Ciper je otok v vzhodnem Sredozemlju, ki je bil do leta 1879 del turškega cesarstva, nato pa je prišel pod britansko upravo.
Leta 1914 ga je Velika Britanija uradno priključila svojim ozemljem in ga leta 1925 razglasila za kronsko kolonijo. Od vsega začetka je na otoku prihajalo do nesoglasij med grško in turško govorečim prebivalstvom. Grško prebivalstvo si je namreč želelo združitve z Grčijo.
Teroristična organizacija EOKA
Po 2. svetovni vojni je prihajalo do nasilja nad civilnim prebivalstvom, za kar je bila kriva predvsem teroristična organizacija ciprskih Grkov EOKA (Nacionalna organizacja ciprskih borcev). Leta 1960 je Ciper postal samostojna država in članica Britanskega Commonwealtha, EOKA pa je po osamosvojitvi začela delovati pod imenom EOKA-B. Prvi predsednik neodvisnega Cipra je postal nadškof Makarios, ki je bil leta 1956 izgnan z otoka zaradi domnevnega sodelovanja z EOKO.
Vojaško posredovanje Turčije
Decembra 1963 je Makarios napovedal ustavne spremembe, ki bi turškemu delu odvzele možnost veta na sprejete zakone. Začelo je prihajati do neredov in posredovati so morale mirovne enote Združenih narodov.
15. julija 1974 so ciprski Grki strmoglavili Makariosa, ki je našel zatočišče v Londonu. Le mesec kasneje, 14. avgusta, so otok napadle turške sile in zavzele 35 odstotkov Cipra. Grška vlada, ki je podprla upor ciprskih Grkov, je morala odstopiti. Makarios se je vrnil iz izgnanstva in ostal predsednik do smrti leta 1977, ko ga je nasledil Spyros Kyprianou, ki je bil ponovno izvoljen tudi na prihodnjih volitvah leta 1983.
Turška republika severni Ciper
Novembra 1983 je vodja ciprskih Turkov na turškem delu otoka Rauf Denktaš razglasil Turško republiko severni Ciper, ki jo mednarodna javnost še danes ne priznava, in prekinil pogajanja med sprtima stranema. Leta 1988 je Kyprianouja zamenjal Georgios Vassiliou, tega pa pet let kasneje Glafcos Clerides. Leta 1994 je Evropsko sodišče razsodilo, da je trgovanje med severnim Ciprom in EU-jem nezakonito. Dve leti zatem so se razmere na otoku spet zaostrile, nova pogajanja o združitvi pa so leto kasneje po pričakovanjih propadla.
Pridruževanje k EU-ju
Leta 1998 je bil Clerides ponovno izvoljen, Ciper pa je začel pridruževanje k EU-ju. Cleridesova vlada je zagrozila, da bo na svoj del otoka namestila ruske protiltalske rakete, na kar je Turčija odgovorila z grožnjo vojaškega posredovanja.
Leta 2001 je bilo na otoku 35.000 turških vojakov in 2.400 pripadnikov mednarodnih sil, ki so nadzorovale razmejitveno črto na otoku. Novembra istega leta je Turčija zagrozila, da bo severni del priključila k matični državi, če bo Ciper vstopil v EU pred sklenitvijo sporazuma.
Aprila 2003 so prebivalci otoka prvič po 30 letih lahko ponovno prestopili razmejitveno črto, potem ko je turška stran ublažila omejitve. V nekaj dneh je t. i. zeleno črto prečkalo kakih 17.000 ljudi.
Referendum ni uspel
24. aprila 2004 je potekal referendum o združitvi otoka, ki so ga pripravili Združeni narodi. Prebivalci turškega dela otoka so združitev podprli, prebivalci grškega pa z veliko večino zavrnili. V EU je tako 1. maja vstopil le grški del Cipra, vendar je povezava zagotovila, da bo sodelovala tudi s turškim delom.
