Znanost in tehnologija

Poudarki

  • Večen in vnaprej izgubljen boj z gravitacijo
  • Najhladnejša točka v vesolju: meglica Bumerang
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 106 glasov Ocenite to novico!
Zvezda HD 184738, Campbellova vodikova zvezda
HD 184738 je zvezda tipa [WC], ki spominja sicer na precej masivnejše Wolf-Rayetove zvezde. Slednje nosijo ime dveh francoskih astronomov, Charlesa Wolfa in Georgesa Rayeta, ki sta jih odkrila sredi 19. stoletja. Wolf-Rayetove zvezde so okoli 20-krat masivnejše od Sonca in izjemno vroče; gorijo intenzivno in hitro izgubljajo maso. [WC] zvezde so po drugi strani precej manjše, z maso okoli Sončeve, na koncu svoje življenjske poti, ko so že odvrgle večino svoje snovi. Vroči vetrovi so tista točka, ki jih vizualno poveže z Wolf-Rayetovim tipom. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Sonce
Naše Sonce.F otografija je posneta v skrajnem ultravijoličnem delu svetlobnega spektra. Foto: NASA/SDO (AIA).

Dodaj v

Foto: Čudovite smrti zvezd ali neizogibna usoda našega Sonca

Hubblove planetarne meglice
28. september 2013 ob 19:07,
zadnji poseg: 28. september 2013 ob 19:39
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ko se zvezde približajo koncu svoje življenjske poti, se z eksplozijo spremenijo v velike oblake plina. Hubblov teleskop je v objektiv ujel številne čudovite prizore, kakršnega bo nekoč uprizorilo tudi Sonce.

Najboljši približek Sonca čez približno štiri milijarde let je fotografija tleče zvezde HD 184738 skozi objektiv Hubblovega teleskopa. Razlika je takoj opazna.

Medtem ko je zdajšnje Sonce (na fotografiji na desni) dokaj kompaktno okroglo nebesno telo, HD 184738 (znana tudi pod imenom Campbellova vodikova zvezda) obkroža ogromen, sijoč oblak rdečkasto-oranžnih plinov, med drugim vodika in dušika, poroča Evropska vesoljska agencija (Esa).

Zvezda HD 184738 je središče t. i. planetarne meglice. Ime je zavajujoče, saj planetarne meglice s planeti nimajo nobene povezave. Je ena poslednjih postaj na življenjski poti zvezd, "napačno" ime pa ji je daljnega leta 1790 nadel astronom William Herchel.

Med opazovanjem skozi teleskop se mu je namreč utrnilo, da v teh meglicah nastajajo novi planeti. Tudi ko je astronomska srenja spoznala zmoto, se je ime že prijelo in se ohranilo do danes.

Dolgotrajna bitka proti gravitaciji
Planetarna meglica je znanilec, da je zvezda izgubila dolgotrajno bitko proti gravitaciji. Ta neutrudna sila zvezde neprestano sili k temu, da bi se sesedle same vase, medtem ko zvezde ohranjajo obliko s pomočjo v nasprotno smer delujoče sile - pritiska jedrske fuzije.

V zvezdi se lahki elementi (denimo vodik) neprestano zlivajo skupaj v težje elemente, pri tem pa sproščajo ogromne količine energije, ki greje tudi nas na Zemlji.

Gravitacija brez izjeme zmaga
Zvezdno gorivo pa ni večno, lahkega vodika je vedno manj in vedno pogosteje se medsebojno zlivajo že težji elementi. Takrat je proizvedene energije precej manj in gravitacija začne premagovati gorečo zvezdo. Zunanje plasti plinov odpihne navzven, jedro se prične polagoma sesedati vase (navadno je bogato z nastalim železom ter podobnimi težjimi elementi). Ko se bo to zgodilo z našim Soncem, bodo vroči plini zajeli tudi Zemljo in uničili, kar koli živega utegne na njej še obstajati.

Pričujoča zvezda HD 184738 je precej podobna našemu Soncu. Ko se bodo plini razpršili, bo za obema bržkone ostalo le še gosto, masivno jedro - bela pritlikavka.


Animacija Evropske vesoljske agencije:

Loading player...


