Nasina računalniška grafika, ki predstavlja Maven na poti okoli ciljnega planeta. Foto: NASA/GSFC
Nasina računalniška grafika, ki predstavlja Maven na poti okoli ciljnega planeta. Foto: NASA/GSFC
Mars
Vodni led na Marsu. Posnela ga je sonda Evropske vesoljske agencije, Mars Express. Foto: ESA/DLR/FU Berlin (G. Neukum)
Mars
Peščeni vrtinci. Foto: Nasa
Maven
Veselje ekipe ob utirjenju. Uspeh pri misijah na Mars še zdaleč ni samoumeven. Foto: Lockheed Martin
Maven
Nasina infografika. Prevodi: "Spacecraft trajectory before orbit insertion": Pot plovila pred vtirjenjem v orbito. "MAVEN will begin the burn to slow the spacecraft here, entering orbit 380 kilometers above the northern pole": MAVEN se bo na tej točki začel upočasnjevati ter se utiril v orbito 380 kilometrov nad severnim polom. "The nominal burn time for the main engines is 33 minutes, which will consume more than half of the fuel on board:" Načrtovani pogonski čas glanih motorjev znaša 33 minut in bo potrošil več kot polovico goriva. "The capture orbit has a perioid of 35 hours. Later, the spacecraft will be maneuvered in its 4-1/2-hour science orbit.": Prvotna orbita znaša 35 ur. Kasneje se bo plovilo ustalilo na 4,5-urno znanstveno orbito. Foto: NASA/GSFC
Mars
Doline in sedimentne naplavine še iz časov, ko je po površju tekla voda. Posnetek Mars Expressa. Foto: ESA/DLR/FU Berlin (G. Neukum)

Nekoč je bil Mars za življenje precej bolj prijazen planet. Bil je razmeroma topel, vlažen, imel gostejšo atmosfero ter tekočo vodo v dostopnih količinah.

Danes je ta ali zamrznjena ali vezana globoko v prsti, atmosfera pa komaj obstaja. Kaj se je zgodilo? Bi se lahko naposled tudi Zemlji?

Odgovor bo iskala za skoraj avtobus velika sonda Maven (Mars Atmosphere and Volatile Evolution), ki je pravkar uspešno prestala 10-mesečno potovanje in začela krožiti okoli Marsa, so sporočili z ameriške vesoljske agencije Nasa. Ključno je bilo polurno motorno zaviranje, ki je sicer s kar 16.000 kilometrov na uro drvečo sondo dovolj upočasnilo, da ga je ulovila planetova gravitacija.

Skupaj s sončnimi celicami meri skoraj 12 metrov. Osrednje telo sonde je veliko tri metre in v sebi skriva kopico instrumentov, ki bodo eno zemeljsko leto (pol Marsovega) temeljito analizirali zgornji predel sicer že hudo redke atmosfere.

Voda bi kljub mrazu zavrela
Znanstveniki namreč ocenjujejo, da je Mars skozi zgodovino izgubil kar 99 odstotkov vseh obkrožujočih plinov in danes njihova gostota znaša manj kot odstotek tiste na Zemlji tik ob gladini morja. Pritisk je tako nizek, da bi tekoča voda tako ali tako nemudoma zavrela.

A zakaj je bila potrebna še ena, 671 milijonov dolarjev težka robotska odprava, če okoli Marsa krožijo že trije sateliti, pa še nekaj samohodnih laboratorijev na rdečem prahu?

Rob med vakuumom in atmosfero
Na Nasi zagotavljajo, da še noben dozdajšnji projekt katere koli od držav, ki jim je uspelo priti do četrtega kamna od Sonca, ni zagotovil podrobnega vpogleda v zgornji sloj atmosfere. Tistega, kjer se plini izgubljajo v vesolje.

Poleg tega naj bi instrumenti pripomogli k razlagi, kaj se je zgodilo z vodo, ki je (sodeč po geoloških ostalinah) dolgo tekla in se razlivala po površju. Je večina uparjena skupaj s plini izginila v črnino vesolja ali se je skrila v skorji planeta? Nekaj je je zagotovo ostalo v zaledeninah južnega pola. Vprašanje je še posebej pomembno zato, ker bi bila lahko - po vseh dozdajšnjih odkritjih sodeč - prvotna mokrota primerna za bakterijsko življenje.

Podnebne spremembe
Maven bo torej poskušal ovreči ali potrditi hipotezo, da je (bilo) izginjanje plinov z vršacev atmosfere v vesolje ključni mehanizem, ki je povzročil ogromne podnebne spremembe. Preučeval bo strukturo ozračja, sestavo in pobegle pline.

Po eni od razlag ti izginjajo zaradi erozivne moči sončnega vetra, ki se že milijarde let neutrudno zaganja vanje in jih, molekulo za molekulo, odnaša ven. Marsova nesreča je v tem, da nima magnetnega polja, ki pred tem sevanjem ščiti nas na Zemji.

V okviru primarne znanstvene misije se bo Maven petkrat potopil globlje v atmosfero, torej se bo s pomočjo potisnikov z najbližje višine 150 kilometrov spustil na 120 kilometrov. Tam se stikata najvišji del atmosfere in eksosfera, kjer se še zadnji drobci mešajo z vakuumom.

