Nemiri v revnih predmestjih Pariza so se začeli 27. oktobra 2005, po smrti dveh mladeničev, ki sta se pred policisti skrila v transformatorsko postajo.
V nekaj dneh so se nemiri iz francoske prestolnice razširili po vsej Franciji, ogenj pa je še dodatno podžgal notranji minister Nicolas Sarkozy, ki je izgrednike označil za izmečke, in obljubil, da bodo plačali za svoja dejanja.
Počasen odziv Chiraca
Francoski predsednik Jacques Chirac, ki se je po mnenju mnogih prepočasi odzval na dogodke, je po 10. nemirni noči zagotovil, da bo imel zakon zadnjo besedo, kar je nekaj dni prej že obljubil premier Dominique de Villepin.
V revnih predmestjih Pariza in drugih večjih francoskih mest živi veliko afriških priseljencev, ki se le stežka preživljajo. Večina jih je brezposelnih, številni pa nimajo niti francoskega državljanstva. Francoske oblasti se zavedajo tega vprašanja, vendar še niso našle načina za njegovo rešitev.
Obsodba nemirov s fatvo
Ker so priseljenci večinoma muslimanske veroizpovedi, so se v dogajanje vmešale tudi islamske organizacije. Največja med njimi, Zveza francoskih islamskih organizacij, je izdala celo verski ukaz, fatvo, in v njem obsodila nemire.
Izredne razmere
7. novembra je Pariz razglasil izredne razmere in tamkajšnjim vladam dovolil uvedbo policijske ure, kar se je zadnjič zgodilo leta 1955 med alžirsko vojno. V Franciji so bile izredne razmere razglašene prvič v zgodovini. Razmere so se po tako ostrih ukrepih, med katerimi je ponekod prepovedana celo prodaja bencina v kanticah, začele umirjati. Predsednik Chirac je dejal, da vlado po umiritvi izgredov čaka veliko dela za izboljšanje razmer v revnih predmestjih.
Chirac je na začetku januarja odpravil izredne ukrepe. V nemirih je bilo zažganih kar 10.000 avtomobilov in 100 javnih zgradb, policija pa je priprla okoli 4.700 ljudi. 422 polnoletnih protestnikov je bilo obsojenih na zaporne kazni.
Nemiri so se znova razplamteli konec maja 2006, nato pa še na obletnico dogodkov oktobra.