Galerija drugih zanimivejših planetarnih meglic, kot jih je posnel Hubblov teleskop:

Al. Ma.
Planetarna meglica PN Hb 12
Planetarne meglice so lahko bipolarne, kar pomeni, da plin enakomerno raznese v dve smeri in ustvari zanimive strukture, podobne metulju ali peščeni uri. Primer je PN Hb 12, bolje znana kot Hubble 12, v ozvezdju Kasiopeja. Na podlagi opazovanj Hubblovega teleskopa so astronomi ugotovili, da so vse bipolarne meglice na robu naše galaksije Rimske ceste složno usmerjene - presenetljivo dejstvo, glede na to, da so nastale na zelo različne, kaotične načine. Foto: Nasa, Esa
Planetarna meglica Hubble 5
Še en izrazit primer metuljaste ali bipolarne meglice je Hubble 5. Meglica je 2.200 svetlobnih let oddaljena od nas in se nahaj v ozvezdju Strelec. Fotografija je bila posneta leta 1997. Foto: Nasa, Esa
Planetarna meglica Hen 1357
Nedavno nastala planetarna meglica Hen 1357. Foto: Nasa, Esa, Matt Bobrowsky
Planetarna meglica NGC 7027
Fotografije meglice NGC 7027 je ena prvih, ki jo je posnela posebna Hubblova kamera NICMOS - namenjena zaznavi spektra blizu infrardečih žarkov (poenostavljeno, vidi toploto). Slika je sestavljena iz treh fotografij z različnih valovnih dolžin. Rdeča barva prikazuje molekularni vodik, ki je hkrati najpogostejši plin našega vesolja. Foto: Nasa, Esa, William B. Latter
Planetarna meglica
Dobro vidne številne plasti plinov, ki kot kokon obdajajo sesedajoče se jedro na meglici NGC 3918. Foto: Nasa, Esa
Planetarna meglica NGC 6302
Struktura, ki od daleč spominja na krhkega metulja, je daleč od nežnega in mirnega. Na fotografiji vidni plini namreč potujejo pri hitrosti 950.000 kilometrov na uro (pri tej hitrosti bi od Zemlje do Meseca prišli v 24 minutah), in so ogreti na okoli 20.000 stopinj Celzija. Na sredini meglice NGC 6302 je umirajoča zvezda z maso petih Sončevih in se ponaša s temperaturo okoli 220.000 stopinj Celzija. Nahaja se okoli 3.800 svetlobnih let stran od nas v ozvezdju Škorpijona. Foto: Nasa, Esa, Hubble SM4 ERO
Planetarna meglica NGC 6818
Astronomi menijo, da je meglica NGC 6818 sestavljena iz dveh delov - med seboj različnih plasti plinov in prahu. Zunanjo, podaljšano obliko naj bi ustvarjali močni zvezdni vetrovi, ki jih poganja sevanje vroče zvezde (mala modra pika na sredini). Snov v vetru potuje tako hitro, da se je prebila skozi starejše in hladnejše ostanke (vidno spodaj desno in zgoraj levo). Foto: Nasa, Esa
Planetarna meglica NGC 6210
Že leta 1825 je nemški astronom Friedrich Georg Wilhelm Struve odkril meglico NGC 6210 skozi običajen teleskop, Hubble pa je ponudil visoko-ločljivostno različico. Meglica se nahaja 6.500 svetlobnih let stran od nas v ozvezdju Herkula. Na fotografiji vidimo zadnje vzdihljaje zvezde, ki je le malo manjša od Sonca, ki je okoli sebe ustvarila asimetrične oblike. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Planetarna meglica NGC 6572
Hubblovo oko je na tem posnetku dobro ujelo osrednjo belo pritlikavko; bledo, a zelo vročo sled nekdanje slave. NC 6572 je začela proces izpuščanja plinov tisočletja nazaj in je tako relativno mlada planetarna meglica. Posledično je snov precej zgoščena in tudi svetla. Ker pa plin na vse strani drvi s hitrostjo 15 kilometrov na sekundo, bo prej ali slej potemnela. Je tudi predmet nesoglasij, saj jo nekateri astronomi vidijo kot zeleno, drugi kot modro. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Planetarna meglica NGC 6881
Ozvezdje Laboda skriva še eno metuljasto stvaritev, okoli svetlobno leto široko meglico NGC 6881. Znanstveniki menijo, da je simetrična oblika posledica dvojne zvezde v središču. Umirajoča zvezda v središču meri okoli 60 odstotkov mase Sonca. Planetarne meglice sicer navadno trajajo nekaj 10.000 let, kar je - če vzamemo upoštevamo celotno življenjsko obdobje zvezde - le kratko obdobje. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Planetarna meglica ESO 456-67
Marsikoga bi tale meglica spomnila na prizor iz Gospodarja prstanov. Pravi izvor meglice ESO 456-6 seveda ni Mordor, temveč ozvezdje Strelca, vidnem na našem južnem delu nočnega neba. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Planetarna meglica
Astronomi so jo poimenovali Gnilo jajce. Foto: Nasa, Esa
Planetarna meglica N66
Skupna značilnost do zdaj videnih meglic je, da se večinoma nahajo kar znotraj naše galaksije Rimske ceste. N66 je ena redkih zunaj teh meja, ki jo je človeštvo uspelo ujeti v podobo. Zemeljski teleskopi za takšne podvige niso dovolj zmogljivi, Hubble pa je uporabil posebno občutljivo kamero za blede objekte ter svetlobo sprejemal kar 540 sekund. Nahaja se v Velikem Magellanovem oblaku, ki je pravzaprav okrnjena galaksija, satelitska naši, le okoli 169.000 svetlobnih stran. Foto: J.C. Blades/NASA/ESA
Planetarna meglica IC 418
