Nekdanjega iraškega diktatorja Sadama Huseina je sodišče zaradi pokola 148 šiitov leta 1982 obsodilo na smrt z obešenjem.
Prvo sojenje za pokol šiitov v mestu Dudžail se je končalo, drugo sojenje za poboj Kurdov že poteka, preiskovalni sodniki pa pripravljajo še druge primere kriminalnih dejanj, zaradi katerih mu bodo sodili. Iraški tožilci upajo, da bodo z obtožbo za pokol v Dudžailu Huseinu lažje dokazali odgovornost tudi pri drugih težje dokazljivih zločinih.
Pokol šiitov v Dudžailu
Husein in še sedem drugih iraških uradnikov so bili obtoženi ukaza in nadzora pokola 143 moških v Dudžailu, potem ko so napadli predsedniški konvoj vozil, s katerim se je Husein peljal skozi mesto severno od Bagdada julija 1982. Za kazen so v internacijska taborišča sredi puščave za nekaj let zaprli tudi več sto žensk in otrok, v okolici mesta pa so uničili palmove gaje, ki so bili temelj lokalnega gospodarstva in glavni vir prihodka za meščane.
 Nič ne vem o industriji, vse, kar vem, pa je, da bo usmrčen vsak, ki ne bo trdo delal.  Domnevna izjava Ramadana, ko je bil še minister za industrijo. |
Napad na Kuvajt
Zaradi zasedbe Kuvajta avgusta leta 1991 je Husein obtožen kršitve mednarodnega prava, saj je ukazal napad na to z nafto bogato države ob južni iraški meji. Mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA je vojaški napad za osvoboditev Kuvajta začela 17. januarja 1991, potem ko se je iztekel zadnji rok za umik, ki so ga dali Združeni narodi, vojna pa se je končala 28. februarja.
Med okupacijo naj bi iraški vojaki mučili in ubijali zapornike, izropali mesto Kuvajt in ob umiku po ameriškem napadu vzeli s sabo kuvajtske ujetnike. Pri tem so tudi zažgali 700 naftnih vrelcev in iz naftovodov spustili nafto v morje.
Zadušitev upora
V operaciji med letoma 1987 in 1987 je iraška vojska skušala ponovno vzpostaviti nadzor nad kurdskimi območji, pri tem pa je izbrisala cele vasi in pregnala prebivalce. Najbolj znan je napad z živčnim plinom na kurdsko vas Halabdža leta 1988, ko je v enem dnevu umrlo pet tisoč ljudi. Za napad naj bi bil odgovoren Huseinov bratranec Ali Hasan Al Madžid, bolj znan pod imenom Kemični Ali, ki se je tako maščeval, ker v vasi med vojno niso uspeli zadržati iranskih vpadov.
Drugo sojenje Huseinu zaradi krvavega poboja Kurdov se je že začelo. Genocida nad Kurdi so obtoženi tudi Huseinov bratranec Ali Hasan Al Madžid in pet drugih sodelavcev, ki so krivi za poboj tisoče Kurdov. Dokazi vključujejo množična grobišča na severu, južno od Bagdada in v puščavi na jugu, več tisoč Kurdov pa je bilo zaradi nasilja prisiljeno pobegniti v Turčijo in Iran. Če bo smrtna kazen za pokol šiitov obveljala, potem bo izvršena, ne da bi se novo sojenje končalo.
Pregon starodavnega ljudstva
Iraška vojska je sistematično uničevala tudi vasi na močvirnatih predelih ob sotočju Evfrata in Tigrisa na jugovzhodu Iraka, potem ko je Husein tamkajšnjo arabsko prebivalstvo obtožil izdaje med vojno z Iranom od leta 1980 do 1988, sodelovanja pri šiitskem uporu in nudenja zatočišč nasprotnikom njegovega režima. Že na začetku svoje vladavine je Husein s procesom izsuševanja močvirij povsem uničil to območje, ki je poseljeno že skoraj pet tisoč let.
Številni politični umori
Nekdanja vladajoča stranka Baas je bila v rokah sunitov, ki so nadzorovali policijski in vojaški aparat, najvišje položaje pa so zasedali predvsem pripadniki klana z območja Huseinovega rojstnega kraja Tikrita. Husein je skupaj s svojimi tajnimi službami obtožen za številne politično motivirane umore in kršitve človekovih pravic, med drugim tudi za usmrtitev petih šiitskih verskih voditeljev leta 1974 in poboj več tisoč članov klana kurdskega voditelja in zdajšnjega guvernerja kurdske regije Barzanija leta 1983.
Dokaze za poboje so našli v 270 množičnih grobiščih, kjer naj bi bilo pokopanih na tisoče kurdskih, šiitskih in drugih nasprotnikov nekdanjega režima. Številna grobišča so odkrili po strmoglavljenju Huseina po ameriškem napadu leta 2003.
Skrb humanitarnih organizacij
Humanitarne organizacije, med njimi Amnesty International in Human Rights Watch, so že pred začetkom sojenja izrazile dvom o poštenosti posebnega sodišča, ki so ga ustanovili samo za sojenje članom nekdanjega iraškega režima. Po njihovem mnenju ima Husein, ki posebnega sodišča ne priznava, omejene možnosti za obrambo, saj ima za to na voljo premalo časa in nima dostopa do prič, po mednarodnem pravu pa naj bi bila sporna tudi ustanovitev posebnega sodišča.
