HD 184738 je zvezda tipa [WC], ki spominja sicer na precej masivnejše Wolf-Rayetove zvezde. Slednje nosijo ime dveh francoskih astronomov, Charlesa Wolfa in Georgesa Rayeta, ki sta jih odkrila sredi 19. stoletja. Wolf-Rayetove zvezde so okoli 20-krat masivnejše od Sonca in izjemno vroče; gorijo intenzivno in hitro izgubljajo maso. [WC] zvezde so po drugi strani precej manjše, z maso okoli Sončeve, na koncu svoje življenjske poti, ko so že odvrgle večino svoje snovi. Vroči vetrovi so tista točka, ki jih vizualno poveže z Wolf-Rayetovim tipom. Foto: Esa/Hubble, Nasa
HD 184738 je zvezda tipa [WC], ki spominja sicer na precej masivnejše Wolf-Rayetove zvezde. Slednje nosijo ime dveh francoskih astronomov, Charlesa Wolfa in Georgesa Rayeta, ki sta jih odkrila sredi 19. stoletja. Wolf-Rayetove zvezde so okoli 20-krat masivnejše od Sonca in izjemno vroče; gorijo intenzivno in hitro izgubljajo maso. [WC] zvezde so po drugi strani precej manjše, z maso okoli Sončeve, na koncu svoje življenjske poti, ko so že odvrgle večino svoje snovi. Vroči vetrovi so tista točka, ki jih vizualno poveže z Wolf-Rayetovim tipom. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Sonce
Naše Sonce.F otografija je posneta v skrajnem ultravijoličnem delu svetlobnega spektra. Foto: NASA/SDO (AIA).

Najboljši približek Sonca čez približno štiri milijarde let je fotografija tleče zvezde HD 184738 skozi objektiv Hubblovega teleskopa. Razlika je takoj opazna.

Medtem ko je zdajšnje Sonce (na fotografiji na desni) dokaj kompaktno okroglo nebesno telo, HD 184738 (znana tudi pod imenom Campbellova vodikova zvezda) obkroža ogromen, sijoč oblak rdečkasto-oranžnih plinov, med drugim vodika in dušika, poroča Evropska vesoljska agencija (Esa).
Zvezda HD 184738 je središče t. i. planetarne meglice. Ime je zavajujoče, saj planetarne meglice s planeti nimajo nobene povezave. Je ena poslednjih postaj na življenjski poti zvezd, "napačno" ime pa ji je daljnega leta 1790 nadel astronom William Herchel.

Med opazovanjem skozi teleskop se mu je namreč utrnilo, da v teh meglicah nastajajo novi planeti. Tudi ko je astronomska srenja spoznala zmoto, se je ime že prijelo in se ohranilo do danes.

Dolgotrajna bitka proti gravitaciji
Planetarna meglica je znanilec, da je zvezda izgubila dolgotrajno bitko proti gravitaciji. Ta neutrudna sila zvezde neprestano sili k temu, da bi se sesedle same vase, medtem ko zvezde ohranjajo obliko s pomočjo v nasprotno smer delujoče sile - pritiska jedrske fuzije.

V zvezdi se lahki elementi (denimo vodik) neprestano zlivajo skupaj v težje elemente, pri tem pa sproščajo ogromne količine energije, ki greje tudi nas na Zemlji.

Gravitacija brez izjeme zmaga
Zvezdno gorivo pa ni večno, lahkega vodika je vedno manj in vedno pogosteje se medsebojno zlivajo že težji elementi. Takrat je proizvedene energije precej manj in gravitacija začne premagovati gorečo zvezdo. Zunanje plasti plinov odpihne navzven, jedro se prične polagoma sesedati vase (navadno je bogato z nastalim železom ter podobnimi težjimi elementi). Ko se bo to zgodilo z našim Soncem, bodo vroči plini zajeli tudi Zemljo in uničili, kar koli živega utegne na njej še obstajati.

Pričujoča zvezda HD 184738 je precej podobna našemu Soncu. Ko se bodo plini razpršili, bo za obema bržkone ostalo le še gosto, masivno jedro - bela pritlikavka.
Animacija Evropske vesoljske agencije:

Loading player...


