Obala med gorovjem in ledenim jezerom ravnice Sputnik. Opomba: barvne informacije so v nižji ločljivosti (630 metrov na piko) kot osnovna črno-bela slika (77 metrov na piko). Na eno izmed
Obala med gorovjem in ledenim jezerom ravnice Sputnik. Opomba: barvne informacije so v nižji ločljivosti (630 metrov na piko) kot osnovna črno-bela slika (77 metrov na piko). Na eno izmed "lis" ravnice, denimo, drugo zgoraj desno, bi lahko približno položili celotno občino Ljubljana. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI
Pluton
Približno 500 krat 80 kilometrov širok visokoločljivostni izsek v barvah. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI
1994 JR1
GIF ANIMACIJA: Prastari objekt 1994 JR1 se premika prek zvezdnega ozadja. 1994 JR1 je trenutno od Sonca oddaljen 5,3 milijarde kilometrov, NH pa ga je posnel z oddaljenosti 280 milijonov kilometrov. To je najbližji posnetek katerega koli objekta Kuiperjevega pasu (razen Plutona in njegovega sistema seveda). Foto: NASA/JHUAPL/SwRI
Pluton, Haron
Nižja kakovost, drugačno sporočilo. Pluton in Haron sta binarni planetarni sistem, kar pomeni, da krožita okoli skupnega gravitacijskega središča. To sicer počneta tudi Zemlja in Mesec, a v tem primeru je središče še znotraj Zemljine skorje, medtem ko je razmerje med Plutonom in Haronom toliko manjše, da je že izven skorje Plutona. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI
Pluton
Le za primerjavo: še pred kakšnim letom smo Plutonov sistem videli le takole. Foto: Nasa

New Horizons (NH) javnost z vse boljšimi posnetki zalaga že od začetka septembra. Takrat se je začel "slap podatkov", ki bo trajal še vse prihodnje leto, in praviloma skoraj vsak teden na Nasi razgrnejo nov sveženj svežega materiala, ki sicer curlja pri hitrosti prenosa manj kot kilobajt na sekundo. Vsak sveženj je kakovostnejši od prejšnjega, kar se kaže tudi v naslovih člankov. Tudi najnovejša pošiljka, ki se je začela prejšnji teden, ni izjema in je zaznamovana s presežniki. Medtem ko smo še decembra na fotografijah lahko razločili objekte, večje od 800 metrov, je tukaj posamezna pika velika le 77 metrov. Vidimo lahko zadeve, ki so primerljive s širino nogometnega igrišča.

Izsek trojih tipov terena
Plutona še nikoli nismo videli tako od blizu in v takšnih podrobnostih, ki so edinstvene in zelo nenavadne. Ta pritlikavi planet je namreč obenem globoko zamrznjen ter dokaj dejaven, kar se kaže v geoloških pojavih, ki jim včasih ni para nikjer po Osončju. Sveža fotografija je 80 kilometrov širok in skoraj 500 kilometrov dolg izsek, ki se sega vse od ravnice Sputnik do temnih, skalnatih puščav na severu. Na njem je najti vse tri poglavitne Plutonove tipe površja: gorovja, ledenike in star, s kraterji posejan teren.

Del panorame so opremili tudi z barvnimi informacijami. Objavljen je kot naslovna fotografija članka in kaže edinstveno obalo v barvah. Spodaj je široko "jezero" iz dušikovega ledu, razrezano v plošče ter pretreseno z valovitimi vzorci, del ravnice Sputnik. Na vrhu pa je gorovje Al Idrisi z do tri kilometre visokimi vršaci, najverjetneje sestavljeno iz vodnega ledu - torej iz ogromnih ledenih vodnih gora, ki plavajo na dušikovem ledu. "Zasneženo" pa je z minerali tolini, ki jim dajejo značilno rdečkasto barvo. Tolini namreč nastajajo v višje v atmosferi, kjer Sonce s sevanjem razbija in drugači organske spojine vse do tolinov, ti pa snežijo na površje v dolgih atmosferskih ciklih. Ob tem je zanimivo, da prav ti minerali in meglice v atmosferi na Plutonu ustvarjajo (sicer šibko vidno) modro nebo.
Prerešetano srce
Druga novost je povečava južnega predela Plutonovega "srca" oziroma pokrajine Tombaugh. Na njej je najbrž dušikov led z zanimivim vzorcem vdolbin neznanega izvora. Luknje so posamezno velike po nekaj sto metrov, globoke pa nekaj deset. Iz njih razporeditve znanstveniki sklepajo, kako poteka tok ledu in kako se dušik in druge hlapljive snovi selijo med atmosfero in trdnimi tlemi.

Vse pričujoče fotografije so bile posnete med kratkim obletom 14. julija letos. Takrat je NH dodobra posnel in izmeril le eno stran pritlikavega planeta, medtem ko je druga stran dostopna v precej nižji kakovosti - in čaka na naslednjo odpravo, ki pa je ni na vidiku. Tudi zato so na Nasi zapisali, da so to najboljše fotografije Plutona, kar jih bo človeštvo lahko videlo še dolga desetletja vnaprej.

"Te nove fotografije nam omogočajo dih jemajoč, superločljivostni vpogled v Plutonovo geologijo. Niti za Mars ali Venero niso imeli na voljo tako kakovostnega materiala še desetletja po prvih obletih. Pri Plutonu pa jih imamo že po petih mesececih. In z njimi si lahko veliko pomagamo pri znanstvenih analizah," je izjavil prvi mož odprave Alan Stern.
Novim obzorjem naproti
New Horizons je kot klavir velika sonda, ki je zdaj 5,25 milijarde kilometrov od Zemlje. Od Plutona pa je trenutno stran le za ščepec več, kot je Zemlja oddaljena od Sonca, oziroma 180 milijonov kilometrov. To razdaljo je premagala v točno 150 dneh, kar jih je minilo od zgodovinskega obleta.
Namenjena je k planetoidu 2014 MU69, 45-kilometrski gmoti, ki se potika po Kuiperjevem pasu. Dosegla ga bo predvidoma 1. januarja 2019. Je pa NH že zdaj v svoj fotoaparat ujel drugi tamkajšnji objekt, 1994 JR1, 150-kilometrski planetoid. To je najbližja fotografija katerega koli objekta Kuiperjevega pasu, če odmislimo, da je tudi Pluton v tem območju.
1994 JR1 sicer ni najbolj (trenutno) oddaljen znan objekt Osončja. Titula pripada objektu V774104 pri 103 astronomskih enotah.

V fotogaleriji nekaj več posnetkov. Opomba: Fotografije so objavljene v visoki ločljivosti. Če ta presega ločljivost vašega zaslona, si jih lahko povečane ogledate na dva načina. Ali si jih shranite na računalnik ali pa na fotografijo kliknete z desno tipko na miški, izberete "kopiraj naslov slike" in ga vnesete v novo okno vašega brskalnika.

Videa: prvi je simulacija kompleksnega sistema lun vključno s Plutonovo binarno luno Haron, druga pa videovizualizacija fotografij.
Video 1: Vesoljsko vreme pri Plutonovem sistemu

Video 2: Pluton v novi luči