Astronomom v meglici IC 418, oddaljeni okoli 2.000 svetlobnih let, glavo belijo zanimive teksture plinov. Njihov izvor ostaja neznan. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Planetarna meglica MyCn18
Precej bolj oddaljena (8.000 svetlobnih let) je še mlada MyCn18. Ponaša z obliko peščene ure, ki je "pojedkana" po robovih. Foto: Nasa, Esa. JPL, WFPC2
Protoplanetarna meglica HD 44179
Zvezdo HD 44179 obdaja izjemno nenavadna struktura, poimenovana Rdeči pravokotnik. Ime je dobila na podlagi prvih fotografij, ki so jih posneli z zemeljskega površja. Hubble je razkril drugačno podobo: namesto pravokotnika vidimo obliko črke X, ozaljšano s plinskimi strukturami, ki so podobne vrvem za sušenje perila. Za zdaj se astronomi zanašajo na domnevo, da za nenavadno obliko stoji dvojna zvezda (zvezdi, ki krožita druga okoli druge). HD 44179 pravzaprav niti ni planetarna, temveč protoplanetarna meglica - stopnja predtem. Zvezda se nahaja 2.300 let stran v ozvezdju Samoroga. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Protoplanetarna meglica NGC 5189
Meglica NGC 5189. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Planetarna meglica NGC 6543
Drugi primer, ki ga astronomi radi primerjajo z zloglasnim Sauronovim očesom iz Gospodarja prstanov, sicer pa nosi vzdevek "Mačje oko". NGC 6543 je ena prvih, ki jih je človeštvo odkrilo, in hkrati ena najkompleksnejših. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA, HEIC
Planetarna meglica NGC 6543
Že prikazana meglica Mačje oko, skozi drugačen svetlobni spekter. Ker je stara le okoli 1.000 let, jo astronomi nazivajo kar z "živim fosilom", saj lahko sproti spremljajo dogajanje na umirajoči zvezdi. Foto: Nasa, Esa, J. P. Harrington, K. J. Borkowski
Planetarna meglica Bumerang
Bržkone najhladnejši kotiček vesolja. Meglica Bumerang je relativno mlada in je v ozvezdju Kentavra 5.000 svetlobnih let stran od Zemlje. Njena temperatura je -272 stopinj Celzija, kar je le stopinjo "topleje" od absolutne temperaturne ničle (nižje ne gre) in je hladnejša celo od t. i. prasevanja, ki vse od velikega poka ohranja vesolje za še dve stopinji Celzija topleje. Kaj podobnega še niso odkrili nikjer drugje. Osrednja umirajoča zvezda pri okoli 500.000 kilometrih na uro navzven piha izjemno mrzle pline in vsakih 1.500 let izgubi tisočino mase. Foto: Esa, Nasa
Planetarna meglica Eskim
Ko je Hubble izvajal svoje prve oglede prostranega vesolja po popravilih leta 1999, je v objektiv ujel planetarno meglico Eskim. Foto: Esa, Nasa, Andrew Fruchter, ERO
Planetarna meglica NGC 2440
Osrednja zvezda meglice NGC 2440 je ena najbolj vročih, saj je njena temperatura na površini 200.000 stopinj Celzija. Asimetrične strukture nakazujejo, da je zvezda snov oddajala periodično, vsakič v drugo smer. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Planetarna meglica Menzel 3
Mravlje v vesolju? Z zemeljskega površja meglica Menzel 3 spominja na glavo in prsni predel navadne vrtne mravlje. Hubblov teleskop je razkril, kaj se dejansko skriva za žuželčjo obliko - dva ogromna režnja, ki se oddaljujeta od zvezde. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Planetarna meglica NGC 7354
Ker je v relativno praznem predelu vesolja na oddaljenosti okoli 4.200 svetlobnih let od nas in je obenem bleda, se jo le stežka opazi skozi amaterske teleskope. Hubble razkriva podrobnosti dimnih lupin planetarne meglice NGC 7354, ki je široka okoli pol svetlobnega leta. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Planetarna meglica NGC 6751
Žareče oko je nadimek meglice NGC 6751 v ozvezdju Vodnarja. Pline je osrednja zvezda iz svojih nedrji spustila nekaj deset tisoč let nazaj. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Planetarna meglica Gomezov hamburger
Pripravite kumarice in solate - vesolje pripravlja gigantski hamburger, pravijo na Esi. Čudaška struktura z nadimkom Gomezov hamburger ni preveč okusna, saj jo sestavlajo prah in svetlobni delci. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Planetarna meglica IC 4406
Planetarna meglica IC 4406. Foto: Nasa, Esa, Howard Bond
Zvezdna meglica NGC 6302
Konec v ledu in ognju: NGC 6302 je ena najsvetlejših in najbolj ekstremnih planetarnih meglic. Na središču je supervroča zvezda, ki jo duši ledena toča, kar je skozi barvitost jasno razvidno tudi na fotografiji. Foto: Esa, Nasa, Alber Zijlstra
Prijavi napako
Komentarji
a.orhidejca
# 28.09.2013 ob 19:19
hude slike.
Ena ženska
# 28.09.2013 ob 19:27
fascinantna astronomija
Gaius Julius
# 28.09.2013 ob 19:36
Pohvale avtorju, zanimiv članek in še boljše slike.
_mack_
# 28.09.2013 ob 19:40
Pohvale za ta članek.
prim00z
# 28.09.2013 ob 19:34
noroo
zumba142
# 28.09.2013 ob 19:40
Še več takih slik in člankov, prosim. Hvala.
serpent
# 28.09.2013 ob 20:10
@Shackler: Ni. Pa tudi če bi, to ne bi imelo zveze z ničemer.