Galerija drugih zanimivejših planetarnih meglic, kot jih je posnel Hubblov teleskop:

Planetarne meglice so lahko bipolarne, kar pomeni, da plin enakomerno raznese v dve smeri in ustvari zanimive strukture, podobne metulju ali peščeni uri. Primer je PN Hb 12, bolje znana kot Hubble 12, v ozvezdju Kasiopeja. Na podlagi opazovanj Hubblovega teleskopa so astronomi ugotovili, da so vse bipolarne meglice na robu naše galaksije Rimske ceste složno usmerjene - presenetljivo dejstvo, glede na to, da so nastale na zelo različne, kaotične načine. Foto: Nasa, Esa
Še en izrazit primer metuljaste ali bipolarne meglice je Hubble 5. Meglica je 2.200 svetlobnih let oddaljena od nas in se nahaj v ozvezdju Strelec. Fotografija je bila posneta leta 1997. Foto: Nasa, Esa
Nedavno nastala planetarna meglica Hen 1357. Foto: Nasa, Esa, Matt Bobrowsky
Fotografije meglice NGC 7027 je ena prvih, ki jo je posnela posebna Hubblova kamera NICMOS - namenjena zaznavi spektra blizu infrardečih žarkov (poenostavljeno, vidi toploto). Slika je sestavljena iz treh fotografij z različnih valovnih dolžin. Rdeča barva prikazuje molekularni vodik, ki je hkrati najpogostejši plin našega vesolja. Foto: Nasa, Esa, William B. Latter
Dobro vidne številne plasti plinov, ki kot kokon obdajajo sesedajoče se jedro na meglici NGC 3918. Foto: Nasa, Esa
Struktura, ki od daleč spominja na krhkega metulja, je daleč od nežnega in mirnega. Na fotografiji vidni plini namreč potujejo pri hitrosti 950.000 kilometrov na uro (pri tej hitrosti bi od Zemlje do Meseca prišli v 24 minutah), in so ogreti na okoli 20.000 stopinj Celzija. Na sredini meglice NGC 6302 je umirajoča zvezda z maso petih Sončevih in se ponaša s temperaturo okoli 220.000 stopinj Celzija. Nahaja se okoli 3.800 svetlobnih let stran od nas v ozvezdju Škorpijona. Foto: Nasa, Esa, Hubble SM4 ERO
Astronomi menijo, da je meglica NGC 6818 sestavljena iz dveh delov - med seboj različnih plasti plinov in prahu. Zunanjo, podaljšano obliko naj bi ustvarjali močni zvezdni vetrovi, ki jih poganja sevanje vroče zvezde (mala modra pika na sredini). Snov v vetru potuje tako hitro, da se je prebila skozi starejše in hladnejše ostanke (vidno spodaj desno in zgoraj levo). Foto: Nasa, Esa
Že leta 1825 je nemški astronom Friedrich Georg Wilhelm Struve odkril meglico NGC 6210 skozi običajen teleskop, Hubble pa je ponudil visoko-ločljivostno različico. Meglica se nahaja 6.500 svetlobnih let stran od nas v ozvezdju Herkula. Na fotografiji vidimo zadnje vzdihljaje zvezde, ki je le malo manjša od Sonca, ki je okoli sebe ustvarila asimetrične oblike. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Hubblovo oko je na tem posnetku dobro ujelo osrednjo belo pritlikavko; bledo, a zelo vročo sled nekdanje slave. NC 6572 je začela proces izpuščanja plinov tisočletja nazaj in je tako relativno mlada planetarna meglica. Posledično je snov precej zgoščena in tudi svetla. Ker pa plin na vse strani drvi s hitrostjo 15 kilometrov na sekundo, bo prej ali slej potemnela. Je tudi predmet nesoglasij, saj jo nekateri astronomi vidijo kot zeleno, drugi kot modro. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Ozvezdje Laboda skriva še eno metuljasto stvaritev, okoli svetlobno leto široko meglico NGC 6881. Znanstveniki menijo, da je simetrična oblika posledica dvojne zvezde v središču. Umirajoča zvezda v središču meri okoli 60 odstotkov mase Sonca. Planetarne meglice sicer navadno trajajo nekaj 10.000 let, kar je - če vzamemo upoštevamo celotno življenjsko obdobje zvezde - le kratko obdobje. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Marsikoga bi tale meglica spomnila na prizor iz Gospodarja prstanov. Pravi izvor meglice ESO 456-6 seveda ni Mordor, temveč ozvezdje Strelca, vidnem na našem južnem delu nočnega neba. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Astronomi so jo poimenovali Gnilo jajce. Foto: Nasa, Esa
Skupna značilnost do zdaj videnih meglic je, da se večinoma nahajo kar znotraj naše galaksije Rimske ceste. N66 je ena redkih zunaj teh meja, ki jo je človeštvo uspelo ujeti v podobo. Zemeljski teleskopi za takšne podvige niso dovolj zmogljivi, Hubble pa je uporabil posebno občutljivo kamero za blede objekte ter svetlobo sprejemal kar 540 sekund. Nahaja se v Velikem Magellanovem oblaku, ki je pravzaprav okrnjena galaksija, satelitska naši, le okoli 169.000 svetlobnih stran. Foto: J.C. Blades/NASA/ESA
