Muslimane po vsem svetu so konec januarja in na začetku februarja 2006 razburile karikature preroka Mohameda, ki naj bi bile žaljive do muslimanske vere.
Kaj je v islamski veri in kulturi takšnega, da je sprožilo tako burne odzive proti karikaturam, ki jih je kot prvi objavil danski časopis Jyllands Poste že septembra 2005, časopisi po številnih evropskih državah pa so jih iz solidarnosti do svobode govora ponatisnili čez pol leta?
Islam je z 1,2 milijarde vernikov za krščanstvom druga največja religija, je pa tudi najhitreje rastoča, še posebej v Aziji. Okoli 90 odstotkov muslimanov pripada veji sunitov, medtem ko šiiti prevladujejo v Iranu, Iraku, Bahrajnu in Azerbajdžanu. Islam je predvsem v zadnjih desetletjih velikokrat v odkritem spopadu z zahodno civilizacijo, ki jo predstavljajo ZDA in evropske države, saj ji očitajo marsikaj, od odnosov do Izraela in Palestincev do vpletanja v 
Irak. Zahod na drugi strani muslimanskim državam očita pomanjkanje demokracije in svobode govora.
"Premalo devic za samomorilce"
Prav svobodo govora so odgovorni v priznanem danskem časopisu Jyllands Poste navajali kot razlog, zakaj so se odločili objaviti karikature preroka Mohameda, med katerimi je bila tudi njegova upodobitev kot terorista z bombo na glavi in preroka, ki samomorilskim napadalcem polaga na srce, naj se umirijo, saj je v raju zmanjkalo obljubljenih devic zanje.
Ko so veleposlaniki muslimanskih držav na Danskem protestirali, so v znak solidarnosti s časopisom in njegove utemeljitve po svobodi govora karikature objavili še drugi evropski časopisi.
Koran proti negativnim slikam
Koran, sveta knjiga muslimanov, obsoja malikovanje oseb, sicer pa ne vsebuje navodil glede 
upodabljanja svetih oseb, med njimi Mohameda. Tako se strpnost do (pozitivnega) upodabljanja Mohameda razlikuje od ločine do ločine znotraj islama, načeloma pa so šiiti glede Mohamedovih slik celo tolerantnejši kot suniti.
Vendar pa islam izrecno prepoveduje kakršno koli slabo govorjenje ali upodabljanje Alaha, preroka Mohameda in vseh drugih oseb v Koranu ali Stari zavezi. Kršitev teh pravil imajo za izredno hud prekršek in je lahko kaznovan tudi s smrtjo.
Nekateri odmevni primeri
Najbolj znan tovrstni primer obsodbe zaradi žaljenje islama je fatva iranskega verskega voditelja Homeinija, ki jo je izrekel nad piscem Satanskih stihov Salmanom Rušdijem zaradi domnevnega žaljenja islama.
Leta 2002 so v Nigeriji potekali hudi nemiri zaradi članka nekega tamkajšnjega novinarja o preroku Mohamedu, ki bi zmagovalko tekmovanja mis sveta najbrž vzel za ženo. Leta 2004 
je bil nizozemski režiser Theo van Gogh ubit zaradi dokumentarca o nasilju nad muslimanskimi ženskami. Avtor scenarija je prejel več anonimnih groženj s smrtjo.
Leta 1994 je bangladeška pisateljica Taslima Nasreen morala zapustiti državo zaradi žaljenja muslimanskih verskih čustev v svoji knjigi Sramota. Leta 1995 je egiptovsko sodišče tamkajšnjega akademika Nasra Hameda Abuja Zaida razglasilo za odpadnika zaradi njegovih razprav o islamu.
Leta 2005 je muzej Tate Britain v Londonu odpovedal razstavo, na kateri naj bi predstavljali kip Johna Lathoma, saj bi lahko razžalil muslimanska čustva.