Drugače pa izjemne slike.
jan15
# 28.09.2013 ob 20:10
Krasno. Čestitke za članek. Kako smo majhni proti vesolju.
DejanD
# 28.09.2013 ob 23:12
Čudovite slike, kakšno čudovito je vesolje, koliko planetov, sam pomislite na naš sončni sistem, koliko je neraziskanih planetov ter lepo,... pol pa pogledajte milijarde drugih sitemov z planeti, kooliko je tega neraziskanega ter še naprej lahko množimo. Življenje definitivno je po mojem mnenju tudi drugod.
Mogoč je kr škoda, kr smo se rodil "prezgodaj", tako da ne bomo vidl drugih sončnih sistemov ter planetov.
ishgilliath
# 28.09.2013 ob 20:30
Zadnji odstavek članka ni čisto pravilen.
Do planetarnih meglic pride zgolj pri zvezdah, ki imajo približno enako maso kot sonce, to je res. Ampak kar se v resnici zgodi, ko začne taki zvezdi primanjkovati goriva, je da se začnejo jedrske reakcije (zlivanje vodika v helij) iz notranjosti zvezde pomikati proti površju- pač tja, kjer je še kaj vodika. Pri tem se zvezde napihnejo in, kakor predvideva virialni teorem, ohladijo. Zato so rdeče orjakinje rdeče-imajo nižjo temperaturo kot zvezde pred napihovanjem. Ko začnejo goreti dovolj plitve plasti, ustvari tlak nastalih foton dovolj močno silo, da ta "premaga" gravitacijo (to se lahko zgodi le pri orjakinjah, kjer so zaradi oddaljenosti zunanje plasti že dovolj slabo gravitacijsko vezane) in dobesedno razpiha še bolj površinske plasti.
Ni res, da tudi v zvezdah primerljivih z velikostjo sonca poteka spajanje nadaljno spajanje helija v višje elemente. To se lahko zgodi le pri dovolj masivnih zvezdah, ki imajo dovolj veliko maso, da ostanejo gravitacijsko vezane tudi pri gorenju povrhnjice. Dovolj velike zvezde, ki jimuspe cikel ponavljati in zliti jedro do železa (dalje s fuzijo ne gre- potrebno je dodati energijo) nato umrejo v supernovah II tipa, za sabo pa pustijo nevtronske zvezde, oziroma če so dovolj velike, tudi črne luknje.
hrgotax
# 28.09.2013 ob 21:36
Vaati,
vsak konec je hkrati nov začetek. Tako je bilo, je in bo.
Človek je majhen proti vesolju,
še manjši proti kozmosu,
a hkrati z izjemnim potencialom.
Včasih si domišljamo,
da smo središče vesolja,
a kdor se zaveda dejstev,
je ponižen in spoštljiv do vsega,
kar ga obdaja.
Javorovina
# 28.09.2013 ob 20:30
@Shackler
Ne, ni. Vse je bila provokacija, tudi "znameniti" rek "Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa," je provokacija in še zagovarjat oz. pojasnjevat je moral, da ni nikoli tako mislil in da nikakor NE veruje v boga. In kaj se je potem zgodilo - v Ameriki so mu neki prečastiti ljudje (ne da se mi zdaj guglati podrobnosti) pisarili, da zdaj pa skoraj razumejo odpor proti Judom in kako si drzne kaj takega reči, ko pa ga je predraga Amerika tako prijazno sprejela in mu nudila zatočišče, ampak res ne bi zdaj o tem, samo jezi me, kadar ga ljudje napačno citirajo.