Astronomom v meglici IC 418, oddaljeni okoli 2.000 svetlobnih let, glavo belijo zanimive teksture plinov. Njihov izvor ostaja neznan. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Precej bolj oddaljena (8.000 svetlobnih let) je še mlada MyCn18. Ponaša z obliko peščene ure, ki je "pojedkana" po robovih. Foto: Nasa, Esa. JPL, WFPC2
Zvezdo HD 44179 obdaja izjemno nenavadna struktura, poimenovana Rdeči pravokotnik. Ime je dobila na podlagi prvih fotografij, ki so jih posneli z zemeljskega površja. Hubble je razkril drugačno podobo: namesto pravokotnika vidimo obliko črke X, ozaljšano s plinskimi strukturami, ki so podobne vrvem za sušenje perila. Za zdaj se astronomi zanašajo na domnevo, da za nenavadno obliko stoji dvojna zvezda (zvezdi, ki krožita druga okoli druge). HD 44179 pravzaprav niti ni planetarna, temveč protoplanetarna meglica - stopnja predtem. Zvezda se nahaja 2.300 let stran v ozvezdju Samoroga. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Meglica NGC 5189. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Drugi primer, ki ga astronomi radi primerjajo z zloglasnim Sauronovim očesom iz Gospodarja prstanov, sicer pa nosi vzdevek "Mačje oko". NGC 6543 je ena prvih, ki jih je človeštvo odkrilo, in hkrati ena najkompleksnejših. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA, HEIC
Že prikazana meglica Mačje oko, skozi drugačen svetlobni spekter. Ker je stara le okoli 1.000 let, jo astronomi nazivajo kar z "živim fosilom", saj lahko sproti spremljajo dogajanje na umirajoči zvezdi. Foto: Nasa, Esa, J. P. Harrington, K. J. Borkowski
Bržkone najhladnejši kotiček vesolja. Meglica Bumerang je relativno mlada in je v ozvezdju Kentavra 5.000 svetlobnih let stran od Zemlje. Njena temperatura je -272 stopinj Celzija, kar je le stopinjo "topleje" od absolutne temperaturne ničle (nižje ne gre) in je hladnejša celo od t. i. prasevanja, ki vse od velikega poka ohranja vesolje za še dve stopinji Celzija topleje. Kaj podobnega še niso odkrili nikjer drugje. Osrednja umirajoča zvezda pri okoli 500.000 kilometrih na uro navzven piha izjemno mrzle pline in vsakih 1.500 let izgubi tisočino mase. Foto: Esa, Nasa
Ko je Hubble izvajal svoje prve oglede prostranega vesolja po popravilih leta 1999, je v objektiv ujel planetarno meglico Eskim. Foto: Esa, Nasa, Andrew Fruchter, ERO
Osrednja zvezda meglice NGC 2440 je ena najbolj vročih, saj je njena temperatura na površini 200.000 stopinj Celzija. Asimetrične strukture nakazujejo, da je zvezda snov oddajala periodično, vsakič v drugo smer. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Mravlje v vesolju? Z zemeljskega površja meglica Menzel 3 spominja na glavo in prsni predel navadne vrtne mravlje. Hubblov teleskop je razkril, kaj se dejansko skriva za žuželčjo obliko - dva ogromna režnja, ki se oddaljujeta od zvezde. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Ker je v relativno praznem predelu vesolja na oddaljenosti okoli 4.200 svetlobnih let od nas in je obenem bleda, se jo le stežka opazi skozi amaterske teleskope. Hubble razkriva podrobnosti dimnih lupin planetarne meglice NGC 7354, ki je široka okoli pol svetlobnega leta. Foto: Esa/Hubble, Nasa
Žareče oko je nadimek meglice NGC 6751 v ozvezdju Vodnarja. Pline je osrednja zvezda iz svojih nedrji spustila nekaj deset tisoč let nazaj. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Pripravite kumarice in solate - vesolje pripravlja gigantski hamburger, pravijo na Esi. Čudaška struktura z nadimkom Gomezov hamburger ni preveč okusna, saj jo sestavlajo prah in svetlobni delci. Foto: Nasa, Esa, Hubble STScI/AURA
Planetarna meglica IC 4406. Foto: Nasa, Esa, Howard Bond
Konec v ledu in ognju: NGC 6302 je ena najsvetlejših in najbolj ekstremnih planetarnih meglic. Na središču je supervroča zvezda, ki jo duši ledena toča, kar je skozi barvitost jasno razvidno tudi na fotografiji. Foto: Esa, Nasa, Alber Zijlstra