Rušilni valovi cunamiji, ki so po silovitem potresu na dnu Indijskega oceana 26. decembra 2004 prizadeli več držav na vzhodu Afrike in jugu Azije, so terjali desettisoče življenj, za sabo pa pustili pravo opustošenje, predvsem na številnih otokih.
V 12 državah je umrlo več kot 200.000 ljudi, od tega največ v Indoneziji, Indiji, Šrilanki in na Tajskem.
Združeni narodi so posledice divjanja cunamijev označili kot katastrofo brez primere, skupaj s številnimi človekoljubnimi organizacijami pa so sprožili doslej največjo mednarodno akcijo pomoči prizadetim državam.
Žarišče najhujšega potresa v zadnjih 40 letih je bilo na morskem dnu zahodno od obale indonezijskega otoka Sumatra, dosegel pa je 9. stopnjo po Richterjevi lestvici. Tresenje tal je povzročilo spremembe na zemeljskem površju, saj so izginili nekateri otoki, ob tektonski prelomnici, ki poteka ob vzhodu Indonezije, pa so nastali novi otoki.
Potresi so skupaj z vulkani pogost pojav v tem delu sveta, vendar le redko sprožijo tako močne valove, kot se to dogaja v Tihem oceanu, kjer pa imajo vzpostavljen opozorilni sistem. Po katastrofi so se že pojavile zahteve po vzpostavitvi takega sistema tudi v državah ob robu Indijskega oceana.
V zadnjih mesecih se potresi pojavljajo občasno. Septembra je potres z močjo 7,4 stopnje po Richterjevi lestvici stresel Novo Zelandijo, nato pa tudi indonezijska otoka Java in Sumatra. Kljub moči se opozorila pred cunamiji niso sprožila in tudi žrtev niso zahtevala. Območje jugovzhodne Azije je del t. i. ognjenega obroča, na katerem so potresi in vulkanski izbruhi zelo pogosti. Na tem območju je prišlo tudi do desetih najmočnejših potresov na svetu po letu 1900.