Rezervni sel
Ko se bo po enem letu njegova doba uradno iztekla, bo ostal kot rezervni komunikacijski satelit za vozila, kot je Curiosity in še prihajajoči ostali kolesniki, poroča Space.com.

Ta vloga niti ni tako nepomembna: pravzaprav je ključna za to, da Maven ta trenutek sploh kroži okoli Marsa. Lani so se namreč stvari precej zapletle zaradi ameriške politike, ki ni bila zmožna sprejeti proračuna. Nasa je, tako kot ostale državne ustanove, zaprla vrata tik pred tem, ko bi morali Maven skupaj z raketo Atlas V spraviti na izstrelišče.

Tam bi tudi ostala, če ne bi Nasa uveljavila izjeme v sili in zagotovila druge vire nujnega financiranja, razlog pa je ravno komunikacija. Mars Oddysey in Mars Reconaissance Orbiter, obstoječa satelita, sta stara že več kot 10 let. Če zatajita, ne bo nobenega sla, ki bi lahko prenašal sporočila obstoječih vozil Curiosity in Opportunity. Niti s prihajajočih: leta 2016 naj bi Mars InSight zavrtal globoko v Marsovo skorjo, Rover 2020 pa naj bi testiral načine za proizvodnjo kisika na Marsu.

Maven bo naslednjih šest tednov s pomočjo motorja s tekočim pogonskim gorivom polagoma zmanjševal obstoječo orbito, ki za oblet nalaga 35 ur, na 4,5-urno. Elipsa ga bo na najbolj oddaljeni točki popeljala 6.200 kilometrov od planeta, na najbližji pa 150 kilometrov.

Naključje: dve misiji v eni
Lani je avstralski lovec na repatice odkril povsem nov komet, C/2013 A1, ki po vsej verjetnosti že kak milijon let potuje iz Oortovega oblaka, poroča Spika. Naključje je hotelo, da bo čez en mesec komet Siding Spring "počesal" Mars. Rdeči planet bo 19. oktobra obletel na razdalji 135.000 kilometrov - kar je le ena tretjina razdalje med Zemljo in Luno. Maven je kot nalašč za analizo plinov in prašnih drobcev, ki jih bo drveči kamen puščal za seboj.

"Po izračunih komet na takšni bližini obleti Mars enkrat na milijon let," je za Space.com srečno naključje pojasnil Bruce Jakosky, eden izmed znanstvenikov na misiji. V petih dnevih, ki jih bo Maven posvetil okruškom kometa, ne bodo preučevali le njegove kemične sestave, temveč tudi vpliv visokohitrostnih projektilov na Marsovo atmosfero, ki bi se morala zaradi prašnega tuša segreti in razširiti.

Nevarnost za krožeče sonde je minimalna, za vozila pa nična, saj jih kljub šibkosti atmosfera še vedno varuje. Tako kot bi ljudi, ki jih Nasa do leta 2030 namerava poslati na Mars, Maven pa je del večjega načrta čim podrobnejše preučitve ciljnega planeta, da v ključnih trenutkih ne bi šlo kaj narobe. V vesolju se vedno načrtuje dolgoročno: tudi Maven je od prvotnih načrtov do utirjenja potreboval kar 11 let.

Indijci tik za petami
Med Mavenovimi ključnimi manevri je v Marsovo soseščino vstopila sonda Mangalyaan, delo indijske vesoljske agencije Isro. Tudi ta je pot začela nedavno, novembra lani. Zdaj je v gravitacijskem vplivu planeta uspešno testirala raketni pogon in se bo - če bo šlo vse po sreči - čez dva dni vtirila v orbito. S tem bo Indija postala četrta država, ki je (uspešno) obiskala rdeči planet. Do zdaj so to storile ZDA, EU (z ESO) in Rusija (oz. Sovjetska zveza).

Mangalyaanova odprava ima druge cilje, pri enem pa sta sorodna: iskal bo prisotnost metana, ki je lahko življenjskega izvora. Torej tistega plina, ki ga Radovednosti ni uspelo najti. Z Nase so že sporočili, da so pripravljeni na vesoljsko sodelovanje z azijsko silo.

Iskanje rudnega bogastva
Ta je Mangalyaan (kar v sanskrtu pomeni marsovsko plovilo) namenila termalnemu pregledu površja za iskanje rudnin in drugim mineralnih dobrin. Opremljena je tudi z običajno kamero za izdelavo "marsovida" in že prej omenjenim iskalcem metana. Slabo tono in pol težko plovilo je precej cenejše, saj je indijska država zanj namenila 56 milijonov evrov.

Gre še za enega v salvi vesoljskih projektov, ki kot gobe po dežju vznikajo v zadnjih letih, oziroma "mali azijski vesoljski tekmi". Kitajska, Japonska, Južna Koreja, Iran in celo Združeni arabski emirati vsi izvajajo ali pa načrtujejo velike podvige. Ti so vse prej kot preprosti: večina do zdaj na Mars poslanih projektov je propadla.