Tropski pragozdovi so izgubili največ živalskih vrst. Foto: Pixabay
Tropski pragozdovi so izgubili največ živalskih vrst. Foto: Pixabay



Mednarodna skupina biologov je v obsežni raziskavi izdelala popis geografskega območja 27.600 vrst ptičev, dvoživk, sesalcev in plazilcev (vzorec predstavlja skoraj polovico vseh znanih vretenčarjev) in analizirala 177 vrst dobro znanih sesalcev med letoma 1990 in 2015, piše portal Science Daily.

Ugotovitve so strašljive. Po besedah v raziskavi sodelujočega profesorja Paula Ehrlicha je Zemlja vstopila v obdobje množičnega izumrtja, kakršnega ni bilo že od izumrtja dinozavrov pred 66 milijoni leti. Izumrtje grozi skoraj 41 odstotkom dvoživk in 26 odstotkom sesalcev, pri čemer so največji krivci izguba življenjskega okolja, pretirana izraba virov, invazivni organizmi, onesnaženje in podnebne spremembe.

Seznam se ne ustavi na tej točki. Več kot 30 odstotkov vrst vretenčarjev se krči tako po obsegu populacije kot tudi po geografskem razponu. Od 177 analiziranih vrst so vse izgubile najmanj 30 odstotkov geografskega razpona in več kot 40 odstotkov jih je izgubilo več kot 80 odstotkov svojega geografskega razpona. Najbolj so na udaru tropski predeli, ki so doživeli največji upad števila vrst, sledijo zmerni predeli.

"To je biološko uničenje, ki se odvija po celem svetu, četudi so vrste, katerim pripadajo te populacije, še vedno prisotne na planetu," je posvaril soavtor raziskave Rodolfo Dirzo. Raziskava nakazuje, da je izginila že polovica celotnega števila živali, ki so nekoč skupaj z nami naseljevale Zemljo. To predstavlja "velikansko erozijo največje biološke raznolikosti v zgodovini Zemlje", so zapisali avtorji.

Ni več časa za odlašanje
Tako množično izumrtje vrst ima več posledic, opozarjajo avtorji. Ena je preludij v izumrtje vrst, kakor mu pravijo biologi. Različne živalske vrste pa poleg tega zagotavljajo ekosistemske storitve, ki so za nas ključnega pomena, kot je čebelje opraševanje rastlin, nadziranje škodljivcev in čiščenje voda. Z izginotjem vrst se poveča ranljivost ekosistemov in zmanjša genetska raznovrstnost, ki bi bila lahko odločilnega pomena za prilagoditev vrst na spreminjajoče se okolje. In ne nazadnje, naši zanamci bodo oropani užitka estetike raznovrstnosti, doda Ehrlich.

Zato ni več časa za odlašanje s spremembami, svarijo in pozivajo k omejevanju glavnih dejavnikov uničenja vrst – prenaseljenost in prevelika poraba – ter razblinjanju utvare o neskončni rasti na končnem planetu.