"V Sloveniji sem se rodil in je vedno na prvem mestu, ko pride do odločitve, kje živeti, kje delati. Slovenija je tudi majhna, gore so dostopne, morje je dostopno, kakovost življenja je dobra. Hkrati pa sem imel srečo, da sem našel zanimiv raziskovalni projekt na Fakulteti za elektrotehniko, kjer zdaj delam, in to me je tudi pritegnilo, da sem se vrnil," je v oddaji NaGlas! dejal Velenjčan dr. David Kraljić, ki prav danes na v Univerzi v Oxfordu sodeluje na slavnostni podelitvi doktorata iz teoretične fizike.

Dr. David Kraljić je na oddelku za fiziko univerze v Oxfordu doktoriral na področju statističnega modeliranja in analize ekstremno velikih količin podatkov na superračunalnikih. Na Girton Collegeu univerze v Cambridgeu je z najvišjimi ocenami diplomiral iz eksperimentalne in teoretične fizike, prav tako je imel najvišje ocene vsako leto svojega študija. Po dveh letih gimnazije v Velenju, kjer se je leta 1990 rodil v družini priseljencev iz Medžimurja, je postal zlati maturant ljubljanske Gimnazije Bežigrad. Dr. David Kraljić je bil pred odhodom na slavnostno podelitev doktorata v Oxford gost oddaje NaGlas!

Zakaj se doktor teoretične fizike z najbolj prestižne univerze za fiziko vrne v Slovenijo?
V Sloveniji sem se rodil, živel prvih 18 let in je vedno na prvem mestu, ko pride do odločitve, kje živeti, kje delati. Slovenija je majhna, gore so dostopne, morje je dostopno, kakovost življenja je v redu. Hkrati pa sem imel srečo, da sem našel zanimiv raziskovalni projekt na Fakulteti za elektrotehniko, kjer zdaj delam, in to me je tudi pritegnilo, da sem se vrnil.

Ste asistent pri mednarodnem projektu Laboratorija za robotiko, ukvarjate se z razvojem robotske roke v industriji. Kaj bo ta vse omogočala?
Razvijamo nov način 3D-tiskanja, torej gradnje poljubnih objektov s tem, da nalagaš neki material. Trenutno se tiska po vodoravnih plasteh. Takšni objekti so bolj igračke, bolj za okras, ker niso dovolj trdni, lahko jih z roko zlomiš in niso dovolj uporabni za industrijo. Naš projekt bo razvil nove metode tiskanja po poljubnih ploskvah, poteh, hkrati pa bomo polagali armaturo, neko vrsto ojačitve zato, da bodo končni objekti – ki so seveda poljubni in jih izrišeš na računalniku ter jih natisneš doma – dovolj trdni tudi za industrijsko uporabo.

Kako je biti tuji študent v Angliji, je naglas v angleščini tako pomemben kot v slovenščini?
Ne, naglasa za čuda Angleži ne opazijo ali pa se pretvarjajo dobro. Na univerzah je okoli tretjina tujcev, in to je zanimiva izkušnja za študente. Naglasi so iz vseh držav, iz vseh celin in ljudje ga konec koncev sploh ne opazijo.

Se je vzdušje glede tujcev spremenilo po brexitu?
Da. Včasih sem imel občutek, da sem prišel tja, da bi prispeval k njihovi družbi, zdaj pa je glavna zgodba o tem, kako mi odžiramo. Malo se je vzdušje spremenilo, zato se je tudi lažje vrniti.
Med študijem v Angliji ste bili član Društva Slovencev, obstaja tudi Balkansko društvo. Se študentje z območja nekdanje Jugoslavije bolj povezujete med sabo?
Da, dobro se poznamo, se spoznamo na cesti, se neformalno družimo, imamo pa tudi formalna društva, kot je Društvo Slovencev, kjer organiziramo večerje, piknike, pesniške večere. Balkan society pa je znan po tem, da z najboljšo glasbo prinese najboljšo zabavo v mestu.
Ali bi mogoče poudarili kakšne pevce, ki se jih tam da slišati? Ali raje ne?
Posluša se vse, od Seke Aleksić do česa kaj bolj resnega.(smeh)
Rodili ste se v Velenju v priseljenski družini, vaši starši so priseljenci iz Medžimurja.
Kako je bilo videti vaše odraščanje?
Pestro. V našem nadstropju v bloku so bili ljudje iz vseh republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije. Tako da smo dvakrat praznovali božič, dvakrat novo leto, bajram, vse. Zanimiva izkušnja, tudi v šoli nas je bilo dosti priseljencev.
Kako je bilo v Ljubljani? Bili ste zlati maturant bežigrajske gimnazije. Ali ste tam naleteli na predsodke?
Ne bi dejal predsodke, ampak skozi šolski sistem so bili ljudje vedno presenečeni, da nimam naglasa, ko govorim slovensko, ali pa lepo pišem brez napak v slovenščini. Zdaj po osmih letih v Angliji ne dobivam več takih pohval, sem malo že vse pomešal.
Veliko časa preživite pri babici v Medžimurju. Zakaj je to pomembno za vas?
Medžimurje je dom, če bi moral poimenovati dom z nečim. Tam so se rodili moji starši, vse babice, vsi pradedki, vse prababice.
Se imate tudi vi za Medžimurca?
Da, če bi me kdo vprašal, kaj sem, bi mu tako odgovoril.

Ste tudi kozmolog, imate radi vesolje in ga tudi preučujete. Je mogoče v Sloveniji razviti vesoljski projekt?
Zagotovo, zlasti v znanosti so podatki vedno bolj odprti. Če Amerika pošlje satelit, ki opazuje neke oddaljene galaksije, imajo tudi slovenski znanstveniki dostop do teh podatkov, torej ni nekih ovir več. Predvsem pa bi se lahko razvil kakšen večji računalnik za obdelavo teh podatkov in bi pritegnil tudi ljudi iz cele regije.
Slovenija bi mogoče lahko na tem področju postala vodilna država, ker najbolje pozna to regijo. So razmišljanja v tej smeri?
Samo denar se potrebuje.

Kje najdete denar za svoje projekte?
Delam na raziskovalnem projektu, ki ga financira Evropska unija in je sodelovanje med Avstrijo in Slovenijo, več podjetij v Sloveniji sodeluje s podjetji v Avstriji, naš laboratorij pa je udeležen v tem projektu – na ta način se lahko pride do denarja.