Hotela sem v bistvu samo napisati nekaj v smislu "oh, the art of dying". <3
No13d
# 29.09.2013 ob 07:59
če bi morali koga častiti po božje so to zvezde. one so zares umrle zato, da smo mi lahko tukaj, kar lahko potrdimo s trdnimi dokazi, česar pa za jezusa ne moremo trditi. :)
nimivseeno1
# 28.09.2013 ob 22:23
Hubblov teleskop je v objektiv ujel številne čudovite prizore, kakršnega bo nekoč uprizorilo tudi Sonce.

Sončevo jedro je prelahko (1,4 mase Sonca - Chandrasekharjeva limita), da bi prešlo fazo tip 2 supernove, zato bo prešlo v fazo rdeče velikanke in počasi pogoltnilo Zemljo.

Rešimo planet pred CO2 in vpeljimo davek na izpuste CO2, pa čeprav H2O (voda) da veliko večji toplogredni efekt.
anny22
# 28.09.2013 ob 23:36
Prečudovito! Ja, barve na slikah so nekoliko ojačane zaradi večjega kontrasta z ozadjem, ki olajša tudi prepoznavanje zvezd, drugače so pa dejanske barve ravno take - vodik gori rdeče, kisik zeleno etc. Tako so včeraj povedali astronomi na Noči raziskovalcev.
clarus
# 28.09.2013 ob 21:02
Še kdaj kaj takega objavite :-)
MatjazP
# 29.09.2013 ob 12:17
gman, Rasta75

Hmm, barvne kamere, pravite?
Saj tudi človeško oko ni barvna kamera! Oko zaznava sicer sliko v treh tri različnih barvah, kakor večina 'barvnih kamer', vendar pa ne zaznava barv!
Barvna kamera, oziroma spektrograf, se uporablja na teleskopih za merjenje barvnih spektrov zvezd in galaksij. Obstaja tudi Lippmannova fotografija (http://en.wikipedia.org/wiki/Gabriel_Li
ppmann) ki je nastala davnega leta 1892, ki je prava barvna fotografija.

