sicer ironično med seboj na smrt sprtih držav, začela premočno zmagovati, zato je Sirija kmalu začela podpirati levico, v katero je bilo poleg PLO-ja združenih tudi večina sunitskih in šiitskih muslimanov.
Izraelska invazija
Po nekaj let trajajočem premirju so se zadeve znova zaostrile s posredovanjem izraelske vojske l. 1982, s katero je izraelski vladi pod vodstvom Menahema Begina uspelo oslabiti moč PLO-ja Jaserja Arafata in preprečiti napade na Izrael. Izraelska vojska se je l. 1986 po večini umaknila, prevladujoč vpliv na Libanon pa je odslej prešel v roke Siriji, ki svojih enot ni hotela umakniti. Novoustanovljeni vladi je uspelo doseči razorožitev strankarskih milic in vzpostaviti normalno politično strukturo med muslimani in kristjani. Vojna v Libanonu je terjala okoli 150.000 življenj, četrtina prebivalstva Libanona pa je pobegnila v tujino.
Razmah gibanja Hezbolah
Sredi 80. let je pomemben vpliv v državi pridobila skrajna palestinska šiitska organizacija Hezbolah. Ta je zaprisežena nadaljnjemu boju proti izraelski državi, z vzpostavitvijo mreže zdravstvene in socialne oskrbe pa uživa široko podporo zlasti med palestinskimi begunci.
Haririjev umor sprožil novo negotovost
Razmere v Libanonu so se ponovno zaostrile po umoru nekdanjega premierja Rafika Haririja, ki je umrl v eksploziji samomorilskega napadalca v Bejrutu na začetku februarja 2005. Opozicija, sestavljena večinoma iz krščanskih strank, pa tudi tuje države so krivdo pripisale prosirski libanonski oblasti in Siriji.
Slednja je morala zaradi pritiskov konec aprila umakniti preostalih 15.000 vojakov iz Libanona, a je obdržala močan vpliv. Na volitvah, ki so sledile, je zmagala protisirska koalicija pod vodstvom Sada al Haririja, sina ubitega Rafika Haririja.
Vojna z Izraelom okrepila Hezbolah
Krhko razmerje moči je znova razpadlo po izraelskem napadu na položaje Hezbolaha julija 2006, potem ko so pripadniki organizacije ugrabili dva izraelska vojaka. Začetni incident je prerasel v enomesečno vojno, v kateri je izraelska vojska z vsemi razpoložljivimi sredstvi tolkla po libanonskih mestih, Hezbolah pa je odgovarjal z raketiranjem naselij v severnem Izraelu. Vojna se je končala s kompromisnim mirom, dejansko pa porazom Izraela, Hezbolah, na čigar stran se je med vojno ob anemični osrednji oblasti postavila velika večina libanonske javnosti, pa je pridobljeno moč pod vodstvom šejka Hasana Nasralaha začel izkoriščati za politično napadanje osrednje oblasti.
