Po dolgih letih državljanske vojne in spopadov naj bi v Afganistanu končno nastopilo mirnejše obdobje, vendar kljub naporom mednarodne skupnosti ta večetnična srednjeazijska država s skoraj 28 milijoni prebivalcev ostaja še naprej ena najrevnejših in najbolj nasilnih na svetu.
V preteklosti in tudi še danes je imel važno vlogo zaradi lege ob pomembnih trgovskih poteh, ki povezujejo južno in vzhodno Azijo z Evropo in Bližnjim vzhodom. Današnje meje so bile določene konec 19. stoletja, ko je bil Afganistan le figura na šahovnici v sporu med Veliko Britanijo in Rusijo.
Sovjetska zasedba in upor mudžahidov
Tudi v 20. stoletju je Afganistan ostal šibka država, v zadnji četrtini stoletja pa ga je oslabila še državljanska vojna, ki so ji sledili vojaški vdor Sovjetske zveze na božični večer leta 1979, kasnejša sovjetska zasedba države in vzpostavitev komunističnega režima, podrejenega Moskvi. Sovjetska vojska je kmalu po okupaciji doživela silovit odpor več skupin islamskih bojevnikov, mudžahidov, kar je arabski izraz za tiste, ki sodelujejo v sveti vojni, džihadu.
Mudžahidi so v Afganistan prihajali iz celega sveta, največ iz arabskih držav. V boju proti sovjetskim vojakom, njihovo število je s 30.000, kolikor jih je bilo ob vdoru, naraslo na okoli 100.000, pa jih je finančno in vojaško podpiralo več držav, med njimi sosednji Pakistan, Kitajska, Savdska Arabija, nekatere evropske in arabske države ter ZDA. Moskvi ni preostalo drugega, kot da se je leta 1989 iz države umaknila vojake.
V desetih letih okupacije je umrlo okoli 15.000 sovjetskih vojakov, več milijonov prebivalcev pa je moralo zaradi sovjetskega bombardiranja zapustiti Afganistan in oditi v begunska taborišča v Pakistanu in Iranu. Bili so najštevičnejša begunska populacija na svetu.
Vzpon talibanov
Komunistični režim se je po umiku sovjetskih vojakov obdržal na oblasti do leta 1992, ko so uporniške skupine mudžahidov zavzele prestolnico Kabul in strmoglavile predsednika Mohamada Nadžibulaha, ki ga je na ta položaj postavila Moskva.
Mudžahidi so sestavili začasno vlado in Afganistan razglasili za islamsko republiko, vendar so se kmalu začeli med sabo bojevati za oblast, kar je Afganistan pahnilo v brezvladje. To je bil tudi eden izmed vzrokov, da je na jugu države vzniknilo radikalno islamsko gibanje talibanov pod političnim in duhovnim vodstvom nekdanjega poveljnika mudžahidov mule Muhamada Omarja.
Pripadnike so talibani novačili v islamskih šolah madrasah na severu Pakistana, med prebivalci pa so postali priljubljeni, saj jim je na območjih, ki so jih nadzirali, uspelo vzpostaviti red in mir. Režim talibanov, ki so septembra 1996 zavzeli prestolnico Kabul, so priznale le Savdska Arabija, Pakistan in Združeni arabski emirati.
Mednarodna skupnost je talibane kritizirala zaradi kratenja pravic žensk, ki so bile izključene iz služb in šol, sistematičnega uničevanja neislamskih spomenikov in strogih kazni za prestopnike, ki so vključevale tudi javne usmrtitve na nogometnih stadionih.
Ustanovitev Al Kaide
Združeni narodi so leta 1999 proti Afganistanu uvedli ukrepe, saj talibani niso hoteli izročiti vodje teroristične mreže Al Kaida Osame bin Ladna, ki so ga ZDA krivile za bombne napade na ameriški veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji leta 1998.
Savdski milijonar bin Laden, ki se je v Afganistanu boril že proti sovjetskim vojakom, se je vrnil leta 1996 in pod zavetjem talibanov ustanovil več oporišč za urjenje islamskih skrajnežev. Eno izmed teh oporišč so ZDA poimenovale teroristična univerza. Al Kaida si je za cilj postavila sveto vojno proti Američanom in njihovim zaveznikom.
Nov začetek
Po napadih 11. septembra 2001, za katere so Američani obtožili Al Kaido, so ZDA oblikovale vojaško koalicijo z Veliko Britanijo in manj kot mesec dni kasneje napadle Afganistan, ker je nudil zavetje Osami bin Ladnu.
Po nekaj tednih ameriških in britanskih letalskih bombardiranj talibanskih položajev in hkratnih kopenskih operacijah sil Severnega zavezništva, ki so se že prej nekaj let na severu upirale talibanom, so se morali talibani 12. novembra umakniti iz Kabula in nato še iz središča v Kandaharju na jugu države. Za mulo Omarjem in bin Ladnom so se izgubile vse sledi.
Karzaj prevzame oblast
Za novega predsednika države je bil izbran Hamid Karzaj, ki ga je junija naslednje leto izvolilo tudi več kot tisoč najpomembnejših poglavarjev klanov na tradicionalni skupščini loji džirgi. Na njej je sodeloval tudi afganistanski kralj Šah, ki se je aprila vrnil po 29 letih izgnanstva. Karzaj je takoj začel oblikovati novo afganistansko vojsko, pri urjenju katere pomagajo tudi Američani. Uvedel je tudi niz gospodarskih reform, ki naj bi dvignile življenjsko raven prebivalcev, od katerih se mnogi zaradi donosnosti še vedno ukvarjajo s pridelovanjem opija. Njegova predelava je že dosegla raven izpred časa talibanov.
Talibani znova krepijo moč
Kljub navideznemu napredku, milijardam tuje pomoči in prisotnosti več kot 30.000 pripadnikov mednarodnih stabilizacijskih enot Isafa pod poveljstvom Nata, vkateri sodelujejo tudi slovenski vojaki, osrednji oblasti ni uspelo vzpostaviti trdne osrednje oblasti nad lokalnimi poglavarji, zato so talibani začeli ponovno prevzemati kontrolo in s samomoriskimi napadi sprožili vznemirjenje med zavezniki.
Afganistan bo še nekaj let odvisen od gospodarske pomoči drugih držav, ki si prizadevajo, da bi z obnovo preprečile, da bi se država vrnila v brezvladje, kar bi vodilo do destabilizacije celotne osrednje Azije.