To, čemur rečemo 'barvna kamera', je v resnici tri-barvna kamera, oz. sestavljenka slike skozi tri barvne filtre, ki ustrezajo človeškim očem.

In to ni barvna slika.
Rasta75
# 29.09.2013 ob 10:24
gman: "anny22

Hubble nima barvnih kamer, ampak vse posname v črnobeli tehniki, nato pa Nasini tehniki naknadno obdelajo in pobarbajo slike po človeških predvidevanjih, kako naj bi to izgledalo.

To sta hotela povesati shooter1973 in sadako."

Ni čisto tako. Je res, da Hubble nima barvne kamere, ampak samo črno-belo, vendar opazuje isti objekt skozi različne filttre, ki jih menja pred kamero, tako da ti črno-beli posnetki predstavljajo samo tisti del svetlobe, ki skozi filtre pridejo do senzorja. Te pa potem pri NASI naknadno "združijo" v barvne posnetke. Če so bili vsi uporabljeni filtri z območja vidne svetlobe, potem so barve precej podobne tistim, ki bi jih videlo človeško oko, dostikrat pa se uporabljajo tudi filtri, izven vidnega spektra - IR in UV - v takih primerih in še recimo, ko želijo poudariti emisijska sevanja določenih plinov - H, O, N, ... - pa so barve na sliki precej daleč od tega, kar bi se sicer videlo s prostim očesom.
endrug
# 28.09.2013 ob 20:50
Prebral z zanimajem.
ponudnik
# 28.09.2013 ob 19:58
alcatraz
# 30.09.2013 ob 13:26
kere hude fotke.
ASUSfan
# 30.09.2013 ob 04:55
@tinito-castro

Svetlobno leto ni enota za cas ampak za razdaljo, racunamo pa jo po (malo simplified) formuli 300.000km * 60 *60 *24 * 356.
Ce je zvezda oddaljena 3800 sv. let to pomeni da jo gledamo kot je obstajala cca L1800 pns. To pa ni ravno prazgodovina, ker so davne civilizacije stare tudo po 12000 let in vec.
Galaxy
# 29.09.2013 ob 22:15
Uživajte v čudovotih fotografijah vesolja

Astronomy pictures of day archive
gman
# 29.09.2013 ob 20:52
hmmm, mogoče, teh podrobnosti ne poznam.

Na NASIni spletni strani sem pač prebral kako nastajajo hubblove slike in tam piše, da so vse slike črno-bele.
makoshark
# 29.09.2013 ob 15:18
Fotografije meglice NGC 7027 je ena prvih, ki jo je posnela posebna Hubblova kamera NICMOS - namenjena zaznavi spektra blizu ultravijoličnih žarkov (poenostavljeno, vidi toploto).
veselo-na-delo
# 29.09.2013 ob 00:39
Ne bo problema do takrat že izumijo patentno tehniko katera bo pomladila našo sonce in nebo nobene smrti sonca.)))
Vaati
# 28.09.2013 ob 20:32
Zakaj se sploh trudimo, če bo čez štiri milijarde let itak vsega konec.
sadako
# 28.09.2013 ob 20:18
Jp, tole zadnje je dobro vedeti. Tele slike so bolj sfotošopane kot lubice v Playboyu.

Sicer pa ja, vesolje je res fascinantna stvar.
G.Bruno
# 03.10.2013 ob 21:04
Einstein personal letter to E. Gutkind - "religion is a childish superstition"

"The word God is for me nothing more than the expression and product of human weaknesses, the Bible a collection of honourable, but still primitive legends. No interpretation no matter how subtle can (for me) change this. These subtilised interpretations are highly manifold according to their nature and have almost nothing to do with the original text."
sik
# 30.09.2013 ob 11:53
Lepo in na srečo zelo daleč.
makoshark
# 30.09.2013 ob 11:03
@Rasta

Funkcija "prijavi napako" še posebno ne dela v nedeljo... ;)

Sem tudi sam predhodno prijavil napako - a šele v nedeljo, ko sem članek prebral. Vsekakor pohvale avtorju članka tako za članek kot za popravke, nekateri avtorji javljenih napak sploh nikoli ne popravijo.
Rasta75
# 29.09.2013 ob 16:04
MatjazP, se strinjam, pripomnil bi še to, da se pri teh, kar si poimenoval 3barvne slike lahko uporabi tudi več filtrov, in 4-5barvne astrofotografije niso nobena redkost.

makoshark, sem na to opozoril tudi jaz z uporabo funkcije "prijavite napako", pa vsi vemo, kako dobro ta funkcija deluje :P
tinito-castro
# 29.09.2013 ob 11:17
Slike so pa res odlične.
tinito-castro
# 29.09.2013 ob 11:15
Ne preostane nam drugega, kot da verjamemo znanstvenikom da je to to.Slike odlične, vendar ali je to res to kar nam razlagajo? Smrt zvezd? ali pa je kaj kar ni na našem spisku idej?
jan(ez)ch
# 29.09.2013 ob 08:40
čista fascinacija :p kot je že nekdo napisal the art of dying :p
Hudomuh
# 29.09.2013 ob 04:36
Če bo WR 104 dejansko vsekala v naše loge, bo spektakel z zgornjih slik zasijal v precej manj prijazni luči.
PačNekdo
# 29.09.2013 ob 03:06
čist preveč hudo
bobothecat
# 29.09.2013 ob 00:21
slike so fantastične
BraneB
# 29.09.2013 ob 00:03
Žareče oko je nadimek meglice NGC 6751 -- vzdevek, prosim.
shooter1973
# 28.09.2013 ob 20:14
Slike so pobarvane, da ne bo pomote :) ....drugače je vse črno - belo....in verjetno zelo hitro postane zaradi tega nezanimivo...
ciracara
# 30.09.2013 ob 16:29
Bog ne kocka.

A.Einstein.
tupamaross
# 29.09.2013 ob 15:06
Ne me strašit z napovedjo, da bo nekoč isto doletelo naše
sonce. Če ga bo to res doletelo, upam da bom to preživel.
pkozin
# 29.09.2013 ob 11:40
Zatole je pa po mojem vsaj malokriv tudi Janša.
gman
# 29.09.2013 ob 10:09
anny22

Hubble nima barvnih kamer, ampak vse posname v črnobeli tehniki, nato pa Nasini tehniki naknadno obdelajo in pobarbajo slike po človeških predvidevanjih, kako naj bi to izgledalo.

To sta hotela povesati shooter1973 in sadako.
tinito-castro
# 29.09.2013 ob 11:16
Napisali so pred kratkim? 3800 svetlobnih let nazaj?Ni bilo še žive duše na zemlji takrat?Ali pa malo njih.
JohnMichxx
# 29.09.2013 ob 03:13
"Čudovita smrt zvezde"...WTF???????
hadel
# 29.09.2013 ob 02:34
Škoda, da celo iz "ocenjevanja" prispevkov, ki naj bi spodbujali razumno razmišljanje in sojenje, lahko razberemo vso bizarno poniglavosti, s kakršno indoktrinirajo v tukajšnjem neumno propagandističnem medijskem prostoru (mlade) ljudi.
Res, kako bedasto! In hkrati žalostno.
Hijena
# 28.09.2013 ob 21:42
Ko bo Sonce umrlo, bodo sigurno krivi teroristi
Shackler
# 28.09.2013 ob 20:03
Einstein believed in God.
hadel
# 29.09.2013 ob 01:00
Hecno, kako začnejo ljudje fantazirati o Bogu, kadar beseda ali slika nanese na vesolje. A Boga ni tam. Je namreč v človeku. Boga se išče navzonoter in ne navzven.
Vesolje je sicer lepo in deluje po zakonih, ki so zanimivi in celo doumljivi (čeprav ne ravno enostavno). Vseeno pa je samo po sebi grozovito nesmiselno.
V resnici se bolj splača iskati Boga kot pa zvezde. Tudi Einsteinu je to proti koncu življenja postajalo vedno bolj jasno.
Kazalo